409. člen ZOR

Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo je prevzela s Pogodbo, saj prva tožena stranka za prenos materialne avtorske pravice na Programu iz naslova Pogodbe (in Aneksa) ni pridobila nobene premoženjske koristi, čeprav je Pogodbo sklenila s tem namenom. Pri tem tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi v relevantnem obdobju izvajala ustrezno poslovno politiko za realizacijo dogovora ter vestno in pošteno izpolnjevala pogodbene obveznosti do prve tožene stranke. Zato je prva tožena stranka z dopisom z dne 15. 11. 1995 upravičeno razvezala pogodbo pred iztekom pogodbenega roka.

Manjša vrednost stvari zaradi ne brezhibnega delovanja pomeni za kupca neposredno škodo in zahtevek za njeno povrnitev ni izločen iz področja garancije. Zato je vezan na enake predpostavke kot zahtevki iz garancije, torej tudi na predpostavko pravočasnega uveljavljanja.

Ker tožena stranka ugovarja, da ni lastnica nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, je to pravno odločilno dejstvo po 409. členu ZOR, kar je narekovalo razveljavitev sodbe.

1. Hipotekarni dolžnik (zastavitelj), ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Njegova obveznost je (le), da dopusti izvršbo v zastavljeno nepremičnino (prim. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Res se te obveznosti lahko razbremeni tako, da plača zapadlo zavarovano terjatev. 2. A to je pravica hipotekarnega dolžnika, ki ni obenem osebni dolžnik, ne pa njegova dolžnost (prim. 409. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljevanju ZOR). 3. Če tožeča stranka sodno uveljavljano pravico že ima (981. čl. ZOR), ji sodba o neutemljenosti tožbenega zahtevka, da se ji dovoli realizacijo pravice, namreč prodati premičnine na javni dražbi, uveljavitev pravice prepoveduje, ker ji to pravico pred njeno realizacijo vsebinsko odreka.

Nedvomno je tožeča stranka naknadno razpolagala s tožbenim zahtevkom, toda iz vsebine njene izjave ne izhaja, da bi objektivno spremenila tožbo tako, da bi poleg obstoječega tožbenega zahtevka, naknadno postavila še alternativni zahtevek, s katerim bi toženi stranki prepustila pravico izbire predmeta izpolnitve (primerjaj 403. in 409. člen ZOR). Iz vsebine njene izjave namreč izhaja, da je hotela oblikovati drugačen tožbeni zahtevek za primer, da bi sodišče, če bi spoznalo, da prvotni tožbeni zahtevek ni utemeljen, ugodilo novemu tožbenemu zahtevku (tako imenovana eventualna kumulacija tožbe po drugem odstavku 188. člena ZPP 1977). Ob tem razpolaganju s tožbenim zahtevkom, pa ni mogoče mimo dejstva, da veljajo za naknadno preoblikovanje tožbenega zahtevka hkrati tudi pravila o spremembi tožbe in da je predmet prvotnega in naknadnega konkretnega tožbenega zahtevka denar. Novi tožbeni zahtevek je za toženca ugodnejši od prvotnega. Tako se izkaže, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal, s čimer je sodišče "pooblastil", da zavrne del prvotnega tožbenega zahtevka, kar mora sodišče storiti že po zakonu. Sodišče prve stopnje sicer ni zavrnilo presežnega dela iz prvotnega tožbenega zaht

Toženčev zapis na blagajniškem prejemku, da bo določenega dne tožniku prinesel denar, pri čemer je tudi naveden znesek 700.000,00 tolarjev, izkazuje verjetnost tožbenega zahtevka tožnika za plačilo tega zneska, ki naj bi izviral iz manjkov, povzročenih s strani toženca. Ker je tožnik tudi dokazal nevarnost, da iztoženega zneska ne bo mogel izterjati, ker bo toženec ostal brez osebnih prejemkov (ker ne prihaja več v službo), so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje odtujiti ali obremeniti osebni avtomobil.

Pri zahtevku za vrnitev embalaže, ki ima trajno uporabo in ki bi jo moral prejemnik vrniti dobavitelju, gre za posodbeno razmerje, zato je tožbeni zahtevek, ki glasi na plačilo protivrednosti embalaže, preuranjen. Tožeča stranka utemeljeno lahko zahteva vrnitev embalaže, denarno vrednost embalaže pa bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke šele v primeru, če bi se ugotovilo, da vrnitev embalaže v naravi ni več mogoča (ker je uničena, izgubljena ipd.). Dokler pa taka nemožnost vrnitve sposojene embalaže ni zatrjevana in dokazana, pripada tožeči stranki le stvarnopravni zahtevek za vrnitev embalaže.

Toženec je med postopkom postavil nasprotni zahtevek s sledečo vsebino: tožeča stranka je dolžna istočasno ob izselitvi toženca iz dvoinpolsobnega stanovanja v L., dati tožencu - nasprotnemu tožniku v uporabo prazno od oseb in stvari stanovanje št. 13 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka št. ali mu dodeliti v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje v L.. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugo primerno stanovanje, je sodišče druge stopnje ocenjevalo za alternativni zahtevek, ki mu je mogoče v celoti ugoditi ali pa ga le v celoti zavrniti, pri čemer je menilo, da ima toženec kot dolžnik pravico ponuditi fakultativno obveznost. Tako stališče nima opore v določbah zakona v obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), niti ne v določbah zakona o pravdnem postopku. Namreč tako alternativna obveznost (po 503. členu ZOR) kot fakultativna (po 409. členu ZOR) mora imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo. Za alternativno upravičenje v smislu določb 327. člena ZPP pa tudi ne gre. Za tako upravičenje gre samo v primerih, kadar tožnik izjavi, da je pripravljen namesto ut