VSRS Sodba X Ips 175/2010

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto z dne 3. 11. 2004, s katero je bila revidentu v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 2002 ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v višini 35,187.922,00 SIT (146.836,60 EUR) in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 13,299.608,00 SIT (55.498,28 EUR). Prvostopenjski davčni organ je med drugim na podlagi SRS 1.25 in 18.56 pozitivno razliko med čisto prodajno vrednostjo poslovnega prostora po pogodbi z dne 31. 12. 2002 in njegovo knjigovodsko vrednostjo, v višini 23.129.997,00 SIT, prenesel med prevrednotovalne poslovne prihodke. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 27. 2. 2008 zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer, da je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta 48.627,41 EUR, kar predstavlja razliko med davkom, ki ga je odmeril davčni organ, in davkom, ki bi ga moral plačati revident. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1, ker dejanskega stanja ni preizkusilo v okviru tožbenih navedb. Zatrjuje, da je podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe, in dokaznimi listinami, saj je prvostopenjsko sodišče napačno navedlo, da tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi bilo dejansko stanje v letu 2002 drugačno od ugotovljenega. Revident ugovora zmotne uporabe materialnega prava ne utemelji. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi namreč presega 20.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revizijski ugovori bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu niso utemeljeni. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je podan, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

9Revizijski ugovor, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1, ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

10Revident je v tožbi izpodbijal pravilnost v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja glede povečanja njegovih prihodkov za 23.129.997,00 SIT (zaradi razlike med prodajno vrednostjo po pogodbi in neodpisano vrednostjo poslovnega prostora) z navedbami, da prvostopenjski davčni organ prihodkov ne bi smel povečati za navedeni znesek iz razloga, ker je bil ta poslovni prostor z odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 27. 9. 2001, izločen iz registra osnovnih sredstev že za leto 1995 in mu zanj ni bila priznana obračunana amortizacija. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče na te tožbene navedbe odgovorilo in pojasnilo, da z odločbo z dne 27. 9. 2001, s katero tožniku davčno ni bila priznana amortizacija, obračunana za obravnavani poslovni prostor, davčni organ ni posegel v tožnikove poslovne knjige. Ker pa tožnik davčne napovedi za leti 2001 in 2002 ni vložil in ni predložil poslovnih knjig in dokumentacije za leto 2002, je davčni organ utemeljeno izhajal iz stanja, ki ga izkazujejo tožnikove davčne napovedi za leti 1999 in 2000 in iz katerih izhaja, da je tožnik poslovni prostor izkazoval med svojimi opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Prvostopenjsko sodišče je ob tem še dodalo, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo dejansko stanje v letu 2002 drugačno od ugotovljenega. Ker je prvostopenjsko sodišče odgovorilo na vse tožbene navedbe glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, po presoji Vrhovnega sodišča ni kršilo določbe prvega odstavka 20. člena ZUS-1. Zato ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 ni utemeljen.

11Po presoji Vrhovnega sodišča iz vsebine celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se navedbe sodišča o tem, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo dejansko stanje v letu 2002 drugačno od ugotovljenega, nanašajo na stanje iz davčne napovedi za leti 1999 in 2000, na podlagi katerega je (med drugim) davčni organ ugotavljal davčno osnovo. Tako prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni v nasprotju z vsebino tožbe navedlo, da tožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot to želi prikazati revident. Zato ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki ga revident smiselno zatrjuje.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi ugovor, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v popisni list osnovnih sredstev za leto 1999 in 2000, saj revident v tožbi izvedbe tega dokaza sodišču ni predlagal, v tožbi tudi ni navajal, da naj bi iz popisnega lista osnovnih sredstev za leto 1999 in 2000 izhajalo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

13Revident z navedbami, da bi se pri ugotavljanju nabavne vrednosti poslovnega prostora morala upoštevati določena dejstva, ki izhajajo iz registra osnovnih sredstev za leto 1999 (popisni list), izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh revizijskih navedb ni presojalo.

14Revident ugovora zmotne uporabe materialnega prava ne utemelji, zato je pravilnost uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno.

15Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.