10. člen ZFPPIPP

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Stečajna dolžnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja izločitveno pravico. Kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanjske hiše, ki je predmet prodaje, te pravice nima. Izločitvena pravica je namreč pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Z odločbo, zoper katero tožnik kot stečajni dolžnik vlaga pritožbo, se mu dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodka iz dejavnosti in pripadajoče obresti. Vložitev pritožbe je vsekakor pravno dejanje (v upravnem postopku), ki zadosti pojmu „drugi posli in dejanja“ iz citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona in tudi po citirani sodni praksi omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost za vložitev pritožbe v konkretnem primeru po presoji sodišča ni omejena.

Zakonska opredelitev „iz zadolženega premoženja“ne pomeni, da je dolžnik prezadolžen. Izplačilo dolga iz zadolženega premoženja, je treba razlagati tako, da je to kaznivo dejanje podano, če storilec iz premoženja insolventne gospodarske družbe, ob izpolnjenosti ostalih pogojev, izplača dolg tako, da favorizira določene upnike in s tem povzroči škodo drugim upnikom. Ni pa si mogoče te določbe razlagati tako, da bi morala biti ob izkazani insolventnosti podana tudi takšna zadolženost dolžnika, da bi bila vrednost njegovega premoženja v času storitve kaznivega dejanja manjša od vsote dolžnikovih obveznosti. Glede na tako razlago je dovolj, da opis dejanja vsebuje konkretizacijo okoliščin, ki kažejo, da je bila v navedenem obdobju družba I. po ZFPPIPP insolventna, ni pa potrebna navedba dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo dolžnikovo premoženje prezadolženo.

V postopku osebnega stečaja so torej izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti in če je bil v času sklenitve posla dolžnik insolventen. Pogodba o preužitku je aleatorna pogodba. Pogodbeni stranki v fazi sklenitve pogodbe ne vesta, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, ker so te odvisne od trenutka smrti preživljanca. Terjatve, ki jih je preužitkarica v razmerju do prevzemnika premoženja pridobila, ne sodijo med premoženjske terjatve, katerih vrednost bi bila predvidljiva in objektivno določljiva. Njihova vrednost je pomembna s subjektivnega stališča preužitkarice in sicer v zagotovitvi bodoče skrbi za preužitkarico v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Teh negotovih bodočih dajatev in storitev, od katerih bi najbrž dolžnica imela osebno korist, pa ni mogoče premoženjsko ovrednotiti v smislu, da bi jih bilo mogoče upoštevati kot dolžnikovo premoženje v postopku osebnega stečaja. Gledano s stališča dolžnikovih upnikov negotove terjatve in storitve osebne

Ključno za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 je, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila.

S tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika se razveljavijo zgolj učinki pravnega dejanja med stečajnim dolžnikom in osebo, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, zato 275. člen ZFPPIPP tožeči stranki ne nalaga postavitve zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ker pa ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (tožeče stranke) hkrati pomeni tudi izbris lastninske pravice, vknjižene v korist obdarjenca, posebnega zahtevka za izbris te vknjižbe ni treba postaviti, saj je ta zahtevek že vključen v zahtevku za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika. Za obstoj objektivnega elementa oziroma pogoja morata biti izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: 1) posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in 2) zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno. V zvezi z drugo zahtevo za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno upoštevati plačilo, ki ga bodo upniki prejeli v stečaju iz razdelitvene mase. O zaznambi spora oziroma izbrisne tožbe zemlji

S tem, ko je tožeča stranka s premoženjem razpolagala, ne da bi se adekvatno znižale njene obveznosti, se je znižala čista vrednost premoženja. Pritožnik navaja, da je prodajna pogodba dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Vendar posledica sklenjene sporne pogodbe ni bila hkratno, ekvivalentno zmanjšanje obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč solidarni porok za plačilo obveznosti pritožnika in se zaradi odtujitve nepremičnine, na kateri je bila v korist hipotekarnega upnika ustanovljena hipoteka, njene obveznosti niso znižale.

