UPRS sodba I U 755/2011

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje št. 35507-1769/2008-32 z dne 3. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Agencija RS za okolje je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ zavrnila zahtevo tožnice za izdajo vodnega soglasja za nasipavanje kmetijskega zemljišča po dokumentaciji Prestavitev potoka ..., Hidrotehnične osnove za „Prestavitev potoka ...“, št. 803-ŠNS/08 iz julija 2008, ki jo je izdelal ... d.o.o. iz Ljubljane, na zemljišču parc. št. 246/ k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je nasipavanje terena predvideno po predhodno izvedeni prestavitvi potoka. Izdaja soglasja za prestavitev potoka je bila zavrnjena, zato tudi zasip obstoječe struge vodotoka ni sprejemljiv in je nedovoljen. Ker je predvideno zasipavanje vodnega in priobalnega zemljišča, projekt ni bil izdelan skladno s projektnimi pogoji, določenimi v I/3. točki Informacije o pogojih gradnje, ki govori o tem, da ni dovoljeno posegati v vodotok, ni dovoljeno spreminjati pretočnega profila oz. zmanjševati pretočne sposobnosti vodotoka. Ker tudi ne gre za izjeme po 37. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in ne za izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, ampak za željo tožnice, da si pridobi uporabno zemljišče, je njeno zahtevo zavrnil na podlagi osmega odstavka 153. člena ZV-1.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da se obravnavani poseg nanaša na vodno in priobalno zemljišče, ki je prepovedan, saj ne gre za nobeno od izjem iz 37. člena ZV-1. Ker se z zavrnitvijo zahteve na posega v pravice in pravne koristi solastnika predmetne parcele, prvostopenjski upravni organ ni kršil pravil upravnega postopka, ko ga ni vključil v postopek. Vodno zemljišče določa ZV-1, zato lastninska razmerja na njegovo opredelitev ne vplivajo. Sprožen upravni spor v zvezi z zavrnitvijo soglasja za prestavitev potoka pa na predmetni postopek ne vpliva.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločil o nasipavanju kmetijskega zemljišča na parc. št. 246 k.o. ..., iz dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v upravnem postopku pa izhaja, da je predmet tega postopka parc. št. 246/4 k.o. ... Toženka je torej odločila o stvari, ki ni bila predmet zahteve, poleg tega pa s postopkom ni seznanila solastnika parc. št. 246/4, s čimer je zagrešila absolutno bistveno kršitev upravnega postopka. Poleg tega toženka v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) svoje odločitve ni obrazložila, saj ni navedla razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali tako odločitev. Tako ni obrazloženo, na kakšni podlagi sloni ugotovitev, da gre za vodno zemljišče, in tudi ne zakaj organ meni, da pri predlaganem posegu ne gre za izjemo po 37. členu ZV-1. Poleg tega tudi ni obrazloženo, zakaj projekt naj ne bi bil skladen s projektnimi pogoji in s katerimi projektnimi pogoji.

Vodna zemljišča oziroma njihove meje mora po 12. členu ZV-1 določiti ministrstvo, pristojno za vode, meja vodnega zemljišča pa se vnese v zemljiški kataster. Predmetna nepremičnina ni vpisana kot vodno zemljišče, zato tožnica meni, da so nameravani posegi v skladu z veljavno zakonodajo in s prostorskimi akti Občine Ivančna Gorica. Gre za „drug poseg, zaradi katerega lahko pride do vpliva na vodni režim“ po 7. točki 150. člena ZV-1, zato je toženka dolžna izdati zgolj tehnične napotke in omejitve. Poleg tega gre za izjemo po 3. točki prvega odstavka 37. člena ZV-1, saj nameravani poseg rešuje zastajanje vode in omogoča normalno odtekanje vode z nepremičnine. Gre torej za izboljšanje odtočnih razmer oziroma hidromorfološkega stanja. Če toženka meni, da predloženi projekt ne ustreza projektnim pogojem, bi morala pojasniti, katerim projektnim pogojem ne ustreza in v čem, česar ni storila. Iz vseh navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz „informacije o pogojih gradnje“, ki je bila v obravnavani zadevi izdana dne 16. 4. 2008, izhaja, da niso dopustni nobeni posegi v vodotok, ki bi zmanjševali ali spreminjali pretočni profil ali zmanjševali pretočno prevodnost.

Po osmem odstavku 153. člena ZV-1 ministrstvo v primeru, če ugotovi, da poseg v prostor ni sprejemljiv oziroma da načrt, projekt oziroma rešitve za poseg niso izdelani v skladu s projektnimi pogoji oziroma pogoji za druge posege v prostor, zavrne izdajo vodnega soglasja.

V zvezi s tem sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na katero se sklicuje tudi drugostopenjska odločba) formalno opira na neskladnost predloženega projekta s projektnimi pogoji. Vendar pa v tej zadevi projektni pogoji sploh niso bili izdani. Izdana je bila le prej navedena informacija o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda (151. člen ZV-1). Ta informacija je tako po vsebini, kot tudi po postopku izdaje bistveno različna od projektnih pogojev, ki jih urejata 151.a in 152. člen ZV-1. ZV-1 ne določa, da bi imela ta informacija v postopku za izdajo vodnega soglasja (153. člen ZV-1) kakršne koli pravne posledice, še posebno pa prej navedeni osmi odstavek 153. člena ZV-1 neskladnosti projekta z njo ne določa kot razlog za zavrnitev izdaje vodnega soglasja.

Vendar pa navedena določba osmega odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po prvem odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv.

Po prvem odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode (med drugim tudi potoki – 10. člen ZV-1) naravno javno dobro. Status celinskih voda kot naravnega javnega dobra je torej vzpostavljen neposredno na podlagi zakona, ki določa tudi kriterije za opredelitev vodnega zemljišča. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster (12. in 13. člen ZV-1) zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1. Da je celinsko vodo treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru, je tukajšnje sodišče odločilo že v več svojih sodbah (prim. npr. sodbi U 2492/2008 z dne 5. 6. 2009 in I U 742/2010 z dne 2. 12. 2010). Ker je predmet posega po tožničinih lastnih navedbah zemljišče, na katerem je struga potoka, torej zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna (prvi odstavek 11. člena ZV-1), sodišče nima nobenih pomislekov v to, da je treba poseg obravnavati po določbah ZV-1 kot poseg v vodno zemljišče.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Po 5. členu Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).