21. člen ZV-1

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Pravni predniki prvotne tožeče stranke so imeli nepremičnine v mirni izključni posesti že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Pri prevzemu posesti torej prvotna tožeča stranka ni ravnala nepošteno, temveč je vstopila v položaj svoje matere kot izročevalke, v prepričanju, da gre za sestavni del premoženja, ki se izroča. Ob takšnem dejanskem stanju bi bila naložitev dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja ob sklenitvi izročilne pogodbe prekomerna. Zgolj dejstvo, da je bilo v listinah, s katerimi je razpolagala prvotna tožeča stranka, navedeno solastništvo spornih nepremičnin, ne izključuje njene dobre vere (posestni listi, davčne odločbe, izročilna pogodba). V vsem tem obdobju namreč niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri prvotni tožeči stranki lahko vzbudile sum, da predmet izročilne pogodbe ni bil zgornji del vodotoka do celote in s tem aktivacijo njene poizvedovalne dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja. Za zaključek o slabi veri namreč ni dovolj le možnost, da priposestvovalec med tekom priposestvovalne dobe izve, da nima pravice do posesti, če tega dejansko ni izvedel.

Res je za pogodbo, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, predpisana pisna oblika, vendar je tudi pogodba, ki ji manjka oblika, lahko veljavna, če je bila v celoti ali pretežno izpolnjena. Pač pa se tožnica na konvalidacijo pogodbe kljub zatrjevani posesti spornih nepremičnin ne bo mogla uspešno sklicevati, če so sporne parcele, kot trdi prva toženka, vodna zemljišča v lasti države, ki po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu. Pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa, je namreč nična.

Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Zaključek prvostopenjskega organa o obstoju ovire za vračilo v naravi za sporno parcelo po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Takega zaključka organ ne bi mogel opirati zgolj na ugotovitev vrste rabe zemljišča, da je to pot in vpisa tega v zemljiški knjigi kot javno dobro, kajti zakon določa, katera stvar je javno dobro. Za prometne površine pa ZJC jasno določa, da so to le javne ceste, med te pa po tem zakonu štejejo le kategorizirane ceste (in zgolj za te zakon določa izvenprometnost). Ker je rok po ZJC za kategorizacijo občinskih cest že iztekel (prvi odstavek 82. člena), vpis javnega dobra v zemljiški knjigi pri parceli, ki je nekategorizirana pot, kaže na z zakonom neusklajeno zemljiškoknjižno stanje; zato se na vpis javnega dobra v zemljiški knjigi, ne da bi bilo ugotovljeno dejstvo kategorizacije ceste, ni mogoče opirati. Vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu, zato vračilo zemljišča v naravi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ni mogoče.

Tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin nima pravice do uvedbe postopka po uradni dolžnosti zaradi prenehanja statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini v lasti druge osebe zaradi tega, da bi se na ta način zanjo ustvarili pogoji za pridobitev lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.

Merila in pogoji za podelitev vodne pravice so določeni v 109. členu ZV-1. V skladu z njegovo 5. točko 1. odstavka se posebna raba lahko prepove (in zaradi tega zavrne zahteva za izdajo vodnega dovoljenja) tudi v primeru, če bi nameravana raba lahko znatno ovirala splošno rabo. Gre za pogoj, vsebovan tudi v določbi 2. odstavka 21. člena ZV-1, po kateri je posebna raba vodnega dobra mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja in če bistveno ne omejuje splošne rabe. V primeru, kadar organ pred začetkom ugotovitvenega postopka ravna v skladu s 1. odstavkom 143. člena ZUP, morajo imeti stranski udeleženci možnost do izjave v postopku ne glede na morebitna pred tem podana mnenja, upravni organ pa jim je dolžan vročiti tudi odločbo o glavni stvari. Stranka ima nato možnost, da v pritožbi uveljavlja, da je v postopku nastopala oseba, ki ne bi mogla biti stranka (2. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), torej tudi ne stranski udeleženec.

Obravnavana parcela, ki je v naravi ribnik, ima status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava. Če je v lasti države, je izven pravnega prometa, če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico. Omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.