VSL sodba I Cpg 1254/2010

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III.1 in III.2 točki izreka spremeni tako, da se izrek izpodbijane sodbe v tem delu glasi:
„1. Ugotovi se, da je Pogodba z dne 24. 11. 1993, ki sta jo kot pogodbenika sklenila tožeča stranka P. d.o.o. in U., z Aneksom k pogodbi o prodaji materialnih pravic z dne 30. 08. 1994, sklenjenim med istima pogodbenikoma, razdrta z dnem 15. 11. 1995.
2. Tožeča stranka P. d.o.o., je dolžna vrniti prvi toženi stranki U., Program in celotno dokumentacijo za Program – po 1. in 9. točki Pogodbe z dne 24. 11. 1993 in 30. 08. 1994 – vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

V ostalem se pritožba prve tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v III.3, III.4 ter IV. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

IV. Prva tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

V. Tožena stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da so ji tožene stranke dolžno nerazdelno v roku 15 dni plačati znesek 46.740,74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 02. 1996 dalje, da se jim prepoveduje komercialno izkoriščenje programske opreme, izhajajoče iz Pogodbe s tožečo stranko z dne 24. 11. 1993 ter da so tožene stranke dolžne tožeči stranki solidarno plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo tožeče stranke v delu glede zahtevka, da so tožene stranke dolžne v 15 dneh izročiti tožeči stranki regulator za pogon vozil in plovil (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek prvo tožene stranke U., s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je Pogodba z dne 24. 11. 1993, ki sta jo kot pogodbenika sklenila tožeča stranka in prvo tožena stranka, skupaj z Aneksom o pogodbi o prodaji materialnih pravic z dne 30. 08. 1994, sklenjenim med istima pogodbenikoma, razdrta z dnem 15. 11. 1995 (III.1 točka izreka), da je tožeča stranka dolžna vrniti prvo toženi stranki Program in celotno dokumentacijo za Program po 1. in 9. točki Pogodbe z dne 24. 11. 1993 in 30. 08. 1994 (III.2 točka izreka), da je tožeča stranka dolžna plačati prvo toženi stranki znesek 30.677,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 1997 do plačila (III.3 točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna plačati prvo toženi stranki stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.4 točka izreka). Odločilo je še, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Zoper I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

4Zoper III. in IV. točko izreka je vložila pritožbo prva tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena.

6Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi so razvidna naslednja pravno odločilna dejstva. Tožeča stranka in prva tožena stranka sta dne 24. 11. 1993 sklenili Pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba; priloga A2), v kateri sta ugotovili, da je prva tožena stranka razvila Programsko opremo (v nadaljevanju: Program), ki se uporablja v regulatorjih za pogon vozil in plovil na principu usmerjanja magnetnega fluksa z meritvijo toka skozi shunt na enosmerni zbiralki ter da je tožeča stranka razvila aparaturno opremo za regulator. Pogodbenika sta se dogovorila, da prvo tožena stranka prenese materialne avtorske pravice na Programu na tožečo stranko. S Pogodbo (5.a točka Pogodbe) je bilo dogovorjeno, da se čas od podpisa pogodbe dne 24. 11. 1993 pa do 31. 12. 1995 razdeli v šestmesečna obdobja (od 24. 11. 1993 do 31. 12. 1993, od 01. 01. 1994 do 30. 06. 1994, od 01. 07. 1994 do 31. 12. 1994, od 01. 01. 1995 do 30. 06. 1995 in od 01. 07. 1995 do 31. 12. 1995) ter da je po teh obdobjih tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki poročati o prodanih in plačanih regulatorjih. Pogodbenika sta se dogovorila tudi za ceno za prenos materialne avtorske pravice tako, da je bila v navedenem času (od podpisa pogodbe do 31. 12. 1995) odvisna od števila prodanih in plačanih regulatorjev (2,5% od vrednosti prodanih in plačanih regulatorjev). V primeru, da bi tožeča stranka uspela prodati 600 oziroma 1.200 regulatorjev, bi prvi toženi stranki pripadalo še dodatno plačilo po 32.000,00 DEM (5.b, 5.c in 6. točka Pogodbe).

7Nadalje je bilo pred sodišče prve stopnje ugotovljeno, da sta se pogodbenika z Aneksom k pogodbi o prodaji materialnih pravic z dne 30. 08. 1994 (v nadaljevanju Aneks; priloga A3) dogovorila, da lahko tožeča stranka materialne pravice za Program prenese ali proda tretji osebi pod pogojem, če za to prejme plačilo v višini najmanj 300.000,00 DEM (2. točka Aneksa) ter da gre prvi toženi stranki iz tega naslova znesek, ki je odvisen od višine plačila, ki ga tožeča stranka prejme za prenos oziroma odkup materialne avtorske pravice. Po tem dogovoru bi tožeča stranka od prejetega zneska najprej poravnala tekoče obveznosti do upnikov, vendar največ v višini 180.000 DEM, ostanek sredstev pa bi se na polovico delil med tožečo stranko in prvo toženo stranko (3. točka Aneksa).

