34. člen ZDSS-1

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.

Presoja o (ne)obstoju poslovnega razloga je pogojena z razlogi, s katerimi ga je toženka utemeljila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je v tem sporu ključno dejstvo, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu zaradi ukinitve enote J. Za presojo poslovnega razloga tako niso pomembne obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ukrepanja toženke zaradi zaščite delavcev pred tožnikovim nadlegovanjem in trpinčenjem. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri sprejemu odločitve o plačilu razlik v plači. Le tedaj, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

Predlagana začasna odredba ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti), zaradi česar ni primerna za začasno ureditev spornega razmerja med strankama. Predlagana prepoved sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa k njej presega terjatev iz tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa Upravnega odbora toženca o izboru in imenovanju A. A. za direktorja toženca z dne 15. 4. 2025 ter ponovitev postopka izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja toženca. Razveljavitev razpisa za izbiro direktorja javnega zavoda in njegova ponovitev je mogoča tudi v primeru razveljavitve sklepa o izbiri in imenovanju direktorja, če je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri (prvi odstavek 36. člena ZZ). Če je razveljavljen sklep o izbiri in imenovanju, mandat direktorju, ki je funkcijo nastopil na podlagi tega sklepa, preneha samodejno na podlagi pravnomočne sodbe, razrešitev torej ni potrebna.

Višina povprečne neto plače, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je le orientir, slednjega pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, ne glede na to, da je prisojene zneske zaokrožilo. Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo celotna prisojena odškodnina (31.900,00 EUR oziroma 21,44 povprečnih neto plač v času sojenja) ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ).

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP). Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.

Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog). Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi uteme

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud. Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje

Pri presoji utemeljenosti očitka kršitve, kot je določena v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavec krši navodila pristojnega zdravnika, se izhaja iz predpostavke, da je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost razen tiste, ki je izrecno dovoljena (z navodili pristojnega, v tožnikovemu primeru osebnega zdravnika), kar jasno izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, in sodne prakse. Kot priznava sam tožnik, mu osebni zdravnik vožnje ni prepovedal niti se niso nobena navodila nanašala na gradbene stroje, kar ne pomeni, da je bila vožnja rovokopača dovoljena. Vožnja rovokopača je bila prepovedana in je tožnik že z vožnjo (premikom rovokopača) kršil navodila zdravnika. Sodišče prve stopnje je sicer dejstvo, da je tožnik, ne le premaknil rovokopač, ampak z njim ravnal zemljišče, ugotovilo pravilno, kot mu nalaga 8. člen ZPP, ki uzakonja prosto presojo dokazov. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni storilo. Dokazna ocena je tako formalno pravilna kot vsebinsko prepričljiva. Toženka je ravna

V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazpo

Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbe tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami ZVZD-1, ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o z

Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka. Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve s

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik nastanka težko nadomestljive škode ni izkazal. V predlogu je podal le navedbe, da je ostal brez sredstev za preživljanje, ker ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, in da je zunajzakonska partnerica brezposelna.

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Ker tožnik zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka uveljavlja plačilo materialne škode, bi moral določno navesti, katere naloge in po čigavem ukazu je opravljal na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. V zvezi s prisilnim podpisovanjem evidenc pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj podpis pripadnika SV na evidenci ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil kršen, saj lahko dokaže, da je kljub podpisu moral opravljati naloge na dan, ko naj bi mu bil zagotovljen počitek, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera tožnik ni dokazal, da evidence ne bi dokazovale resničnega stanja, torej da mu je bil počitek omogočen.