VSRS Sodba VIII Ips 41/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2008, za ugotovitev, da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi upokojitve dne 6. 12. 2008 in ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino ob upokojitvi z zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2008 ter za povrnitev stroškov postopka.

2Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prihodkov – v posledici upadanja števila sklenjenih zavarovanj, zaradi česar je ukinila tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica, to pa predstavlja organizacijski ter ekonomski razlog za odpoved pogodbe v skladu z določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka tožnice ni obvestila o nameravani redni odpovedi v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZDR, vendar izostanek tega obvestila ne predstavlja kršitve, ki bi povzročila nezakonitost odpovedi. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je po vročitvi odpovedi iz poslovnega razloga tožnica še istega dne toženo stranko tudi obvestila o nameravani upokojitvi s 6. 12. 2008 – to je že po poteku odpovednega roka po odpovedi iz poslovnega razloga, zaradi česar tožnici pogodba ni prenehala zaradi upokojitve in ji zato tudi ne pripada odpravnina ob upokojitvi (132. člen ZDR).

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ekonomskega in organizacijskega razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedlo je tudi, da je tožnica spreminjala navedbe o tem, ali je toženo stranko obvestila o nameravani upokojitvi pred prejemom redne odpovedi, stranki pa sta na naroku za glavno obravnavo dne 21. 10. 2008 kot nesporno ugotovili, da je bila tožnici odpoved vročena pred njenim obvestilom o nameravani upokojitvi. Drugačne tožničine navedbe v pritožbi glede obvestila o nameravani upokojitvi, glede bolniške odsotnosti tožnice in razloga za ukinitev poslovalnice, v kateri je opravljala delo, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ni upoštevalo.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V njej ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni; obstaja tudi nasprotje med navedbami v sodbi ter zapisniki in listinami o izvedbi dokazov. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede ukinitve poslovalnice zaradi bolniškega staleža tožnice, saj le-ta v letu 2008 ni več delala v tej poslovalnici. Zatrjevala je tudi, da poslovalnica ni bila ukinjena zaradi nje; delavci so zaradi neplačil sami odhajali od tožene stranke. Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo, tožnica pa tudi ne, ker ni bila zaslišana, čeprav je svoje zaslišanje predlagala in je sodišče tudi sprejelo tak dokazni sklep. S tem ji ni bila dana možnost opredelitve do navedb tožene stranke oziroma je bila le-ta favorizirana. Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanja prometa; tudi glede tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb in ni odgovorilo na njene navedbe v zvezi s tem, da ni bila zaslišana. Ni se opredelilo do zaslišanja priče G. Č., katere izpoved je sama s seboj v nasprotju. Sodišče se prav tako ni opredelilo do tega, da je sama podala redno odpoved zaradi upokojitve pred vročitvijo redne odpovedi tožene stranke iz poslovnega razloga; šele ob zaslišanju tožnice bi sodišče lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem. Neutemeljene so navedbe o spreminjanju izjav tožnice, saj je le-ta ves čas zatrjevala, da je odpovedala pogodbo zaradi upokojitve zakonitemu zastopniku tožene stranke pred vročitvijo redne odpovedi iz poslovnega razloga. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča druge stopnje o pritožbenih novotah, saj teh ni bilo; o teh navedbah se tožnica ni mogla opredeliti, ker je sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Zavzema se tudi za izvedbo dokazov v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Neobrazložena je trditev sodišča druge stopnje o primerljivi odpravnini iz poslovnega razloga in ob upokojitvi; tožnica navaja višino razlik teh odpravnin. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj je odpoved nezakonita, ker ji tožena stranka ni izročila obvestila pred odpovedjo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZDR, ki jasno določa takšno obveznost delodajalca.

5V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Izhodišče revizijskega zatrjevanja glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neopredelitvijo sodišča druge stopnje do vseh pritožbenih navedb, ni pravilno. Iz določbe prvega odstavka 360. člena ZPP namreč izhaja, da mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To pa je pritožbeno sodišče storilo, saj se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so lahko odločilnega pomena. Nekatere nasprotne revizijske trditve so tudi protispisne. Tako tožnica najprej navaja, da sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe glede obvestila o nameravani upokojitvi, bolniški odsotnosti in razloga za ukinitev poslovalnice, čeprav v nadaljevanju revizije sama navaja, da je pritožbeno sodišče te njene navedbe štelo kot pritožbene novote, ki pa jih glede na določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Do teh pritožbenih navedb se je torej sodišče druge stopnje opredelilo, vendar jih ni obravnavalo po vsebini, ker glede na določbo 337. člena ZPP za to ni bilo utemeljenih razlogov; tožnica te obrazložitve sploh ne izpodbija. Tudi zahteva tožnice, da se jo v zvezi s temi pritožbenimi navedbami zasliši, ne pride v poštev – saj že teh navedb, kot nedovoljenih pritožbenih novot, ni mogoče upoštevati.

