11. člen ZV-1

Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.

Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje (in posledično tudi ne ovrednotena v "ceni" oddaje za gradnjo), še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam stavb. Pritožničino stališče temelji na pravnih pravilih o oddaji stavbnih zemljišč in prenosu pravice uporabe na teh zemljiščih, a je že sama opozorila, da do odmere funkcionalnih zemljišč in s tem do formalne razmejitve med površinami v rabi etažnih lastnikov in javnimi površinami, v praksi pogosto ni prišlo. Tako se tudi ni mogla odraziti v pravnih aktih ali celo v zemljiški knjigi. Navedeno pa ne pomeni, da so vsa zemljišča, na katerih ta razmejitev ni bila opravljena, v javni lasti. Po samem zakonu je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, delilo pravno usodo stavbe. Sklicevanje na skrb za sporna zemljišča ne pomeni nujno, da izvira iz upravljanja z javnim dobrom in ne iz upravljanja s stanovanji v družbeni lastnini.

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Ob pravilni umestitvi zemljišč, na katerih so se izvedla dela (nasutje gramoza pomešanega z gradbenimi odpadki ter zemljo, odstranjena obrežna vegetacija, del vegetacijskega sistema pa je zasut z nasipanim gradbenim materialom, tik ob cesti na parceli položeni robniki, na novo postavljena kovinska mreža), kot zemljišč, za katera veljajo določbe ZV-1 in ugotovitvi, da za ta dela ni bilo pridobljeno predpisano vodno soglasje iz prvega odstavka 150. člena ZV-1, je po presoji sodišča tožena stranka, po ugotovitvi, da tožnik ni izvajal del, ki jih je na vodnem in priobalnem zemljišču dovoljeno izvesti, pravilno štela, da gre za dela izvedena v nasprotju z določbo prvega odstavka 37. člena ZV-1 in je pravilna tudi odločitev, da izrek ukrepa temelji na določbi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1.

Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1.

Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali je mogoče posest izvajati prek vode, ki je javno dobro, revizijsko sodišče odgovarja nikalno.

Pravilno je izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z ZUP značaj javne listine. Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. Pojasnila je, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Tožnici bi bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Sodišče je pri preveritvi tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca. Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sporne parcele, so po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno

Ker je tožnik v nakup nepremičnine pristal, kljub temu da po njej poteka vodotok, ni upravičen do pravnega varstva, ki ga zagotavlja 99. člen SPZ. Očitano vznemirjanje lastninske pravice ni protipravno tudi zato, ker je bil premik vode rezultat naravnega dogodka in ne delovanja tožene stranke.

Kot kmetijsko je šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Tožnica je sicer podala predlog za prenehanje statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini parc. št. 15 k. o. ..., torej je predlagateljica organu, da naj začne postopek po uradni dolžnosti. Ni pa zato stranka postopka, saj je to po drugem odstavku 19. člena ZV-1 lahko le lastnik zemljišča javnega dobra, ni pa niti stranska udeleženka, saj v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice oziroma pravne koristi.

Tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin nima pravice do uvedbe postopka po uradni dolžnosti zaradi prenehanja statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini v lasti druge osebe zaradi tega, da bi se na ta način zanjo ustvarili pogoji za pridobitev lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

Toženka ima pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, če poseg v prostor ni sprejemljiv. Celinsko vodo je treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru.

Dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin je izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi.

Obravnavana parcela, ki je v naravi ribnik, ima status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava. Če je v lasti države, je izven pravnega prometa, če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico. Omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.