127. člen ZOR

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Delna izpolnitev je pojmovno možna le tedaj, ko gre za vprašanje količine, ne pa posameznega individualnega, v konkretnem primeru celo avtorskega dela.

Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine. V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.

Tožnik je kot edini družbenik izbrisane družbe aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve izbrisane družbe. Ker je družba terjatev sodno uveljavljala že pred svojim izbrisom, ne gre za naknadno najdeno premoženje. Poleg tega toženec ne more uspeti s sklicevanjem na razveljavljeno zakonsko določbo. Glede na ravnanje obeh strank in tožnikov umik glavnega nedenarnega zahtevka gre za situacijo iz 127. člena ZOR. Pri razdrti pogodbi je treba prejeto vrniti (kupnino). Ker je toženec dobil vrnjen ves plačani prometni davek, je za tisti del, ki ga je plačal kupec, neupravičeno obogaten.

Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo je prevzela s Pogodbo, saj prva tožena stranka za prenos materialne avtorske pravice na Programu iz naslova Pogodbe (in Aneksa) ni pridobila nobene premoženjske koristi, čeprav je Pogodbo sklenila s tem namenom. Pri tem tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi v relevantnem obdobju izvajala ustrezno poslovno politiko za realizacijo dogovora ter vestno in pošteno izpolnjevala pogodbene obveznosti do prve tožene stranke. Zato je prva tožena stranka z dopisom z dne 15. 11. 1995 upravičeno razvezala pogodbo pred iztekom pogodbenega roka.

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

Ko je R. H. zatrdil, da kupnine od tožencev za sporno nepremičnino ni prejel, je postalo jasno, da toženca svoje obveznosti ne bosta izpolnila (127. člen ZOR) in sta zato tožnika pogodbo glede sporne nepremičnine razdrla in zahtevala vrnitev že plačane kupnine v zvezi s sporno nepremičnino (drugi odstavek 132. člena ZOR).

Upnik sicer lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev obveznosti, če iz dolžnikovega dejanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, ni pa upnik tega dolžan storiti.

Ker je tožena stranka predmetno stanovanje prodala tretji osebi, svojih obveznosti po predpogodbi ne more več izpolniti, zato tožeča stranka od nje tega v obravnavani zadevi niti ni zahtevala, pač pa je s tožbo zahtevala plačilo dvojne are, podrejeno pa vrnitev danega zneska kupnine. Ravnanje tožeče stranke pomeni odstop od predpogodbe in s tem njeno razvezo brez naknadnega roka v skladu s 127. členom ZOR, saj je iz ravnanja tožene stranke razvidno, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi izpolnila.

V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe. Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja. Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“

Iz prodajne pogodbe izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Ker je bila pogodba, na podlagi katere sta toženki kupili stanovanje, razdrta, toženki nista postali lastnici stanovanja. Lastninsko pravico ima tako še vedno prvotni prodajalec, njegova (stvarna) pravica pa izključuje pravico kupcev (tožnikov). Ker jima toženka lastninske pravice ne moreta zagotoviti, pogodbenega namena ni mogoče doseči, zato je njuna zahteva na razvezo pogodbe utemeljena. Toženki sta prejeto kupnino dolžni vrniti z obrestmi, ki tečejo od dneva, ko sta prejeli izplačilo. Pri tem ne more biti uspešno sklicevanje na dejstvo, da je bila (ugotovitvena) sodba o razdrtju pogodbe glede njunega nakupa izdana šele po sklenitvi nove prodajne pogodbe.

Predpogodba vrsta pogodbe (1. odstavek 45. člena ZOR). ZOR v zvezi s predpogodbo ni izključil nobenega od ostalih upravičenj, ki jih ima na razpolago vsaka pogodbena stranka, če nasprotna stranka krši svoje obveznosti. Eno takšnih upravičenj je upravičenje do razdrtja pogodbe (126. in 127. člen ZOR) in uveljavljanje odškodninskega zahtevka (1. odstavek 132. člena ZOR). Delnice so stvar, katerih vrednost se s časom spreminja, kar pomeni, da lahko pogodbeni stranki nastane škoda zaradi razlike med kupnino, določeno v pogodbi, in kupnino, ki jo je prodajalec prejel s prodajo stvari tretji osebi. Tožeča stranka je kot škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve obveznosti tožene stranke po predpogodbi, opredelila tudi razliko v kupnini, ki bi jo prejela, če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz predpogodbe, in kupnino, ki jo je prejela, ker je delnice prodala tretji osebi. Do slednje je tožeča stranka upravičena že na podlagi določbe o kritni prodaji iz 1. odstavka 525. člena ZOR, ki določa, da ima pogodbi zvesta stranka od nasprotne stranke pravico zahtevati razliko med ceno, ki je bila določena v pogodbi, in ceno pri kritni prodaji.