9V zvezi s tem, da sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, iz splošnega pravila v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank dejansko izhaja, da morata biti zaslišani obe stranki, razen izjem, ki so izrecno določene (258. člen ZPP). Kljub temu je treba upoštevati tudi določbo 286. b člena ZPP, po kateri mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitve, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem, tožnica ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se je v zvezi z neizvedbo tega dokaza sklicevala le na to, da bi jo moralo sodišče zaslišati v zvezi z okoliščinami vročitve obvestila o nameravani upokojitvi (da je direktorju še pred vročitvijo redne odpovedi vročila to obvestilo, da ji je bilo rečeno, naj počaka z vročitvijo tega obvestila, itd.), vendar so prav te navedbe predstavljale nedovoljeno pritožbeno novoto, kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, obenem pa so nasprotovale med strankama tudi nespornemu dejstvu (ki je bilo ugotovljeno na obravnavi dne 14. 10. 2009), da je bila namreč tožnici najprej vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, šele po prejeti odpovedi pa je tožnica toženi stranki izročila obvestilo o nameravani upokojitvi. Ta nesporna ugotovitev je tudi sicer v nasprotju s tožničinem prejšnjim zatrjevanjem v tožbi, da je že pred tem pisno obvestila toženo stranko o izpolnitvi pogojev za upokojitev, vendar takrat še brez navedb o (domnevnem) poteku dogodkov pred tem pisnim obveščanjem tožene stranke, ki jih je tožnica navedla šele v pritožbi. Prav iz tega razloga njene revizijske navedbe niso utemeljene, kot že navedeno, pa se tožnica v pritožbi tudi ni sklicevala na to, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi v zvezi z ostalimi dejstvi, od katerih je nekatera (kot nedovoljeno novoto) navedla šele v pritožbi.

10Neutemeljeno je tudi njeno zavzemanje za uporabo 34. člena ZDSS-1 oziroma uveljavljanje kršitev v zvezi s to določbo. V prvi vrsti že zaradi tega, ker te kršitve ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi, sicer pa iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V tej zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ob enem pa iz obrazložitve sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da ni moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Če tožnica meni, da ta dejstva niso pravilno ugotovljena, to sicer ne more predstavljati kršitve 34. člena ZDSS-1, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Zapis sodišča druge stopnje o primerljivi višini odpravnine zaradi poslovnega razloga in odpravnine ob upokojitvi, tudi če bi bila ugotovitev o primerljivi višini napačna, ne pomeni ugotovitve, ki bi bila za odločitev pravno pomembna. Zato tudi morebitna napaka sodišča druge stopnje v zvezi s tem ne bi mogla predstavljati bistvene kršitve določb postopka.

12Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13Iz četrtega odstavka 83. člena ZDR dejansko izhaja, da mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca, česar v tej zadevi ni storil. Kljub temu odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost predhodnega obveščanja delavca se povezuje predvsem z vlogo sindikata v postopku pred odpovedjo. V primeru, če delavec tako zahteva, mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka (prvi odstavek 84. člena ZDR), ta sindikat pa lahko nasprotuje odpovedi (tretji odstavek 84. člena ZDR). Ker delavec lahko vključi sindikat v postopek odpovedi le, če je o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno obveščen (torej tudi o odpovedi iz poslovnega razloga), je logična zakonska zahteva, da ga je treba tudi o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestiti. V zvezi s tem pa je treba dodati, da sicer nasprotovanje sindikata v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ne omogoča zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz določbe 85. člena ZDR, saj je takšno zadrževanje v primeru nasprotovanja sindikata predvideno le v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, ali iz krivdnega razloga, ali ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; pri tem mora delavec pri delodajalcu tudi izrecno zahtevati zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Vloga in pomen sindikata je torej v primeru odpovedi iz poslovnega razloga omejena na nasprotovanje odpovedi, vendar tega nasprotovanja delodajalec ni dolžan upoštevati.

14Kot izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, tožnica „niti ni izkazala, da je članica sindikata,“ zaradi česar si v primeru predhodnega obvestila o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga ne bi mogla zagotoviti niti splošnega nasprotovanja sindikata. Posledično ni mogoče šteti, da odsotnost obvestila pred odpovedjo predstavlja kršitev, ki bi utemeljila nezakonitost odpovedi.

15Škodljivost posledic nevročitve obvestila pred nameravano redno odpovedjo tožnica v reviziji povezuje tudi s tem, da bi ji bila ob pravilnem postopanju tožene stranke redna odpoved iz poslovnega razloga vročena šele po njeni odpovedi zaradi upokojitve, vendar gre za hipotetično trditev, ki je ni mogoče upoštevati.

16Revizijsko sodišče ugotavlja tudi, da tožnica v reviziji ne navaja razlogov za nasprotovanje odločitvi sodišč druge in prve stopnje o tem, da ji ne pripada odpravnina ob upokojitvi (pravilno razlika odpravnine), čeprav se je upokojila takoj (naslednji dan) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo in smelo preizkusiti, temveč je glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17Ker gre v prvi vrsti za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem krije delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen v primeru, če bi delavec zlorabljal procesne pravice, je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1 v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).