10. člen ZV-1

Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.

Toženka ima pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, če poseg v prostor ni sprejemljiv. Celinsko vodo je treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru.

Določba 8. odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po 1. odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Po 1. odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode naravno javno dobro. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1.

Zahteva iz 2. odstavka 31. člena Uredbe se nanaša tudi na stavbe, v katerih se ljudje pogosto ali daljši čas zadržujejo zaradi dela, to je poslovne stavbe, namenjene opravljanju dejavnosti, ki ne pomenijo bivanja v smislu stanovanja oz. uporabe z namenom počitka (vikendi). Določba pri tem ne dela razlike med poslovno stavbo upravljavca odlagališča in katerokoli drugo poslovno stavbo, zato je treba šteti, da pogoj velja tudi za tožnikovo upravno zgradbo. Iz naslova člena izhaja namen določbe, ki je varovanje zdravja ljudi, to pa pomeni tudi zdravja zaposlenih pri tožniku in ni nikakršne podlage, da bi zanje veljali nižji standardi.

Dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin je izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi.

Obravnavana parcela, ki je v naravi ribnik, ima status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava. Če je v lasti države, je izven pravnega prometa, če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico. Omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.