8Tožeča stranka prvi toženi stranki iz naslova prodaje regulatorjev ni plačala ničesar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je prvo tožena stranka dne 15. 11. 1995, brez dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, razdrla pogodbo z enostransko izjavo, v kateri je navedla, da je izpolnila vse pogodbene obveznosti ter da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da se ugotovi, da je bila Pogodba razdrta. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve obveznosti po Pogodbi, saj je izvajala določeno poslovno politiko v smeri realizacije dogovora o prodaji regulatorjev. Ugotovilo je, da je tožeča stranka začela s prodajo regulatorjev ter da je o prodaji prvi toženi stranki tudi podala pisno poročilo (priloga A10). Na podlagi navedenega je sklenilo, da je tožeča stranka nameravala prvi toženi stranki plačati njen delež iz naslova prodanih regulatorjev ter da tega ni storila zato, ker prva tožena stranka ni izdala fakture. Menilo je, da se je prodaja končala tudi zaradi spora s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost v smeri aktivnega delovanja pri prodaji regulatorjev ter da ji ni mogoče očitati, da ni bilo prodanih 600 oziroma 1.200 regulatorjev, saj je bil takšen obseg prodaje v Pogodbi nesorazmerno ocenjen.

10Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, ki jo je v ponovnem sojenju sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da se je tožeča stranka s podpisom Pogodbe zavezala aktivno delovati v smeri prodaje regulatorjev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da se je določena (sicer skromna) prodaja regulatorjev odvijala zgolj v prvem šestmesečnem obdobju, torej v obdobju od 01. 01. 1994 do 30. 06. 1994. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 28. 07. 1994 prvi toženi stranki podala poročilo (priloga A 10), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka v obdobju od 01. 01. 1994 do 30. 06. 1994 prodala 22 regulatorjev. Za prodane regulatorje je prejela plačilo v skupnem znesku 62.161,99 DEM, zaradi česar bi bila dolžna prvi toženi stranki iz tega naslova plačati znesek 1.554,05 DEM (2,5% od 62.161,99 DEM). Kot navaja tožeča stranka sama (1. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 04. 04. 2000 na list št. 39), je glede poravnave tega zneska prvi toženi stranki predlagala kompenzacijo z vrednostjo regulatorja v višini 5.000,00 DEM. V zvezi s predlagano kompenzacijo je prva tožena stranka trdila, da zanjo niso izpolnjeni pogoji, saj tožeča stranka nima nobenih upravičenj na regulatorju, ki je bil vgrajen v Š. (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 18. 04. 2000 na list št. 56).

11Navedeno, po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka prvi toženi stranki dejansko (niti) zneska 1.554,05 DEM ni nameravala plačati. Zato ni mogoče šteti, da je bila prvi toženi stranki vsaj v tem delu ponujena pravilna izpolnitev, ki jo prva tožena stranka brez utemeljenega razloga ni hotela sprejeti (325. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89; nadalje: ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika; Uradni list RS št. 83/2001). Glede na to, da tožeča stranka dolgovanega zneska ni nameravala plačati okoliščina, da prva tožena stranka ni izdala fakture za znesek 1.554,05 DEM, po presoji pritožbenega sodišča, ni bistvena za odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku.

12Ne glede na navedeno pa, po presoji pritožbenega sodišča, aktivnost tožeče stranke pri prodaji regulatorjev zgolj v prvem obdobju (od 01. 01. 1994 do 30. 06. 1994) ne zadostuje za presojo, da je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Za preostala tri šestmesečna obdobja namreč tožeča stranka ni podala konkretnih trditev v smeri, da je izvajala aktivnosti, usmerjene v prodajo regulatorjev, čeprav se je s Pogodbo zavezala k aktivnemu ravnanju najmanj v (celotnem) obdobju od 24. 11. 1993 pa do 31. 12. 1995. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je kasneje prodaja končala tudi zaradi spora s toženo stranko, se namreč ne nanaša na sporno obdobje. Iz navedb tožeče stranke v tožbi je razvidno, da je do spora s toženo stranko prišlo po 14. 11. 1995, ko je bil v M. predstavljen električni avtomobil Š., za katerega je tožena stranka trdila, da naj bi ga razvila sama.

13Pred sodiščem prve stopnje je bilo kot odločilno ugotovljeno še, da je bila tožeča stranka zainteresirana za prenos materialnih avtorskih pravic na Programu na tretje osebe, za kar sta pravdni stranki sklenili Aneks. Z Aneksom je tožeča stranka pridobila pravico, da svojo obveznost po Pogodbi (glede prodaje regulatorjev z vgrajeno programsko opremo Program) veljavno izpolni na drugačen način, kot je bil prvotno dogovorjen. Smiselno gre torej za naknadni dogovor o fakultativni obveznosti (409. in 410. člen ZOR).

14Pred sodiščem prve stopnje je bilo glede prenosa materialnih avtorskih pravic na Programu ugotovljeno, da je tožeča stranka z družbo W. Dne 18. 08. 1995 (pri navedbi, da je to predpogodba z dne 20. 08. 1993 gre, glede na vsebino obravnavane predpogodbe, za očitno pisno pomoto) sklenila Predpogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic na Programu (priloga B 11; nadalje: Predpogodba). Glede na to, da jo je o podpisu Predpogodbe obvestil O. W. ter glede na vsebino Predpogodbe, je prva tožena stranka trdila, da jo je tožeča stranka želela izigrati. S Predpogodbo je bilo namreč dogovorjeno, da bi, namesto celotne vrednosti za prenos materialnih avtorskih pravic 12.000.000,00 ATS (oziroma 1.714.285,71 DEM), kupec na račun tožeče stranke nakazal zgolj znesek 2.100.000,00 ATS, preostanek kupnine (3 x po 3.300.000,00 ATS) pa bi nakazal na račune družbenikov tožeče stranke. Kot je navajala tožeča stranka, in je v dejansko podlago sodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje, je predpogodba prenehala veljati, saj ji pogodbenik O. W. do dogovorjenega roka ni plačal pogodbenega zneska 12.000.000,00 ATS.

15Glede na dogovor o delitvi sredstev v Aneksu (točka 3. Aneksa) je bila višina nakazila prvi toženi stranki odvisna od višine kupnine, ki bi jo prejela tožeča stranka. Drži torej to, kar je ves čas postopka trdila prva tožena stranka, da bi v primeru realizacije Predpogodbe od prodaje, namesto zneska 767.142,85 DEM ((1.714.285,71 DEM – 180.000 DEM) : 2 = 767.142,85 DEM), prejela le minimalni dogovorjeni znesek po Aneksu v višini 60.000 DEM ((300.000 DEM – 180.000 DEM): 2 = 60.000 DEM). Če bi do prenosa prišlo bi, tako kot to navaja prva tožena stranka v pritožbi, za prenos materialne avtorske pravice na Programu prejela le 3,5% (namesto 44,75%) kupnine.

16Tožeča stranka je glede Predpogodbe pojasnjevala, da naj bi šlo za opcijsko predpogodbo o razvoju novega pogonskega regulatorja z novo programsko opremo, ki naj bi jo razvila tožeča stranka oziroma njen družbenik B. P. (2. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 17. 04. 2000 na list št. 48). Sodišče prve stopnje tem, z ničemer dokazanim navedbam tožeče stranke, sicer ni sledilo. Kljub temu pa ni štelo, da bi tožeča stranka ravnala v nasprotju s pogodbo in Aneksom, saj je presodilo, da se je tožeča stranka zavezala, da ne bo prodala Programa po nižji ceni od minimalne, ne pa tudi, da Programa ne bo prodala po višji ceni.

17Po presoji pritožbenega sodišča prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da temu sklepu sodišča prve stopnje ni mogoče slediti. Tožeča stranka namreč ni podala prepričljivega pojasnila za trditve tožene stranke, da navedene fizične osebe (družbeniki tožeče stranke) niso bile imetniki materialne avtorske pravice na Programu, zaradi česar niso bili upravičeni do plačila (pretežnega) dela kupnine. Tako se izkaže, da tožeča stranka ni odgovorila na očitek prve tožene stranke, da je bila Predpogodba s takšno vsebino sklenjena zato, da bi tožeča stranka toženi stranki prikrila dejansko ceno za prenos materialne avtorske pravice.

18Ne glede na to, da Predpogodba ni bila realizirana, je iz navedenega mogoče skleniti, da je tožeča stranka v poslovnih razmerjih s tretjimi skrbela zgolj za svoje interese v škodo prve tožene stranke. S tem je kršila načelo vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih (12. člen ZOR), ki terja od vseh udeležencev, da so, kljub nasprotujočim se interesom, drug do drugega lojalni. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prva tožena stranka, ki do 15. 11. 1995 za odstop materialne avtorske pravice na Programu od tožeče stranke ni pridobila nikakršne premoženjske koristi, utemeljeno štela, da tožeča stranka tudi v dodatnem roku ne bo izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.