Odgovornost projektanta in izvajalca del, o čemer je izčrpno navedeno v omenjenem izvedenskem mnenju, se tožeče stranke glede na to, da je skladišče kupila od tožene stranke kot prodajalca, ne tiče. Prodajalec namreč kupcu odgovarja po pravilih o jamčevanju za stvarne napake (478. člen ZOR). Tožeča stranka toženi stranki ni določila točnega in jasnega roka v katerem je dolžan odpraviti gradbeno napako. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je iz okoliščin danega primera, kot je bilo že razloženo, očitno izhajalo, da tožena stranka niti v dodatnem roku ne bo napake odpravila. Zato je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 490. člena ZOR pogodbo razdrla (enako127. člen ZOR). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila (2. odstavek in 5. odstavek 132. člena ZOR).

Pogodbo je razdrla (oblikovalna) izjava volje, ki jo je tožena stranka podala z nasprotno tožbo. Odstopno upravičenje od pogodbe (brez določitve dodatnega roka za izpolnitev) je toženi stranki dajal 127. člen ZOR, ker je bilo očitno, da tožeča stranka svojih obveznosti ne bo izpolnila.

Skladno z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Na podlagi izpovedb vseh zaslišanih je tako v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank takšen, da je sporna pogodba neodplačna, četudi bi sam zapis sporne pogodbe omogočal drugačen zaključek.

Če ima banka po pogodbi pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet, zapade celoten neodplačen dolg v plačilo šele tedaj, ko banka poda izjavo, da razdira pogodbo.

V zapisniku z glavne obravnave je jasno navedeno, da se ta zaključuje, ker ni več novih dejanskih navedb in novih dokaznih predlogov. Takšna zapisniška navedba implicitno vsebuje nujno vzročno povezavo med tem, da je dokazni postopek izčrpan in glavna obravnava končana. Dolžnost sodišča, da bi strankam vselej, kadar nimajo pooblaščenca, pojasnjevalo, kaj takšna vzročna povezava za njihov položaj pomeni, pa presega obseg pojasnjevalne dolžnosti sodišča po 12. členu ZPP.

Da bi se glede roka izpolnitve obveznosti tožeči stranki lahko sklicevali na naravo pogodbenega razmerja, bi morali ponuditi ustrezno trditveno podlago in s tem v zvezi tudi ponuditi dokaze. Da bi izkazali fiksnost pogodbe, pa bi morali dokazati tudi, da je bil čas izpolnitve bistveni element pogodbe. O fiksnosti pogodbe je mogoče govoriti samo takrat, kadar obe pogodbeni stranki določno opredelita čas izpolnitve pogodbene obveznosti, istočasno pa mora dogovor vsebovati tudi soglasje obeh pogodbenih strank, da je čas izpolnitve bistveni element pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, iz dogovora pravdnih strank, kot izhaja iz izjave tožene stranke z dne 3.4.1996 (A4)

Posledice kršitev pogodbeno dogovorjenih predkupnih pravic, katerih predmet ni stvar, se v ustaljeni sodni praksi presojajo ob analogni uporabi 532. člena ZOR, ki ureja predkupno pravico pri prodajni pogodbi. 1. To določilo v 1. odstavku opredeljuje (med drugim) vsebino pravnega varstva predkupnega upravičenca, izhajajoč pri tem iz pravnega položaja predkupnega upravičenca in zavezanca. Tako ne zadostuje zgolj zahtevek na razveljavitev prenosa, temveč mora predkupni upravičenec obenem zahtevati tudi, da se stvar pod enakimi pogoji odstopi njemu. 2. Ena izmed predpostavk zahtevkov za sodno varstvo izključnih avtorskih pravic je imetništvo teh pravic na strani tožeče stranke (167. člen ZASP). Tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave 13.3.2003 teh pravic na avtorskem delu, ki je bilo predmet založniške pogodbe 33/3pg/97, ni več imela. Zato ne more uspešno uveljaviti prepovednih in odstranitvenih zahtevkov iz naslova kršenja njenih izključnih avtorskih pravic, ki jih je imela po tej pogodbi le do 11.8.2002. Ti zahtevki so že po naravi stvari naravnani na prihodnost gledano z gledišča zaključka glavne obravna