VSRS Sodba X Ips 22/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Ljubljana z dne 9. 10. 2009, s katero je prvostopenjski carinski organ zavrnil revidentkin zahtevek za vračilo trošarine za marec 2009 v skupnem znesku 176.427,43 EUR. Drugostopenjski carinski organ je z odločbo z dne 30. 12. 2009 zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega carinskega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro,

Ur. l. RS, št. 2/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 25/2009, 41/2009

, zlasti 27., 28., 30., 44. in 55. člen) ter Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, zlasti 55. člen).

3Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je nepravilno povezovanje revidentkinega statusa oproščenega trošarinskega uporabnika (na podlagi katerega ima pravico do uvoza določene količine premoga brez plačila trošarine) in njene pravice do vračila trošarine po 30. členu ZTro. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijana odločba carinskega organa odpravi ter zadeva vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu carinskemu organu v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 176.427,43 EUR in torej presega 20.000,00 EUR, zato je ta pogoj izpolnjen.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali je revidentka upravičena do vračila trošarine po 4. točki prvega odstavka 30. člena ZTro, ki je bila plačana dne 16. 4. 2009 po samoprijavi za trošarinski izdelek (rjavi premog), ki ga je revidentka uvozila brez plačila trošarine v mesecu novembru 2008. Ni sporno, da je revidentka pridobila dovoljenje za oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov po 27. členu ZTro 13. 1. 2000, ki je bilo razširjeno z odločbo z dne 27. 5. 2004 in da je z uvozom rjavega premoga v novembru 2008 presegla količine, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika. Prav tako ni sporno, da je revidentka trošarinski izdelek uporabila za oproščene namene iz 55. člena ZTro.

9Po določbi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena ZTro.

10Na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 55. člena ZTro se trošarina med drugim ne plačuje od energentov, ki se porabijo v obratih za proizvodnjo toplotne energije. V šestem odstavku 41. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (ki je veljal v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe; v nadaljevanju Pravilnik,

Ur. l. RS, št. 49/2004, 47/2005, 17/2007

) je določeno, da se za obrat iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZTro štejeta obrat za proizvodnjo toplotne energije za tehnološke procese ter obrat za skupno proizvodnjo toplotne in električne energije (kogeneracija).

11Trošarine so specifični davki, ki se plačujejo od določenih vrst blaga. ZTro za poslovanje s trošarinskimi izdelki ureja posebna pravila. Pri obravnavi nastanka trošarinske obveznosti je treba ločiti med dogodki, ki povzročijo nastanek obveznosti, in trenutkom, ko nastala obveznost zapade v plačilo (sprostitev v porabo). Ta dva instituta sta lahko medsebojno povezana, lahko pa pride do situacije, ko je trošarinska obveznost sicer nastala, vendar je plačilo trošarine odloženo dokler so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Gre za režim odloga plačila trošarine (6. do 12. člen ZTro), ki je povezan z režimom trošarinskih skladišč in režimom uporabe trošarinskih izdelkov v neobdavčljive namene (44. in 55. člen ZTro). Namen v ZTro predpisanih pogojev poslovanja s trošarinskimi izdelki oziroma načinih nadzora je, da se glede na naravo trošarinskih izdelkov v čim večji meri preprečijo davčne utaje oziroma zlorabe pri nabavi, izdelovanju ter prodaji teh izdelkov. Zato so v funkciji celovitega nadzora določeni tudi restriktivni ekonomski, prostorski in tehnični pogoji, tako za pridobitev trošarinskega dovoljenja kot tudi dovoljenja za oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov. Takšen namen zakonodajalca je jasno razviden tudi iz predloga Zakona o trošarinah (Poročevalec Državnega zbora, št. 30 z dne 8. 5. 1998).

12Navedeni namen izhaja iz določb režima odloga plačila trošarine. V 4. točki prvega odstavka 7. člena ZTro je določeno, da se trošarinski izdelki lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine pri uvozu v obrat oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov(1). Oproščenemu uporabniku oziroma uvozniku pa režim odloga plačila trošarine preneha, ko mu je odpuščeno plačilo trošarine (11. člen ZTro). V skladu z 2. točko tretjega odstavka 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku plačilo trošarine med drugim odpusti, če so bili trošarinski izdelki uporabljeni za namene iz 44. ali 55. člena ZTro in so bili določeni v dovoljenju carinskega organa iz 27. člena ZTro. Za pridobitev dovoljenja za oproščenega uporabnika mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati strogo določene pogoje (26. člen ZTro), v dovoljenju pa se med drugim navede tudi količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene. Sprememba količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, je mogoča na podlagi naknadnega zahtevka (peti odstavek 27. člena ZTro) oproščenega uporabnika. Kdaj dovoljenje preneha veljati, je določeno v 28. členu ZTro.

