VSRS Sodba XI Ips 34619/2011-113

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obdolžene R. H., I. B. in Z. B. vložilo neposredno obtožbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, predlagalo pa je tudi podaljšanje pripora, odrejenega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vloženi obtožnici (drugi odstavek 272. člena ZKP) z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu R. H. podaljšal pripor, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter odpravi pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da preiskovalna sodnica ni pristojna za sprejem obtožnice.

B.

5Obdolženčevi zagovorniki sodišču očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker preiskovalna sodnica ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 204. a člena ZKP. Vložniki navajajo, da je iz dohodne štampiljke sodišča na obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani razvidno, da je bila obtožnica pri sodišču vložena 18. 7. 2011 ob 8.50 uri, torej po izteku 48-urnega roka od ure, ko je bila državna tožilka obveščena o priporu (sklep o priporu je prejela v petek 15. 7. 2011 ob 13.50 uri). Sodišče bi moralo pripor odpraviti že 17. 7. 2011 takoj po 13.50 uri. Zato v času seje zunajobravnavnega senata ni bilo več zakonske podlage za pripor, na kar bi moral senat paziti po uradni dolžnosti. S tem so bile poleg četrtega odstavka 204. a člena ZKP kršene tudi določbe 19., 20., 22., 23. in 25. člena Ustave in določbe prvega in četrtega odstavka 5. člena EKČP. Ker je bil po mnenju vložnikov pripor zoper obdolženca odrejen nezakonito, je nezakonito tudi podaljšanje pripora.

6Vsebinsko enak očitek so vložniki uveljavljali že v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 34619/2011 z dne 17. 8. 2011 zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ni ugotovilo. Prav tako je na tak očitek odgovorilo drugostopenjsko sodišče (sklep, stran 2 in 3), zato izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Preiskovalna sodnica, ki je 15. 7. 2011 zoper obdolženca odredila pripor, je prejela obtožnico Okrožnega državnega tožilstva še istega dne ob 20.10 uri, kar pomeni, da ni potekel 48-urni rok iz četrtega odstavka 204. a člena ZKP. Vložniki kršitev določb 9., 20., 22., 23. in 25. člena Ustave ter prvega in četrtega odstavka 5. člena EKČP tudi v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirajo, zato se Vrhovno sodišče do zatrjevanih kršitev teh določb ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7Tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložniki tudi v obravnavani zahtevi navajajo, da se izpodbijana sklepa opirata na dokaz, na katerega se po 219. členu ZKP ne smeta opirati, saj okoliščine, ki jih za zakonito preiskavo določa 218. člen ZKP, niso bile izkazane, ter da so policisti ob osebni preiskavi in preiskavi vozila obdolžencu na nezakonit način zasegli predmete, ne morejo uspeti. V zvezi s tem očitkom je Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 34619/2011 z dne 17. 8. 2011 obrazložilo, da je policija zaseg predmetov opravila po določbah prvega odstavka 164. člena ZKP, to je še pred začetkom preiskave, ker je bilo zaradi grožnje uničenja ali odtujitve predmetov, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, in predmetov, odvzetih iz hiše oškodovancev, s strani obdolženca z zasegom nevarno odlašati. Ogled vozila je policija opravila v obdolženčevi prisotnosti 13. 7. 2011 ob 17.40 uri kot nujno preiskovalno dejanje na podlagi 164. člena ZKP, o ogledu sta bili obveščeni dežurna preiskovalna sodnica in okrožna državna tožilka, ki pa nista prišli na kraj ogleda. Po ogledu so policisti vozilo zapečatili, nato je bilo vozilo z avtovleko odpeljano na Policijsko postajo Ribnica. Naslednjega dne, 14. 7. 2011, so policisti po pridobitvi sodne odredbe za hišno preiskavo v navzočnosti osumljenca in dveh prič preiskali osumljenčevo vozilo. Zato ni mogoče govoriti o prima facie nedovoljenih dokazih. Na glavni obravnavi bo lahko sodišče dodatno ugotavljalo okoliščine oprave varnostnega pregleda in preiskave vozila, pri čemer je treba dopustiti možnost, da bo zaključek sodišča o tem vprašanju drugačen, kot ga je mogoče napraviti na podlagi sedaj znanih dejstev.

8V zvezi z navajanjem vložnikov, da ni drugih dokazov (razen nedovoljenih), ki bi izkazovali utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje; da je oškodovanec le na daleč videl bežeče moške; da policisti niso bili tako blizu bežečim moškim, da bi jih lahko prepoznali ali razpoznali številko modrega Renaulta; da je bil sedemnajst minut kasneje to isti Renault, ki so ga ustavili policisti; da sta sledova obuval, označena s številkama 4 in 5, preslabe kvalitete in da se ne ujemata z individualnimi značilnostmi podplatov športnih copatov osumljenca, je Vrhovno sodišče že v sodbi XI Ips 34619/2011 z dne 17. 8. 2011 pojasnilo, da s takimi navedbami uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.