Kadar ekonomsko celoto s pobotom kot sklepnim delom transakcije ne tvorijo zgolj dejanja med stečajnim dolžnikom in upnikom, ampak so pri tem udeležene tudi tretje osebe, je pogoj zmanjšanja čiste vrednosti premoženja podan, kadar je bila tudi tretja oseba pri transakcijah udeležena (zgolj) z namenom, da bi med stečajnim dolžnikom in upnikom nastale predpostavke za pobot. Zato za utemeljitev nedovoljenosti pobota ne zadoščajo trditve, da je upnik stečajnega dolžnika s tretjo osebo sklenil pogodbo, na podlagi katere je nastala njena terjatev do upnika stečajnega dolžnika, s cesijo terjatve s tretjega na stečajnega dolžnika pa so se stekli pogoji za pobot terjatev med stečajnim dolžnikom in upnikom. Zatrjevati je namreč treba, da je bila pogodba med tretjim in upnikom stečajnega dolžnika sklenjena po nalogu stečajnega dolžnika, da bi se s sledečo cesijo terjatve na stečajnega dolžnika stekli pogoji za pobot terjatev, ki so v času podaje naloga že obstajale med stečajnim dolžnikom in njegovim upnikom. Le takšno ravnanje lahko predstavlja povezano ekonomsko celoto, za katero se skriva nadomestna izpolnitev in se loči od pobotov, ki so (gola) posledica prenosa terjatev do upnikov na

Presoja izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika mora zajeti celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika in se osredotoča na vprašanje, ali je bila posledica teh dejanj zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. S pogodbo o prevzemu dolga, ki je sklenjena med dolžnikom (stečajnim dolžnikom/tožečo stranko) in prevzemnikom (družbo pooblaščenko), v katero privoli upnik (tožena stranka) in s sklenitvijo katere stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti, stečajna masa še ni bila zmanjšana. Utemeljitev tožeče stranke, da je družba pooblaščenka s prevzemom dolga pridobila terjatev do tožeče stranke, pomeni le, da je bil prevzem dolga odplačen. Izpolnitev prevzemnika dolga (družbe pooblaščenke) upniku (toženi stranki) privede do zmanjšanja stečajne mase šele, če prevzemnik dolga dolg sprejme zato, da se razbremeni obstoječe obveznosti do stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Prevzem dolga je torej izpodbojen samo, če je bil stečajni dolžnik (tožeča stranka) predhodno že upnik prevzemnika dolga, saj je v takem primeru obveznost stečajnega dolžnika do tožene stra

Stečajni dolžnik izgubi poslovno in posledično tudi procesno sposobnost le glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, zato je stečajni upravitelj njegov zakoniti zastopnik le glede tega premoženja.

Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.

Z zahtevkom na izpodbijanje pravnega dejanja je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 275. člena ZFPPIPP upravičena zahtevati le razveljavitev učinkov izpodbijanega dejanja, ne pa njegove razveljavitve, zato je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava sodbeni izrek pravilno oblikovalo v skladu z materialnopravnimi zahtevami iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, v presežku pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se ugovor izpodbojnosti v skladu s četrtim odstavkom 275. člena ZFPPIPP, kot je bil postavljen tudi v obravnavani zadevi, pravilno uveljavlja z oblikovanim in dajatvenim zahtevkom v okviru postopka, v katerem se uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev terjatve, pridobljene z izpodbojnim dejanjem in ne kot nasprotni tožbeni zahtevek s samostojno tožbo, vendar pa dejstvo, da je tožena stranka ugovor izpodbojnosti uveljavljala v procesni obliki samostojne (nasprotne) tožbe, ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve.

Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je tako pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Zato je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.

Za zaključek, da je neko dejanje izpodbojno, ne zadošča le zaključek, da se je s tem dejanjem zmanjšala čista vrednost premoženja, pač pa mora biti podan še naslednji pogoj, to pa je dejstvo, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Ne more biti dvoma, da je razpoložljivo premoženje dolžnika za poravnavo njegovih dolgov po prvem odstavku 28. člena ZOdvT, tista kategorija, ki opredeljuje vrednost predmeta v postopkih zaradi insolventnosti in od katere se po tarifni številki 3431 v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZOdvT odmeri nagrada za zastopanje dolžnika v predhodnem postopku zaradi insolventnosti. Stečajna masa kot sinonim za premoženje (stečajnega) dolžnika, ki je na razpolago za poravnavo njegovih obveznosti, se namreč pojavi šele z dnem začetka stečajnega postopka.

Za presojo pogojev izpodbojnosti je treba upoštevati celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika. Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.

Iz vsebine pogodb o prevzemu dolga in navedb upravitelja v otvoritvenem poročilu izhaja, da je stečajni dolžnik dolg prevzel in poravnal v okviru medsebojnega zapiranja terjatev tožeče stranke in stečajnega dolžnika tako, da je ob tem prenehal tudi dolg stečajnega dolžnika do tožeče stranke. Sodišče je zato pravilno presodilo, da objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, saj se je z izpodbijanimi dejanji sicer zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika, hkrati pa so se v enaki višini znižale njegove obveznosti do tožeče stranke, kar pomeni, da je čista vrednost njegovega premoženja ostala enaka. Sodišče prve stopnje z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi tožeča stranka na podlagi njegovega poziva dodala trditveno podlago za uporabo drugega materialno pravnega določila