VSRS Sodba I Ips 70920/2010-276

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 70920/2010 z dne 3. 12. 2010 obsojenega S. V. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Obsojencu je določilo kazen 5 let zapora ter mu po prvem odstavku 89. člena KZ-1 preklicalo pogojni odpust s prestajanja kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 387/2007 z dne 30. 3. 2007. Upoštevaje neprestano kazen iz preklicanega pogojnega odpusta v trajanju 2 leti, 8 mesecev in 12 dni zapora je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu in hišnem priporu ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 70920/2010 z dne 7. 4. 2011 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen znižalo na 4 leta zapora ter izrečeno enotno kazen na 6 let zapora.

2Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec S. V.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke pri izreku kazni ni prišlo do zatrjevane kršitve, v preostalem delu zahteve pa obsojenec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil.

B.

5Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje pri spremembi sodbe v odločbi o kazenski sankciji naredilo administrativno napako, saj je, kljub znižanju določene kazni iz pet let na štiri leta zapora, izreklo enotno kazen šest let zapora (prej šest let in šest mesecev zapora), čeprav bi moralo izreči enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Ker se obsojencu ni istočasno sodilo za dve ali več kaznivih dejanj, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določb prvega odstavka 53. člena KZ-1.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče določbe 53. člena KZ-1 pravilno uporabilo. Določbe o izreku enotne kazni se, skladno s tretjim odstavkom 89. člena KZ-1, uporabljajo tudi v primeru preklica pogojnega odpusta. Sodišče tedaj izreče enotno kazen, ki zajema določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje ter neprestani del kazni iz prejšnje obsodbe, ki se šteje kot določen. Po določbi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Ker je pritožbeno sodišče obsojencu znižalo določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje iz pet na štiri leta zapora, je moralo na novo izreči tudi enotno kazen. Pri tem je pritožbeno sodišče res nekoliko strožje uporabilo pravila o izreku enotne kazni, kakor sodišče prve stopnje, s tem pa pritožbeno sodišče ni kršilo niti določb 53. člena ZKP niti prepovedi spremembe na slabše (385. člen ZKP), saj sta tako določena kazen kot tudi enotna izrečena kazen nižji od tistih, ki ju je določilo in izreklo sodišče prve stopnje.

7Obsojenec nadalje zatrjuje, da je soobsojeni A. pod pritiskom organov pregona pristal v tajno opazovanje ter krivo ovadbo, sodeči senat pa naj bi zagrešil kaznivo dejanje jemanja podkupnine oziroma sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje. S temi navedbami, ki niso z ničemer utemeljene, obsojenec ne uveljavlja nobenega razloga, zaradi katerega je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, pač pa nakazuje na razlog za obnovo postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, zato se Vrhovno sodišče do teh zatrjevanj ne more opredeliti.

8Tudi golo zatrjevanje obsojenca, da je policija opravila preiskavo prostorov ter avtomobila, na katere se odredba preiskovalnega sodnika ni nanašala, ni razlog, s katerim se sme izpodbijati sodbo. Zatrjevana kršitev bi imela vpliv na zakonitost sodne odločbe le, (1) če bi bili s takšnimi kršitvami pridobljeni dokazi ter (2) bi se na tako pridobljene dokaze opirala sodna odločba (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V obravnavanem primeru pa obsojenec nezakonite pridobitve dokazov niti ne zatrjuje, pač pa nasprotno trdi, da policisti v prostorih, ki po njegovi oceni niso bili obseženi z odredbo preiskovalnega sodnika, niso našli ničesar.

9Razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, prav tako ni dejstvo, da predmeti, ki so bili zaseženi obsojenčevim sorodnikom, še niso bili vrnjeni. Navedeno velja tudi glede zatrjevanj obsojenca, da je bila njegova partnerica ves čas postopka ogrožena s strani drugoobtoženca, novinarjev in policije.

10Vrhovno sodišče ne more slediti navedbam obsojenca, da mu sodba sodišča prve stopnje ni bila pravilno vročena, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojencu sodbe ni bilo mogoče vročiti, saj je po razglasitvi sodbe zapustil naslov, na katerem naj bi se izvrševal hišni pripor. Glede na navedeno ter upoštevaje dejstvo, da je obsojenec imel zagovornika, je sodišče ravnalo pravilno, ko je opravilo vročitev s pritrditvijo sodbe na sodno desko (četrti odstavek 120. člena ZKP). Utemeljeno pa sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tudi obsojenčevo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje ter pravilno obrazložili, da razlog, zaradi katerega je obsojenec zamudil rok za vložitev pritožbe (kršitev hišnega pripora in pobeg v tujino), ni opravičljiv, saj ga je obsojenec namerno zagrešil sam.

11Obsojenec nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe, pri čemer izrecno navede zgolj zavrnitev predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge o tem, zakaj sodišče dokaznih predlogov obrambe ni sprejelo (drugi odstavek na 5. strani sodbe), zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana. Vrhovno sodišče pa se do obsojenčevih zatrjevanj tudi ni moglo opredeliti v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, saj obsojenec v zahtevi ne pojasni, kako naj bi zavrnitev dokaznih predlogov vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

12Ker je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev, se prav tako ni moglo opredeliti do tistih zatrjevanj obsojenca, s katerimi izraža dvom v verodostojnost izpovedbe soobsojenca. Razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi ni zatrjevano neupoštevanje olajševalnih okoliščin v okviru odmere kazni ter obsojenčevo vzorno vedenje v zavodu za prestajanje zaporne kazni.

13Obsojencu ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o obsojenčevi krivdi, sodišče druge stopnje pa naj bi to kršitev nedovoljeno saniralo tako, da je krivdo izpeljalo iz same narave kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, saj je hotel na škodo oškodovančevega premoženja priti do večje vsote denarja, navedlo pa je tudi konkretne okoliščine, ki kažejo na obsojenčevo zavest o protipravnosti njegovega ravnanja (11. stran sodbe). Pritožbeno sodišče v navedeno obrazložitev prvostopnega sodišča ni posegalo, saj v pritožbenem postopku pomanjkljiva obrazložitev obsojenčeve krivde niti ni bila zatrjevana.

14Obsojenec še navaja, da je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je izpustilo besedilo „dejanje pa je storil na posebno surov in poniževalen način“, kar bi narekovalo tudi milejšo pravno kvalifikacijo po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Ta zatrjevanja obsojenca so v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve in druge stopnje. Navedene kvalifikatorne okoliščine opis kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe ni vseboval, niti pritožbeno sodišče v obstoječ opis ni posegalo, pač pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo zgolj v odločbi o kazenski sankciji. Kvalifikacijo po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 je namreč narekovalo dejstvo, da je bilo dejanje izvršeno v sostorilstvu in ne posebej surov in poniževalen način izvršitve.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.