89. člen KZ-1

Posledično je pritožbeno grajana odločitev glede na listino z dne 11. 3. 2024, nedvomno že obstoječo v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, preuranjena, stališče, da bo v danem primeru namen retribucije in prevencije dosežen le z izvršitvijo izrečene kazni zapora, pa nezanesljivo in glede na ponujeno razlogovanje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa neprepričljivo.

Sodišče v stečajnem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti po vpogledu v kazensko evidenco za dolžnika. Potrdilo o odpustu predstavlja zgolj dokaz o odpustu iz zavoda, ne dokazuje pa dejstva, da bi bila z dnem odpusta iz zavoda zaporna kazen tudi že izvršena. Datum odpusta iz zavoda ter datum izvršene kazni pa nista nujno enaka.

Prvostopenjsko sodišče je kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, glede na dejstvo, da je obtoženi obe kaznivi dejanji storil v času pogojnega odpusta in bi prvostopenjsko sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 89. člena KZ-1. Ob dejstvu, da je obtoženemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, bi moralo pogojni odpust tudi (obvezno) preklicati. Na narok za izrek kazenske sankcije ni bil vabljen predstavnik oškodovanca X. d. d., čeprav bi moralo sodišče postopati po določilu drugega odstavka 285.č člena ZKP in oškodovanca obvestiti, da lahko poda premoženjskopravni zahtevek, zato je ravnalo v nasprotju z navedeno določbo.

Kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 je sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Sila ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo mora biti usmerjena proti posestniku stvari, zaradi odvzema le te. V obravnavanem primeru iz opisa izhajajo le večkrat ponovljene zahteve po izročitvi denarja, ki same zase ne predstavljajo prisiljenja niti grožnje oškodovanki z neposrednim napadom na življenje in telo. Trditev v opisu, da se je oškodovanka ustrašila, da bi jo lahko obtoženec napadel, tudi zato, ker je opazila, da ima v roki neznan predmet, z izpovedbo oškodovanke ni bila dokazana. Iz opisa obtožencu očitanega ravnanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki pomeni posebno predrzen način storitve tatvine.

Dejstvo, da predčasnega odpusta s prestajanja zaporne kazni, o katerem odloči direktor zavoda, ni mogoče preklicati, ne pomeni, da je obsojenec z dnem predčasnega odpusta kazen tudi prestal. Kazen se izteče z dnem, ko bi bila prestana v primeru, če predčasnega odpusta ne bi bilo.

Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Če pritožbeno sodišče obsojencu zniža določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, mora na novo izreči tudi enotno kazen. Tudi če pri tem uporabi pravila o izreku enotne kazni strožje kakor sodišče prve stopnje, ne gre za kršitev, če sta določena kazen in enotna izrečena kazen nižji.