VSRS Sodba I Ips 19335/2010-158

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 13. 10. 2010 spoznalo obsojenega F. J. za krivega, da je v sostorilstvu s S. S. storil tri kazniva dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) – dejanje pod točko I, da je v sostorilstvu z obsojenim Š. D. – dejanje pod točko II in z dejanjem pod točko IV storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ in da je pri dejanju pod točko III v sostorilstvu z obsojenim Š. D. storil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Z isto sodbo je obdolženo S. S. spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje pod točko I) ter obsojenega Š. D. za dejanje pod točko II kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in 25. členom KZ in za dejanje pod točko III poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena, 22. členom in 25. členom KZ. Obsojenemu F. J. je določilo za posamezna dejanja kazni: trikrat po en mesec zapora, sedem mesecev zapora in dvakrat po šest mesecev zapora ter mu po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obdolženi S. S. je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri je določilo enotno kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let ter navodila po 58. členu KZ. Obsojenemu Š. D. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Oškodovancu družbi F. je priznalo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojenemu F. J. in S. S. v plačilo. Priznalo je tudi premoženjskopravni zahtevek družbi H. ter ga naložilo obsojenemu Š. D. v plačilo. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obdolženega A. R. pa je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je v sostorilstvu z obsojenim F. J. storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. O stroških postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP.

2Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbama obsojenega F. J. in zagovornika obsojenega Š. D. ter po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene S. S. izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo obtožbo za dejanja, opisana pod točko I iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Ravnanje obsojenega F. J., opisano pod točkama II in IV, je pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencu je nato za dejanji, opisani pod točkama II in IV, določilo kazen sedem mesecev zapora ter mu ob upoštevanju že določene kazni šest mesecev zapora za dejanje, opisano pod točko III, na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora. Odločilo je, da sta obsojena Š. D. in F. J. dolžna nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek, ki ga je uveljavljala družba H. Oškodovano družbo F. d. o. o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP). V ostalem pa je pritožbi obsojenega F. J. in zagovornika obsojenega Š. D. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni F. J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

5Obsojenec se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8Obsojenec zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistvene kršitve iz 7., 8. in 11. točke prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker obsodilni del sodbe temelji zgolj na izjavah soobdolženih, katerih verodostojnost je vprašljiva. V primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mu mora sodišče omogočiti, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. Za soobdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, pa velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in sme tako zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje in se tudi ni dolžan zagovarjati. V takšnem primeru pa soobdolženci delno ali v celoti ne morejo uveljavljati svoje pravice iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V konkretnem primeru je soobdolženi Š. D. obsojenega J. v fazi preiskave obremenil, na glavni obravnavi pa je izjavil, da se izrečenih obtožb ne spominja in jih ni potrdil, in tudi ni odgovarjal na zastavljena vprašanja. Če soobdolženi oziroma obsojenec ne more uveljaviti pravnega jamstva iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, gre tudi za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Pa tudi obsodilna sodba se ne more in ne sme izključno ali v odločilni meri opirati na izjave soobdolžencev v primeru, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do njihovega zaslišanja. Ker je sodišče oprlo sodbo na zagovor obsojenega D., ki ga je podal v fazi posameznih preiskovalnih dejanj (ne v predkazenskem postopku, kot navaja vložnik v zahtevi) in sme opreti sodbo le na izpovedbe, dane na glavni obravnavi, je s tem kršena tudi določba prvega odstavka 355. člena ZKP. Tudi verodostojnost izpovedb soobdolžencev je v primerjavi z izjavami prič lahko še posebej vprašljiva in obdolženec zaradi privilegija zoper samo obtožbo, ki ga zagotavlja Ustava v četrti alineji 29. člena, ni dolžan povedati vsega, kar ve o zadevi, in ima v konkretnem primeru tudi interes izpovedati v škodo soobdolženca, zato je z vidika poštenega sojenja še toliko bolj pomembno, da ima soobdolženec možnost neposredno izpodbijati takšne izjave.

9Obsojencu je pritrditi, da je v postopku vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, potrebno omogočiti, da se seznani z izjavami obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, ter da ima možnost izpodbijati obremenilne izjave ter zasliševati v zvezi s temi obremenilnimi izjavami avtorja, bodisi takrat, ko so bile izjave dane, ali kasneje. Evropsko sodišče za človekove pravice je že presodilo glede pravice obdolženca iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP (da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič), da uporaba zapisnikov o izvedbi dokazov v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju z omenjeno določbo, če so bile ob tem spoštovane že navedene pravice obrambe. Po ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up 719/2003 z dne 9. 3. 2006) mora sodišče v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. Tudi v odločbi Up 849/2005 z dne 18. 10. 2007 je Ustavno sodišče poudarilo, da uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe, ki med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pa pozneje, ter ker nemogoča obveznost ne zavezuje, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obtožencu zagotovili uresničevanje te pravice. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah presodilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat med postopkom možnost zaslišati obremenilno pričo (npr. sodba Kp 2/2010 z dne 3. 10. 2010 ali sodba I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge).

