VSRS Sodba I Ips 9066/2010-338

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 10. 2010 je bil obsojeni D. F. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. in 54. členom KZ-1 (pod točko I/1), kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (pod točko I/2) in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 (pod točko I/8). Sodišče mu je, upoštevaje prvi odstavek 53. člena KZ-1, za vsako storjeno kaznivo dejanje določilo kazen (in enotno kazen), na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena KZ-1 preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 53/2006 z dne 3. 6. 2008 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 386/2007 z dne 11. 9. 2009, ter mu izreklo enotno zaporno kazen pet let ter stransko denarno kazen petintrideset dnevnih zneskov (dnevni znesek znaša 29,96 EUR), pri čemer je določilo rok plačila tri mesece. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 5. 2011, ob reševanju pritožb zagovornikov obsojencev D. F. in starejšega mladoletnika I. F., sodbo sodišča prve stopnje pod točko I v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se za kaznivo dejanje pod točko I/2, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP obtožba zoper obsojenega D. F. zavrne ter odpravi odvzem premoženjske koristi v višini 20,00 EUR. Ob nespremenjenih določenih kaznih za kaznivo dejanje pod točko I/1 (kazen zapora enega leta in stranska denarna kazen 35 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 29,96 EUR) in pod točko I/8 (eno leto in osem mesecev zapora) ter določenih kaznih iz obeh preklicanih pogojnih obsodb (eno leto zapora po vsaki obsodbi) mu je višje sodišče izreklo enotno kazen štiri leta zapora in stransko denarno kazen 35 dnevnih zneskov (dnevni znesek znaša 29,96 EUR), ki jih je obsojeni dolžan plačati v roku treh mesecev. Sicer pa sta bili pritožbi obeh zagovornikov zavrnjeni kot neutemeljeni in je bila v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje so zagovorniki obsojenega vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi zmotne uporabe kazenskega materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane in predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

6Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da kazenske sankcije, izrečene na drugi stopnji, ni možno preizkusiti, ker naj bi sodišče pri izreku enotne kazni štiri leta zapora napačno uporabilo asperacijsko pravilo. Po njihovem mnenju bi tako drugostopenjsko sodišče obsojenemu moralo najprej izreči enotno kazen za obe kaznivi dejanji iz tega postopka in šele nato upoštevati preklicani pogojni obsodbi.

7Zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana. Drugostopenjsko sodišče je kazni za kaznivo dejanje pod točko I/1 in pod točko I/8 pravilno štelo za določeni ter šele potem, ko je upoštevalo tudi določeni kazni iz obeh preklicanih pogojnih obsodb, na podlagi določila tretjega odstavka 59. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 in četrtim odstavkom 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen. Ni pravilno stališče zahteve, da bi moralo sodišče najprej izreči enotno kazen za kaznivi dejanji pod točko I/1 in pod točko I/8, ter nato upoštevaje določene kazni iz preklicanih pogojnih obsodb še drugič izreči enotno kazen. Takšno ravnanje bi bilo ne samo v nasprotju s sodno prakso, pomenilo bi tudi neupravičeno dvakratno izrekanje enotne kazni (enako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 256/2005 z dne 21. 9. 2006). Pri tem je bilo spoštovano tudi asperacijsko pravilo, saj je enotna kazen večja od vsake kazni določene za posamezno kaznivo dejanje ter hkrati tudi ne dosega vsote vseh kazni določenih za posamezna kazniva dejanja in tudi ne presega dvajsetih let zapora. Upoštevaje navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za kazniva dejanja obravnavana v tem postopku neupravičeno v korist obsojencu določilo enotno kazen ter jo nato, upoštevaje že določene kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, tudi upoštevalo pri izreku enotne kazni.

8Neutemeljeno zagovorniki uveljavljajo tudi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko obsojenemu v postopku ni bil omogočen primeren rok za pripravo obrambe. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve in druge stopnje, da modifikacija obtožnice ni v nasprotju s pravico obsojenca do obrambe (sodba sodišča prve stopnje, stran 10, sodba sodišča druge stopnje, stran 5 do 7), novih razlogov v tej smeri pa zagovorniki v zahtevi ne navajajo. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi očitke vložnika, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede časa storitve kaznivega dejanja in oškodovanja M. M. (sodba sodišča druge stopnje, stran 6). Nenazadnje pa Vrhovno sodišče tudi samo ugotavlja, da tako čas storitve kaznivega dejanja kot tudi dejstvo, da je M. M. nastala škoda, izhajata iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe, v delu ko vložnik zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, pa uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

9Ne vzdržijo niti navajanja zagovornikov, da se drugostopenjsko sodišče glede kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 (dejanje pod točko I/8), ni izreklo o pritožbenih navedbah glede sodne prepoznave z dne 14. 1. 2010 (sodba sodišča druge stopnje, stran 8). Drugačno ocenjevanje izpovedb prič in prepoznave, ki so jo opravile priče, pa pomeni uveljavljanje zmotno oz. nepopolno ugotovljenega stanja, zato navedb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zagovorniki kršitev postopka vidijo tudi v tem, da sodišče prič glede kaznivega dejanja pod točko I/8 ni zaslišalo o izgledu verige, preden jim jo je pokazalo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zatrjevana kršitev ni konkretizirana na način kot to določa prvi odstavek 424. člena ZKP, zato v tem delu zahteve ni moglo preizkusiti.

10Vložniki z zahtevo uveljavljajo tudi kršitev materialnega zakona, ker po njihovi oceni konkreten opis dejanja kot je podan v sodbi pod točko I/1, ne pomeni kaznivega dejanja goljufije. Zatrjujejo, da v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da bi obdolženi z lažnim zatrjevanjem oškodovanko spravil v zmoto, ter da posamezna dejanja, kot so opisana v izreku sodbe, niso kazniva dejanja. Zatrjevana kršitev materialnega prava ni izkazana. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta tako prvo kot drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovili, da kaznivo dejanje pod točko I/1 vsebuje vse elemente kaznivega dejanja goljufije. V opisu dejanja so konkretizirani vsi zakonski znaki oziroma abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1, tudi znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto. Neutemeljene so tudi navedbe, da se višje sodišče ni izreklo oziroma je zgolj pavšalno navedlo, da so podani vsi elementi kaznivega dejanja goljufije. Pritožbeno sodišče se je o slednjem izjasnilo na strani 7, pri čemer sicer ni obširno ponavljalo vseh argumentov prvostopenjske odločbe, vendar slednje še vedno ustreza zahtevanemu standardu obrazložitve (enako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011-637 z dne 5. 5. 2011). Glede kaznivega dejanja goljufije pod točko I/1 zagovorniki obsojenega neutemeljeno uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev utemeljujejo z navajanjem dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, iz katerih nato izpeljejo svojo oceno glede neobstoja obsojenčevega naklepa. S takšnimi navedbami pa vložniki po oceni Vrhovnega sodišča ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je sodišče na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

12Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.