19Pritožbeno sodišče pa dodaja še naslednje. Tudi če bi sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, da je bila Predpogodba sklenjena za prodajo nove programske opreme, ki naj bi jo razvil družbenik B. P., te navedbe ne bi pripomogle k spremembi odločitve sodišča v korist tožeče stranke. Navedeno bi namreč pomenilo, da se je tožeča stranka v spornem obdobju ukvarjala z razvojem nove programske opreme in prodajo materialnih avtorskih pravic na novi programski opremi, namesto da bi aktivno delovala v smeri prodaje regulatorjev (z vgrajenim Programom).

20Iz navedenega, po presoji pritožbenega sodišča sledi, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo je prevzela s Pogodbo (prav tako je tudi ni realizirala tako, kot ji je to omogočal Aneks), temveč je postopala v nasprotju s pravno varovanim interesom prvo tožene stranke. Zato je treba skleniti, da prva tožena stranka za prenos materialne avtorske pravice na Programu iz naslova Pogodbe (in Aneksa) ni pridobila nobene premoženjske koristi, čeprav je Pogodbo sklenila s tem namenom, pri čemer tožeča stranka ni izkazala, da bi v relevantnem obdobju izvajala ustrezno poslovno politiko za realizacijo dogovora ter vestno in pošteno izpolnjevala pogodbene obveznosti do prve tožene stranke.

21Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, prva tožena stranka z dopisom z dne 15. 11. 1995 upravičeno razvezala pogodbo pred iztekom pogodbenega roka (124. člen v zvezi s 127. členom ZOR). Glede na okoliščine konkretnega primera, ko tožeča stranka prvi toženi stranki iz naslova prodanih regulatorjev ni ničesar plačala, učinkujejo posledice razdrte pogodbe od sklenitve (ex tunc). Posledica razdrte pogodbe je, da sta obe stranki prosti svojih obveznosti po pogodbi, razen obveznosti povrnitve škode (1. odstavek 132. člena ZOR). Glede tistega, kar je ena stranka že izpolnila, pa velja, da ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR). Ker je prva tožena stranka svojo obveznost po Pogodbi že izpolnila s tem, ko je tožeči stranki predala Program z dokumentacijo, ga je upravičena zahtevati nazaj.

22V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine je prva tožena stranka navedla le, da ocenjuje, da je nastala škoda najmanj v višini 60.000,00 DEM (navedbe prve tožene stranke v nasprotni tožbi z dne 19. 12. 1997 na list. št. 16). Višino nastale škode je utemeljevala „z najmanjšim zneskom, ki bi šel prvo toženi stranki v primeru realizacije 13. točke Pogodbe v zvezi z Aneksom“ (navedbe prve tožene stranke v pripravljalnem spisu z dne 03. 04. 1997 na list. št. 31). Po presoji pritožbenega sodišča prva tožena stranka s temi trditvami zatrjevane škode ne more uspešno utemeljevati. Ni mogoče namreč razdreti pogodbe in na tej podlagi zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo izpolnjeno ter obenem zahtevati še povrnitev škode v celotni vrednosti nasprotne izpolnitve. To pomeni, da je nasprotna tožba prve tožene stranke v delu glede zahtevka za plačilo odškodnine nesklepčna, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prve tožene stranke za plačilo odškodnine pravilno zavrnilo.

23Vprašanje o tem, ali je prva tožena stranka upravičeno razvezala Pogodbo predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zoper toženo stranko uveljavljala tožbeni zahtevek zaradi kršitve Pogodbe. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila Pogodba z dne 24. 11. 1993 razdrta, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Tožeča stranka zato s pritožbo ne more uspeti.

24Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato nasprotni tožbeni zahtevek prve tožene stranke delno utemeljen, zaradi česar je treba pritožbi prve tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (v III.1 in III.2 točkah izreka) tako, da se ugotovi, da je bila Pogodba z dnem 15. 11. 1995 razdrta ter da je tožeča stranka dolžna vrniti prvi toženi stranki Program in celotno dokumentacijo za Program (5. točka 358. člena ZPP).

25Pritožba tožeče stranke ter v ostalem pritožba prve tožene stranke nista utemeljeni, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in v ostalem delu pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Ker je pritožbeno sodišče (delno) spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je treba odločiti odločati o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je bilo ugodeno zgolj toženemu zahtevku prve tožene stranke na ugotovitev, da je pogodba razdrta ter da se prvi toženi stranki vrne Program z dokumentacijo, glede katerih prva tožena stranka vrednosti spornega zahtevka ni ocenila, ostal pa je zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 30.677,51 EUR, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, da naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbi obeh strank zoper točko IV. izreka je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, prav tako pa je vsaka od pravdnih strank dolžna nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna nositi tudi svoje stroške za odgovor na pritožbo tožeče stranke, saj ta k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispeval (1. odstavek 155. člena ZPP).