VSRS Sodba I Up 224/2011

I. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 395/2011-43 z dne 28. 3. 2011 se spremeni tako, da se tožba zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odrejeno, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe, odpravilo, njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pa ugodilo tako, da mu je priznalo status subsidiarne zaščite, prošnjo za priznanje statusa begunca pa zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da odločba iz 1. točke izreka sodbe, s katero je tožniku priznana subsidiarna zaščita, z dnem vročitve tožniku velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler traja ta zaščita (2. točka izreka).

2V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 70/2011 z dne 24. 2. 2011 razpisalo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine spisa, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, vključno z informacijami, ki jih je med postopkom samo pridobilo od UNHCR in zapisnik o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 10. 12. 2010. Strinjalo se je s toženo stranko, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ter zaključilo, da so podani razlogi za priznanje subsidiarne zaščite, ker glede na tožnikove navedbe v tožbi ni bilo mogoče zaključiti, da mu v primeru vrnitve ne bi grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Pogoji za notranjo razselitev v provinco Sulaymaniyah niso izpolnjeni, saj za to velja poseben režim glede priseljevanja Iračanov, ki pa ga tožena stranka ni povzela in tudi ni upoštevala. Sodišče opozarja tudi na tožnikovo psihično stanje, zaradi katerega ga je treba uvrstiti v ranljivo skupino in ga tudi iz tega razloga ni dopustno vračati v njegovo izvorno državo ob upoštevanju 15. člena ZMZ v povezavi s tretjo alinejo 28. člena ZMZ. Priznalo mu je status subsidiarne zaščite, ki zajema tudi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Ker je tožbi ugodilo, pa se ni posebej opredeljevalo do tožbenih trditev glede protiustavnosti zakonske ureditve.

3Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej poudarja pomanjkljivosti izreka, in sicer enotnost postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj ne gre za dve različni vlogi, ter določitev konkretnega časa trajanja zaščite. Glede same obrazložitve pa opozarja na dejstvo, da je sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije, torej bi moralo samo navesti razloge za svojo odločitev in se ne sklicevati na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ugovarja tudi izvedbi dokazov na glavni obravnavi, favoriziranju vira UNHCR, ugotovljenemu dejanskemu stanju ter sklicevanju na 15. člen ZMZ.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pritožbenim navedbam glede izreka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da jih upošteva, v ostalem pa pritožbene ugovore zavrača ter predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

5Pritožba je utemeljena.

6Izpodbijana sodba je izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 70/2011 z dne 24. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke, s katero je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, odpravilo in v sporu polne jurisdikcije tožniku na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ priznalo mednarodno zaščito v obliki statusa subsidiarne zaščite, njegovo prošnjo za priznanje statusa begunca pa je zavrnilo iz enakih razlogov kot tožena stranka, to je zaradi tožnikove neverodostojnosti.

7V skladu z 2. členom ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ pa je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

8Vrhovno sodišče meni, da glede na okoliščine tega primera prvostopenjsko sodišče v ZMZ ni imelo podlage, da je tožniku priznalo mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite, da je zato njegova odločitev nepravilna in nezakonita, zato je s to sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo ter zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, ker meni, da je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je namreč pravilno in dovolj utemeljeno pojasnila, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik namreč ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa že citirani 28. člen ZMZ (smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada).

9Subjektivne okoliščine za tožnikovo subsidiarno zaščito naj bi po presoji sodišča prve stopnje izhajale iz tožnikovih izjav ob podajanju prošnje, na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem (preganjali naj bi ga sorodniki njegovega prijatelja, ker mislijo, da ga je on izdal oblastem, da so ga zaprle, to pa zato, ker je preko nekega tretjega prijatelj urejal pridobivanje turških vizumov za državljane Iraka na turškem veleposlaništvu v Bagdadu, ter pripadniki politične stranke Iraq Turkmanian Front – ITF, ki ji ta prijatelj pripada, njeno „ponarejeno“ člansko izkaznico pa ima tudi tožnik, ter da je bil pravni zastopnik dveh ali treh podjetij v Iraku), objektivne okoliščine pa iz razmer v Iraku, kakršne izhajajo iz aktualnih informacij UNHCR z dne 3. 9. 2010 in iz meseca julija 2010, ne pa tudi iz informacije Irak Body Count in informacije Varnostnega sveta OZN z dne 26. 11. 2010. To pa zato, ker je UNHCR specializirana organizacija za begunce in spremlja stanje v državah s tega vidika, Varnostni svet pa je politični organ OZN, poleg tega pa je bila sodišču informacija Varnostnega sveta predložena le v angleščini, informacijo Iraq Body Count pa je tožena stranka uporabila že v prvotnem svojem odločanju. Iz informacij UNHCR pa izhaja priporočilo, da naj se zavrnjeni prosilci za azil ne vračajo v določene province v Iraku (Bagdad, Diala, Kirkuk, Nineva in Salah Al Din), ker se tam huje kršijo človekove pravice in nadaljujejo incidenti, ki ogrožajo varnost ljudi. Po teh informacijah naj bi se spremenile tudi tarče napadov, in sicer so sedaj tarče med drugim tudi odvetniki in sodniki.