10V obravnavani zadevi je bil v fazi preiskovalnih dejanj obsojen Š. D. zaslišan dne 26. 5. 2005, obsojeni F. J. oziroma vložnik zahteve pa 2. 6. 2005. Obsojencu je bil ob njegovem zaslišanju predočen zagovor Š. D., v katerem je vložnika zahteve obremenil (list. št. 235 spisa). Na glavni obravnavi dne 10. 3. 2010 se vložnik zahteve ni zagovarjal, prav tako se ni zagovarjal obsojeni Š. D. Sodnik je na podlagi določbe 325. člena ZKP prebral obdolženčev zagovor. Po tem, ko je bil D. zagovor prebran, je obsojeni D. izjavil, da se izjave ne spomni (list. št. 495 spisa). Nobena od strank, tako tudi vložnik zahteve, obsojenemu D. ni zastavila vprašanj. Na glavni obravnavi dne 6. 9. 2010 sta bila navzoča vložnik zahteve in obsojeni Š. D. Vložnik zahteve je zagovor podal, obsojeni D. pa je izjavil, da se ne bo zagovarjal in njegov zagovor je bil zopet prebran skladno z določbo prvega odstavka 325. člena ZKP. Obsojeni D. je odgovarjal na vprašanja, tako je odgovarjal tudi na vprašanja obsojenega F. J., vložnika zahteve. Sodišče druge stopnje je ugotovilo v izpodbijani sodbi, da je obsojeni D. sicer kasneje na glavni obravnavi izjavil, da se ne spominja zagovora, ki ga je podal v preiskavi, vendar slednjega ni zanikal. Bilo je že poudarjeno, da je sodišče dolžno omogočiti soobdolžencu, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. Na takšen način sodišče tudi postopa pošteno in ne krši določbe d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in na takšen način tudi ne bo kršena obdolženčeva pravica, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (tretja alineja 29. člena Ustave, pa tudi drugi odstavek 5. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je vložniku zahteve omogočilo zaslišanje soobdolženega D. na glavni obravnavi, saj mu je bila dana možnost, da D. zastavlja vprašanja, kar je na glavni obravnavi dne 6. 9. 2010 vložnik zahteve tudi izkoristil. V fazi preiskovalnih dejanj pa je bil zagovor obdolženega D. vložniku zahteve predočen in mu je tudi tako bila dana možnost, da se o tem zagovoru izjasni. Sodišče je tako ravnalo z ustrezno skrbnostjo, na katero opozarja določba Ustavnega sodišča Up 849/2005 in vložniku zahteve tako omogočilo uresničevanje pravice, da zaslišuje obremenilno pričo oziroma soobdolženca. Vložnikova pravica do poštenega postopka in do obrambe ni bila kršena. Zato neutemeljeno uveljavlja, da naj bi šlo za kršitev točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave ter s tem tudi kršitev pravice do obrambe in kot posledico teh kršitev za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

11Dokazi se v kazenskem postopku praviloma izvajajo neposredno, kar je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek. Odstopanja od navedenega načela so mogoča, kadar tako določa zakon, kar predstavlja tudi uporaba določbe prvega odstavka 325. člena ZKP, ki določa, če obtoženec na glavni obravnavi izjavi, da se ne želi zagovarjati, ali če noče odgovarjati na posamezna vprašanja, prebere predsednik senata (v skrajšanem postopku sodnik) njegovo prejšnjo izpovedbo ali del te izpovedbe. Branje obdolženčevega zagovora, v primeru, da se na glavni obravnavi ne želi zagovarjati, tako omogoča citirana zakonska določba. Ko je zagovor na glavni obravnavi prebran po določbi prvega odstavka 325. člena ZKP, pa je dokaz (tudi zagovor obdolženca je dokaz in je kot vsak drug predmet proste presoje dokazov – sodba VSRS I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002 in druge) izveden na glavni obravnavi. Seveda pa je potrebno v takšnem primeru obdolžencu oziroma soobdolžencu omogočiti, da se o takšnem zagovoru soobdolženca izjavi, kar je bilo obsojencu omogočeno. Ni mogoče tako trditi, da je sodišče kršilo določbo 355. člena ZKP, ko je oprlo sodbo tudi na zagovor obdolženega D., ki je bil na glavni obravnavi prebran, in da dokaz ni bil pretresen oziroma izveden na glavni obravnavi.

12V uvodnem delu zahteve vložnik zatrjuje, da je sodišče storilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar svojih trditev ne pojasni, tako da zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

13Neobrazložena je tudi trditev, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba o nekaterih relevantnih dejstvih nima razlogov oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ter je sodba nerazumljiva in nasprotujoča sama sebi. Vložnik navedb ne konkretizira, tako da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14Kot je razumeti navedbe v zahtevi, da dejanje pod točko III ne ustreza zakonskemu besedilu po prvem odstavku 217. člena KZ, ki določa, da je pridobitev protipravne premoženjske koristi temeljni element očitanega kaznivega dejanja, vložnik nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Navaja, da pri dejanju, opisanem pod točko III, premoženjska korist ni izkazana in da bi moralo sodišče samo ugotoviti, ali je sploh podano kaznivo dejanje in s tem ugotovljena protipravna premoženjska korist. Prezre pa, da je dejanje ostalo pri poskusu, kar pomeni, da posledica, pridobitev protipravne premoženjske koristi, pri tem kaznivem dejanju ni nastala. Z navedbami vložnik ni uspel utemeljiti kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

15Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker kršitve zakona po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16Odločba o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.