153. člen ZV-1

Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil.

V skladu z določbami 150. člena ZV-1 je potrebno za posege na vodnem in priobalnem zemljišču, če so te sploh zakonsko dovoljeni, vedno pridobiti vodno soglasje. V skladu z devetim odstavkom 153. člena ZV-1 je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja samo investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Iz obeh vlog za izdajo vodnega soglasja z dne 5. 8. 2020 izhaja, da ju je vložila tožnica kot investitorka, pri čemer je tožnica v vlogi, ki se nanaša na posege na parc. št. 310/2, k. o. ..., celo izrecno navedla, da gre za dela v samoizvedbi. Ker nobena od vlog tožnice kot investitorke ni bila popolna, jo je organ na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP in v zvezi z drugim odstavkom 153. člena ZV-1 in 4. členom ter 5. členom Pravilnika pozval na dopolnitev. Ker je bila tožnica edina stranka v postopku, je bila dopolnitev vloge izključno njena procesna dolžnost, razlogi, iz katerih vloge ni dopolnila (pomanjkanje denarja), in jih navaja v tej tožbi, pa v tem postopku niso pravno pomembni. Pomembno je le, da je tožnica, če bi želela, da bi upravni organ o njeni vlogi vsebinsko odločal, morala vlogi dopolniti v skladu s pozivi organa. Ob tem sodiš

V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka po vložitvi vloge dne 13. 8. 2013 za izdajo vodnega soglasja v roku, ki je krajši od 30 dni, pozvana na dopolnitev svoje vloge, ki pa jo vse do izdaje izpodbijane odločbe ni dopolnila tako, kot je bilo naloženo, zato tudi po mnenju sodišča v zadevi ni nastopila fikcija iz petega odstavka 153. člena ZVO-1, kot zmotno meni tožeča stranka.

Postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt se s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.

Tožnica je že v upravnem postopku zatrjevala, da je za gradnjo nadstreška, v zvezi s katerim je zaprosila za izdajo vodnega soglasja, že pridobila gradbeno dovoljenje, pri čemer se je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja štelo, da je pridobila vodno soglasje na podlagi zakonske fikcije. Če navedeno drži, toženka na navedeni pravni podlagi (deseti odstavke 153. člena ZV-1) ne bi mogla utemeljiti izdaje zavrnilne odločbe po preteku roka iz tretjega odstavka navedene določbe.

Pogoj, da morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja pridobljena vsa predpisana soglasja, ne pomeni, kot to zmotno meni tožnik, da organ, ki je pristojen za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja, to izdaja v soglasju z vsemi organi, ki izdajajo predpisana soglasja. Glede na namen zakonodajalca (razviden iz Poročevalca DZ, obrazložitev k 15., 15. in 17. členu Predloga ZGO-1D), da spremeni ureditev, po kateri so soglasodajalci lahko vplivali na postopek izdaje gradbenega dovoljenja po preteku zakonsko določenih rokov, je po presoji sodišča pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 izpolnjen, ko je nastopila bodisi fikcija iz sedmega odstavka 50. člena, bodisi fikcija iz petega odstavka 50.a člena ZGO-1, ne glede na določbe drugih zakonov, torej tudi ZV-1.

Odločitve o zavrnitvi gradbenega dovoljenja ni mogoče opreti na odločitev o zahtevi za izdajo vodnega soglasja, izdani po poteku zakonsko določenega roka. Obravnavani pogoj iz prostorskega akta je po vsebini oz. po namenu začasni ukrep za zavarovanje prostora. Zato bi bil tak pogoj lahko zakonit, če bi bili izpolnjeni tudi drugi, z zakonom predpisani pogoji za izdajo in veljavnost začasnih ukrepov. ZUreP-1 namreč v 84. členu omejuje njihovo časovno veljavnost.

Vprašanje, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna, je v obravnavani zadevi sporno. Ker o tem vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja bodisi prekiniti do pravnomočne odločitve o zavrženju tožnikove vloge za izdajo vodnega soglasja, bodisi bi moral sam preveriti, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna.

Izključitev prepovedi iz 37. člena ZV-1, ki jo določa 201. člen istega zakona, lahko velja le za objekte, za katere je bilo pridobljeno ustrezno soglasje v času njihove gradnje.

Toženka ima pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, če poseg v prostor ni sprejemljiv. Celinsko vodo je treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru.

Določba 8. odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po 1. odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Po 1. odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode naravno javno dobro. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1.

Vlada do izdaje izpodbijane odločbe za predmetno območje še ni določila vodovarstvenega območja, zato je toženka glede na 216. člen ZV-1 pravilno uporabila materialno pravo, ko se je pri določitvi projektnih pogojev sklicevala na Odlok o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu .