410. člen ZKP

Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je postavljen sorazmerno visoko, saj morajo nova dejstva in dokazi nakazovati na pomembne pravno relevantne okoliščine. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo tako vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.

Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep izpostavlja dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, vendar zgolj selektivno, ko sicer pravilno navaja, da po stališču Vrhovnega sodišča obnova postopka predstavlja edino izredno pravno sredstvo, ki ga ima na voljo prejemnik premoženjske koristi, zamolči pa nadaljnji del obeh odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.

Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa. Obsojenec tudi v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka zgolj reproduciral navedbe, ki so že bile pritožbeno preizkušane in z njimi ni uspel, tudi sicer pa neumorno, (tudi) iz istih razlogov, vlaga zahteve za obnovo postopka, gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima kot udeleženec v postopku.

Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

Na pritožbene navedbe glede 1. priče B. B., kateri naj bi se ukvarjal s sumljivimi posli, bil imetnik sumljivega premoženja, utajeval davke in ravnal pri oddaji stanovanj tudi v nasprotju z minimalnimi bivanjskimi standardi, ob tem pa naj bi ta priča obsojencu po telefonu grozila in bila zaradi tega prijavljena na policijo; 2. priče C. C., katere osebne okoliščine naj bi izkazovale njeno splošno nezanesljivost; ter 3. priče D. D., ki naj bi se nahajala v kritičnem času v povsem drugem delu stavbe kot obsojenec, sodišče druge stopnje odgovarja, da ne presegajo obsojencu lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z realiziranim dokaznim postopkom, ki so po vsebini nasprotni dokazni presoji v pravnomočni sodbi.

ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.

Če sodišče odgovora državnega tožilstva na zahtevo za obnovo kazenskega postopka ne vroči v izjavo obsojencu oziroma obrambi, s tem krši pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Četudi bi bilo moč sprejeti prvostopenjsko tezo, da zahteva z dne 6. 5. 2024 predstavlja dopolnitev obsojenčeve zahteve z dne 25. 3. 2024 (katero je z izpodbijanim sklepom zavrglo), pa o njej ni v celoti odločilo. Izpodbijani sklep namreč nima prav nobenih razlogov o v zahtevi 6. 5. 2024 zatrjevani kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po 254. členu KZ. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje navedbam zagovornice, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljiv, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je tako obremenjen z bistveno kršitvijo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.

Določba drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma s presojo le-teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka. Morebitna ugotovitev sodišča o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca v obnovljenem postopku, ob nespremenjeni pravni opredelitvi dejanja, ne bi pomenila obsojenčeve obsodbe po milejšem zakonu, ki je eden izmed pogojev za obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. V takem primeru bi namreč obsojenčeva bistveno zmanjšana prištevnost lahko bila podlaga za fakultativno milejše kaznovanje, ne bi pa povzročila opredelitev očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 po milejšem zakonu oziroma milejšo pravno kvalifikacijo in v njeni posledici milejšo kazensko sankcijo.

V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem. Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede n

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da pri nepravi obnovi postopka po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1. V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju RS, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča.

Obnova postopka, končanega s sklepom o zavrženju predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, kot je to primer v obravnavani zadevi, pa ni mogoča, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahteve za obnovo postopka preizkus novih dokazov in dejstev temelji tudi na njihovi konfrontaciji z dokazi in dejstvi, ki so podlaga za oceno dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ohranja moč pravnomočno presojene stvari vse dotlej, dokler je novi dokazi in dejstva ne ovržejo. V postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka, ki poteka na nejavni seji, se sodišče seznani z vsebino novih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v poizvedbenem postopku (na primer z zapisniki o zaslišanju prič), posredno s tem pa tudi z njihovo dokazno močjo (na primer v smislu popolnosti ali doslednosti izpovedbe priče, relevantnosti zatrjevanih dejstev itd.). Če sodišče ob tem v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka izpostavi določena notranja neskladja ali vrzeli v izpovedbi priče, zgolj na podlagi tega sodišču še ni mogoče očitati, da je zunaj glavne obravnave vnaprej ocenjevalo verodostojnost njene izpovedbe.

Upoštevaje obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh, so predmet postopka obnove lahko torej zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove ponovna presoja odločitev sodišč o izsledkih dokazov, ki so bili izvedeni v okviru postopka dokazovanja na prvi stopnji sojenja, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote. Vsi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni personalni in listinski dokazi, so namreč že bili ustrezno materialno ovrednoteni ter tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem in kot res iudic

V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP sme sodišče zahtevo za obnovo kazenskega postopka med drugim zavreči tudi, če nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med slednja spadata tudi nova dokaza, ki ju je predložil obsojenec. Ob tem je pravilno pojasnilo, da posnetek dogajanja na USB ključku, ki je že bil predložen tekom kazenskega postopka sodišču prve stopnje in dokazno ocenjen s strani sodišča, ni mogoče šteti za nov dokaz zgolj iz razloga, ker je novo predložen posnetek upočasnjen. Glede predloženega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za področje preiskav fotografij ter posnetkov varnostnih kamer [...], izdelanega na podlagi prej omenjenega upočasnjenega posnetka pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ta dokaz ne bi pripeljal do ugodnejše odločitve za obsojenca. Obsojenec je namreč mnenja, da z udarcem po fotoaparatu in ne po roki uradne osebe, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Vezano na to pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se za napa

Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročilo precejšen resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Četudi je strokovnjak obrambe sicer v seznamu imenika sodnih izvedencev, v obravnavani zadevi nima položaja izvedenca, ker ga v konkretni kazenski zadevi ni postavilo sodišče oziroma organ, ki vodi postopek.

Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.

Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je obnova kazenskega postopka dopustna zgolj v zakonsko natančno določenih primerih (prvi odstavek 410. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), kot je to sicer povzeto tudi v točki 3 izpodbijanega sklepa.