10Vrhovno sodišče pa meni, da tožnik ni izkazal subjektivnih okoliščin, zaradi katerih bi mu ob vrnitvi v izvorno državo, četudi v provinco, v kateri je živel, to je v Salah Al Din, grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Vrhovno sodišče se pridržuje stališču tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kar pa pomeni tudi, da niso verjetne njegove izjave o tem, da bi bil v izvorni državi doslej sploh preganjan, še toliko manj pa zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini ali iz podobnih razlogov, drugih okoliščin, ki bi kazale na to da bi ob vrnitvi v Irak bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (kot je to zahtevano po tretjem odstavku 2. člena ZMZ), pa sam ni navedel. V poročilu UNHCR, na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, oziroma na katerega tudi opira svoj zaključek, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru vrnitve ne grozila resna škoda oziroma da je izkazano utemeljeno tveganje ter posledično utemeljen strah pred vrnitvijo (tretja alineja 28. člena ZMZ), ter da so s tem izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, je res navedeno, da so v Iraku napadi usmerjeni med drugim tudi na sodnike in odvetnike. Sodišče prve stopnje pa je zaradi tožnikove navedbe, da je pravnik in da je v izvorni državi zastopal nekaj podjetij, zmotno sklepalo, da gre za odvetnika in da je kot odvetnik v Iraku posebej ogrožen. Tožnik pa po lastni izjavi ni bil napaden v funkciji odvetnika oziroma v zvezi z opravljanjem odvetniškega poklica, zato to tudi ne more biti odločilna okoliščina pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik tudi svojega zdravstvenega stanja ni uveljavljal kot razloga, zaradi katerega bi potreboval mednarodno zaščito, po lastnih izjavah pa zdravstvenih težav psihičnega izvora pred odhodom iz izvorne države niti ni imel. Zaradi tožnikovega psihičnega stanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da ga je treba uvrstiti v ranljivo skupino in da ga tudi iz tega razloga ni dopustno vračati v njegovo izvorno državo. Pri tem se je sklicevalo na 15. ter 28. člen ZMZ. Vendar pa, kot pravilno navaja tožena stranka, določba 15. člena ZMZ ne prepoveduje vračanja ranljivih oseb v izvorno državo, ampak ta določba zagotavlja ranljivim osebam posebno skrb pri izbiri nastanitve, prilagodijo pa se jim tudi materialni pogoji, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.

11Glede objektivnih okoliščin v Iraku Vrhovno sodišče meni, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi, s čimer se strinja tudi tožnik v tožbi, natančno opredelila do varnostnih razmer v Iraku. Te se nedvomno izboljšujejo, število žrtev se zmanjšuje, stopnja nasilja je upadla. Res je, da ne enako v vseh delih države, vendar se je tožena stranka natančno opredelila tudi do možnosti notranje preselitve. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča brez utemeljenih razlogov dalo prednost le eni vrsti oziroma viru dokazov pred drugimi (poročila UNHCR in Varnostnega sveta) ter napačno zaključilo, da tožena stranka ni predlagala nasprotnih dokazov. Sklicevalo se je predvsem na splošno situacijo v državi, s tem pa ni mogoče utemeljevati obstoja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ki je vezana na konkretno osebo. Za resno škodo namreč ne zadoščajo le ugotovitve o stanju v državi, ampak je treba v postopku ugotoviti, da bi za prosilca osebno ob vrnitvi obstajala grožnja za njegovo življenje ali osebnost, tega pa v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je tožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na mednarodno zaščito v obliki statusa begunca. Pravilna je namreč presoja tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni mogoče priznati mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, ker ni izkazal splošne verodostojnosti (zadnja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). O vzrokih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ni predložil dokazov, okoliščine in razloge, zaradi katerih tožena stranka šteje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno navedla, in s to presojo se je izrecno in obrazloženo strinjalo prvostopenjsko sodišče in se strina tudi Vrhovno sodišče. Tožnik pa je izrecno izjavil, da v Iraku ni bil preganjan zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini ali iz podobnih razlogov.

13Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je pri tem pravilno uporabila določbe 21. člena ZMZ, saj je v skladu s tretjim odstavkom, ki določa pogoje, ki jih mora pristojni organ upoštevati, kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, ocenjevala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja); ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja); ali so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja); ali je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja) in ali je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja).

14Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožniku ni mogoče očitati nesodelovanja, da je na vprašanja odgovarjal korektno, vendar pa samoiniciativno ni dajal dodatnih izjav ali pojasnil oziroma ni pokazal kakšne večje prizadevnosti. Strinja se tudi z oceno tožene stranke, da so bile tožnikove izjave o vzrokih, zaradi katerih ni mogel predložiti dokazov (izkaznice), kontradiktorne in neprepričljive, saj je navajal različne razloge oziroma okoliščine. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi natančno povzela tožnikove izjave ter pojasnila razlike med posameznimi izjavami (npr. neskladnosti v zvezi z izkaznico, kdo je aretiral A. A., kdo in kdaj je po tožnikovem odhodu prišel na njegov dom, okoliščine v zvezi z dogodkom pred sodiščem itd.), za katere tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni ponudil prepričljivih argumentov. Prav tako pa tožnik ni dal prepričljivega oziroma utemeljenega razloga, zakaj ni prej zaprosil za zaščito. Zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost.

