30. člen ZTro-UPB8

Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro. V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost. Kar se tiče odločitve o stroških postopka, sodišče ugotavlja, da le-ti s strani tožeče stranke dejansko niso bili priglašeni. Res pa je tudi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožeča stranka na končni rok za priglasitev stroškov posebej opozorjena, kot se to zahteva od uradne osebe po prvem odstavku 116. člena ZUP.

Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro.

Vračilo trošarine se lahko uveljavlja na podlagi pisne vloge, kar pomeni, da mora stranka že v svoji pisni vlogi izraziti voljo in namen, da s to vlogo zahteva vračilo trošarine. Strankina volja in namen morati biti na ustrezen način izražena v vlogi sami in razvidna iz vsebine.

V skladu s 5. točko drugega odstavka 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine od trošarinskih izdelkov, ki so bili skladiščeni v njegovem trošarinskem skladišču, odpusti, če so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. V skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo odpusti pod pogojem, da pridobi dovoljenje carinskega organa. Takšnega dovoljenja pa tožnik ni pridobil. Tožnik za predmetne trošarinske izdelke za mesec december 2009 ni obračunal trošarine in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine zaradi uničenja blaga. Zato mu je bilo plačilo trošarine naloženo z inšpekcijsko odločbo. Tožnik je trošarino v celoti plačal. Ker je bilo plačilo trošarine že izvedeno, odlog plačila trošarine tudi po mnenju sodišča že po sami naravi stvari ni možen. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ko je odpremil trošarinske izdelke iz skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko tožnik v tistem trenutku (21. 12. 2009) zanje zahteval odpust plačila trošarine ali pa je bil zanje dolžan plačat trošarino, česar

Med strankama je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva, so taksativno navedeni v 18. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, torej za vračilo, je potrebno takšno določbo razlagati ozko.

V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati istih trošarinskih izdelkov tudi izven režima odloga plačila trošarine.

V skladu z 2. točko tretjega odstavka 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku plačilo trošarine med drugim odpusti, če so bili trošarinski izdelki uporabljeni za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro in so bili določeni v dovoljenju carinskega organa iz 27. člena ZTro. Za pridobitev dovoljenja za oproščenega uporabnika mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati strogo določene pogoje (26. člen ZTro), v dovoljenju pa se med drugim navede tudi količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene. Sprememba količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, je mogoča na podlagi naknadnega zahtevka (peti odstavek 27. člena ZTro) oproščenega uporabnika. Tožnica bi zato v konkretni zadevi za preseženo količino trošarinskih izdelkov morala vložiti naknadni zahtevek po določbi petega odstavka 27. člena ZTro, česar pa ni storila.

Ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. V konkretni zadevi tožnica ni postopala v skladu z navedenimi pravili, saj se ni ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem, da bi lahko uspešno uveljavljala vračilo trošarine. Ista fizična ali pravna oseba pa ne more hkrati nabavljati iste trošarinske izdelke tudi izven režima odloga plačila trošarine.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je tožnik nabavil trošarinske izdelke po ceni z vključno trošarino in jih tudi porabil kot sestavino za izdelavo drugih izdelkov, za končni izdelek pa ni plačal trošarine po obračunu v skladu s pravili za obračunavanje in plačevanje trošarine, ampak šele na podlagi odmerne odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Pravica do vračila trošarine temelji na predpostavki, da je trošarinski zavezanec ravnal zakonito in plačal trošarino za končni izdelek po obračunu. Plačilo na podlagi odmerne odločbe pa tega ne more nadomestiti.

V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki.

V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati istih trošarinskih izdelkov tudi izven režima odloga plačila trošarine.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do vračila trošarine po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZTro, ki je bila plačana dne 16. 4. 2009 po samoprijavi za trošarinski izdelek, ki ga je tožnik kot oproščeni uporabnik nabavil brez plačila trošarine (v režimu odloga plačila trošarine) v mesecu novembru 2008. Tožnik je kot imetnik dovoljenja oproščenega uporabnika TI bil dolžan nastopati le v tej vlogi, drugačna interpretacija bi bila v nasprotju z izdanim dovoljenjem in določbami ZTro glede statusa oproščenega uporabnika. Peti odstavek 27. člena ZTro prav za primer, kot je obravnavani, predvideva spremembo količin na podlagi naknadnega zahtevka oproščenega uporabnika.

Iz besedila celotnega prvega odstavka 30. člena ZTro izhaja, da je vračilo trošarine omogočeno za primere, ko bi to povzročilo ekonomsko neupravičeno oziroma nesmotrno obdavčitev, do česar pride, če je npr. dvakrat obdavčena ista substanca ali če je obdavčen izdelek, ki je tako ali drugače umaknjen z domačega tržišča. Izhajajoč iz takšne sistemske razlage predpisa vračilo trošarine v obravnavanem primeru ne bi bilo upravičeno, saj z obdavčitvijo energenta, ki se uporablja pri proizvodnji piva, ne pride do dvojne obdavčitve iste substance.

Iz 30. člena ZTro izhaja, da ima pravico do vračila plačane trošarine med drugim oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena tega zakona. Iz slednjega pa med drugim izhaja, da se trošarina ne plačuje od energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo toplotne energije. Ker tožnik trošarine ni plačal ob uvozu, ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 30. člena ZTro.

Tožnik je vložil letni zahtevek za vračilo trošarine, ki je vseboval le trošarino za mesec julij 2005, ker mu je bil mesečni zahtevek za vračilo trošarine za isti mesec zavržen kot prepozen. Iz določb Pravilnik o izvajanju zakona o trošarinah pa ni razvidno, da bi bila mogoča kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov, zato tožnik ne more za isti mesec ponovno zahtevati vračila trošarine.

Iz upravnih spisov izhaja, da se zahtevek nanaša le na obdobje maj do december 2005 in ne na celo leto 2005, saj je razvidno, da je tožnik za februar, marec in april 2005 vlagal mesečne zahtevke, ki so mu bili tudi odobreni. Zato tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni možno govoriti o predloženem zahtevku za leto 2005, iz določb Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah pa tudi ni razvidno, da bi bila dopustna kombinacija mesečnih in večmesečnih zahtevkov.

V obravnavanem primeru ne gre za pravnomočno končan postopek, zato gre ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku pravica do vračila razlike med obračunano in znižano trošarino za blago, ki je na zalogi izven trošarinskega skladišča in je bila zanj že obračunana trošarina.