13Iz navedenih določb ZTro po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da v primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati iste trošarinske izdelke tudi izven režima odloga plačila trošarine. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z zakonskimi namenom izdajanja dovoljenj in določbami ZTro glede ureditve statusa in poslovanja oproščenega uporabnika.

14Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja: Revidentka je imela v novembru 2008, ko je nabavila trošarinski izdelek (rjavi premog), dovoljenje carinskega organa za poslovanje kot oproščena uporabnica teh trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine. Z nabavljeno količino rjavega premoga v novembru 2008 je presegala količine, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika. Zahtevka za spremembo količine trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, revidentka ni podala. Trošarino za presežene količine v novembru 2008 nabavljenih trošarinskih izdelkov, ki jih je začela uporabljati v marcu 2009, je revidentka plačala dne 16. 4. 2009 po samoprijavi za trošarinski izdelek (rjavi premog). Z vlogo z dne 15. 4. 2009, dopolnjeno 20. 4. 2009 in 19. 6. 2009, pa je revidentka zahtevala vračilo trošarine za premog za mesec marec 2009.

15Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je revidentka ob nabavi trošarinskih izdelkov imela status oproščenega uporabnika za nabavo trošarinskih izdelkov (rjavega premoga) na podlagi dovoljenja carinskega organa (izdanega na podlagi določbe 27. člena ZTro), je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri nabavi teh trošarinskih izdelkov dolžna nastopati le v tej vlogi. S tem, ko je revidentka kot oproščena uporabnica presegla količine trošarinskega izdelka, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika, ji ni prenehal status oproščenega uporabnika, saj ji dovoljenje ni prenehalo (28. člen ZTro), ampak se ji na podlagi določbe 2. točke tretjega odstavka 12. člena ZTro plačilo trošarine za te količine ne more odpustiti. Ker je imela revidentka status oproščene uporabnice, ji tudi ni mogoče priznati pravice do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, saj se navedena določba po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, saj le ti v skladu z zakonom in na podlagi dovoljenja poslujejo v režimu odloga plačila trošarine. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča revidentki utemeljeno ni bila priznana pravica do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro.

16Glede na vse navedeno ni utemeljen revizijski ugovor, da revidentka z uvozom preseženih količin premoga v novembru 2008 ni imela več položaja oproščenega trošarinskega uporabnika po 26. členu ZTro.

17Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi tudi ne more vplivati razlaga določbe 30. člena ZTro, ki jo uveljavlja revidentka. Kot izhaja iz 11., 12., 13. in 15. točke te obrazložitve, je bil namen zakonodajalca pri ureditvi poslovanja oproščenega uporabnika na podlagi določb ZTro jasen in ta namen ni v administrativni razbremenitvi uvoznika trošarinskih izdelkov, kot to zmotno zatrjuje revidentka. Glede na vse navedeno, v obravnavani zadevi tudi niso utemeljeni revizijski očitki, da ni videti razumnega razloga za omejevanje pravice do vračila trošarine na podlagi 30. člena ZTro, s čimer naj bi bile kršene ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS.

18Revidentka ima sicer prav, ko zatrjuje, da ZTro izrecno ne predpisuje obligatornosti prošnje za dovoljenje oproščenega uporabnika, vendar pa ZTro v primeru, ko dovoljenje oproščenega uporabnika fizična oziroma pravna oseba pridobi, natančno predpisuje postopke za uveljavljanje pravic in dolžnosti, ki iz tega statusa izhajajo.

19Glede na vse navedeno so pravno neupoštevni revizijski ugovori, ki se nanašajo na pravne posledice samoprijave po 55. členu ZDavP-2.

20Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

21Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

22Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

Op. št. (1): 6. točka 4. člena ZTro (definicije) določa: oproščeni uporabnik trošarinskih izdelkov je fizična oziroma pravna oseba, ki pod pogoji, določenimi s tem zakonom, pridobi dovoljenje carinskega organa, da lahko v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. in 55. člena tega zakona nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine (v nadaljevanju: oproščeni uporabnik).