15Po presoji Vrhovnega sodišča so tožbeni ugovori o tem, da so ugotovljena neskladja v njegovih izjavah nepomembna celo za „normalno površnega“ pripovedovalca, kaj šele za takega s psihično motnjo, in o tem, da so njegove izjave zaradi neupoštevanja njegovega zdravstvenega (psihičnega) stanja, napak ocenjene, neutemeljeni. Tožena stranka je namreč upoštevala tožnikovo zdravstveno stanje, kar je razvidno iz zapisnika, saj je bil na začetku osebnega razgovora izčrpno vprašan, kako se počuti in tudi posebej opozorjen, naj pove, če bo tekom osebnega razgovora občutil, da ni več zbran, da bo narejen kratek premor, prav tako če se bo slabo počutil. Tožnik je izjavil, da je dobro, da se lahko skoncentrira. Med razgovorom je bil premor za večerjo in kasneje še kratek premor na tožnikovo željo. Tudi na koncu, ko je podal precej natančne pripombe na prebrani zapisnik, glede svoje zbranosti oziroma zdravstvenega stanja v povezavi z odgovarjanjem na postavljena vprašanja ni imel pripomb. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik po lastni izjavi pravno izobražena oseba, torej se zaveda pomena pravilnosti in natančnosti podajanja izjave v postopkih pred pristojnimi organi ter možnih posledic. Tožnik pa svojega zdravstvenega stanja ni uveljavljal kot razlog, zaradi katerega bi potreboval zaščito, po lastnih izjavah pa zdravstvenih težav psihičnega izvora pred odhodom iz izvorne države niti ni imel.

16Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožbe na vloženo pobudo za oceno ustavnosti določb ZMZ v zvezi s splošno verodostojnostjo prosilca (v drugi zadevi). Podlago za ocenjevanje splošne verodostojnosti prosilca ima tožena stranka v določbah ZMZ in predpisih EU. Tudi Ustavno sodišče je v več svojih odločbah navedlo, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru predvsem na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost (npr. Up-2012/08-20, Up-1970/08-16). Ustavno sodišče se je v teh odločbah sklicevalo tudi na Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki prav tako uporablja pojem splošna verodostojnost. Ta med drugim v 41. točki določa, da je treba nujno oceniti verodostojnost (kredibilnost) v primerih, ko zadeve v primerjavi z zapisanimi dejstvi niso dovolj jasne, prosilec je dolžan govoriti resnico (205. točka), izpraševalec pa mora oceniti verodostojnost prosilčevih izjav (195. točka) oziroma prosilčevo kredibilnost. Prav tako Direktiva sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Kvalifikacijska direktiva) v 5. členu določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji, med njimi, da je ugotovljeno, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne (točka c) in da je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca (točka e).

17Ker se glede na določbo 2. člena ZMZ mednarodna zaščita daje v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite, se tudi glede na to, da prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, torej prošnjo z enim zahtevkom, taka prošnja obravnava kot prošnja z enim zahtevkom, zahtevkom za priznanje mednarodne zaščite. Ta pa se prizna v eni ali drugi obliki, odvisno od tega, kateri predpisani pogoji so izpolnjeni, ali za status begunca ali za subsidiarno zaščito. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niti ZMZ niti Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki se glede na določbo 30. člena ZMZ v postopkih odločanja o mednarodni zaščiti uporablja subsidiarno, ne dajeta podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh zahtevkov, o katerih je treba (o vsakem posebej) odločiti v izreku odločbe. Od tega, kakšna oblika mednarodne zaščite (status begunca ali subsidiarna zaščita) je priznana prosilcu, pa je odvisen obseg pravic, ki jih taka oseba ima, dokler uživa tak status, in tudi čas trajanja mednarodne zaščite. Tega je treba v primeru mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite določiti v izreku odločbe, saj je ta odločba hkrati dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, ki traja le, dokler traja zaščita (drugi odstavek 91. člena ZMZ).

18Kot že navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je ugodilo. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo listine, na katero je oprlo svojo odločitev, to je poročila UNCHR, kot edina pravno upoštevna, ter na podlagi iz v teh poročilih ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da vrnitev prosilcev za mednarodno zaščito v določene predele Iraka v vsakem primeru, zlasti pa pri odvetnikih, pomeni verjetnost, da bodo utrpeli resno škodo, nepravilno sklepalo, da tudi tožniku, za katerega je implicitno menilo, da je odvetnik, ob vrnitvi v Irak grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 1. in 2. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bil postopek pred njeno izdajo pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena. Skupaj s tožbo je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).