15. člen ZV-1

Nerazumljivo je, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka sklepa tožbi ugodilo glede nepremičnine parc. št. 1134, glede nepremičnine parc. št. 1125/14, ali pa morda glede obeh nepremičnin. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče na enem mestu IV. točke izreka govori le o prvem ribniku, na drugem mestu istega dela izreka pa o ribnikih (v množini), ter na kateri nepremičnini (parc. št. 1134 ali parc. št. 1125/14) se prvi ribnik oziroma več ribnikov sploh nahaja. Sodišče lahko ugotovi zadnje mirno posestno stanje in motilno dejanje le, kolikor je to sploh bilo zatrjevano, in le na nepremičninah, v zvezi s katerimi je bilo oboje zatrjevano.

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

S tem, ko je normodajalec v Uredbi o vodnih povračilih, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin nima pravice do uvedbe postopka po uradni dolžnosti zaradi prenehanja statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini v lasti druge osebe zaradi tega, da bi se na ta način zanjo ustvarili pogoji za pridobitev lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

Toženka ima pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, če poseg v prostor ni sprejemljiv. Celinsko vodo je treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja njenega vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru.

Določba 8. odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po 1. odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Po 1. odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode naravno javno dobro. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1.

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe oziroma upravnega spisa kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb. Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere obravnavani objekt (po navedbah tožeče stranke lesen nadstrešek) očitno ne spada.

Dejstvo, da meja vodnega zemljišča C. potoka ni vpisana v zemljiški kataster in da status tega zemljišča kot naravnega vodnega javnega dobra ni vpisan v zemljiško knjigo, ni ovira za izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom, da se vsakomur zagotovi prost prehod ob vodnem dobru.

Obravnavana parcela, ki je v naravi ribnik, ima status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava. Če je v lasti države, je izven pravnega prometa, če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico. Omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

1. Posestno varstvo uporabe vode se uresničuje tako, da se zahteva varstvo posesti na stvari (ali stvareh), v kateri(h) se voda uporablja, na primer na hiši ali stanovanju. 2. Sodišče je pri sojenju še bolj kot na podzakonske akte, vezano na zakon in predvsem Ustavo. 3. Osebe, ki bivajo v stavbi z več bivalnimi enotami in v katere ni izvedena individualna odmera porabljene vode, niso dolžne trpeti prekinitve dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanja dobavljene vode drugih oseb, ki bivajo v isti stavbi. Dokler plačniki porabljene vode nimajo razumnih možnosti za ureditev individualnih vodovodnih priključkov, je prekinitev dobave v skladu z podzakonskim aktom zgolj zaradi tega, da bi se dobavitelj izognil nadaljnjemu višanju dolga, nesorazmeren z ustavno pravico uporabnikov do zasebne lastnine.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.