15. člen ZMZ-UPB2

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim. Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil

Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi, ali je prosilec mladoleten ali ne; kajti, če je mladoleten, mora organ upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi kot vodilno pravno načelo. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi in mora njegova pojasnila vključiti v dokazno oceno tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno. Pri ugotavljanju starosti prosilca ne gre za to, ali se prošnji ugodi, ali ne, ampak gre za to, ali je prosilec mladoleten, kajti od tega je odvisno polno uresničevanje načela varovanja

Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Tožnika bi prek kvalificirane pomoči svetovalke za begunce v postopku morala utemeljiti in dokazati, tudi ob upoštevanju obveznosti tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotovi vsa relevantna dejstva glede tovrstnih oblik preganjanja in zagotavljanja zaščite v predelu Ukrajine, kjer tožniki živijo, da je njuno življenje do tolikšne mere ogroženo z dejanji preganjanja oziroma da jima državne oblasti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite v povezavi z glavnim razlogom in dejanji preganjanja (8. odstavek 27. člena ZMZ), da je njun strah pred odvzemom življenja ali zaradi psihičnega nasilja z neposrednimi fizičnimi grožnjami v smislu nečloveškega ravnanja, objektivno utemeljen. Tožnika pa tega nista uspela utemeljiti oziroma dokazati. Iz podatkov v spisu izhaja, da bronhialne težave mladoletnih prosilk in alergija na nekatera živila ter raven oziroma kakovost zdravstvenega varstva niso posledica namernega odtegovanja zdravstvene pomoči tožnikom v Ukrajini, ampak gre za druge sistemske razloge. Zato se je Upravno sodišče moralo opreti na sodno prakso Sodišča EU za ugotovitev, da odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito ni nezakonita.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine, na katere je oprlo svojo odločitev, to je poročila UNCHR, kot edina pravno upoštevna, ter na podlagi iz v teh poročilih ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da vrnitev prosilcev za mednarodno zaščito v določene predele Iraka v vsakem primeru, zlasti pa pri odvetnikih, pomeni verjetnost, da bodo utrpeli resno škodo, nepravilno sklepalo, da tudi tožniku, za katerega je implicitno menilo, da je odvetnik, ob vrnitvi v Irak grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Že iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da naj predhodni postopek v nacionalni zakonodaji ne bi pomenil le, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito ali tega ni storila, ampak da naj bi pristojni organ te nove "elemente", "navedbe", "ugotovitve" tudi "predhodno obravnaval" (32(1) in (3) člen Direktive). Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnica, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku. V ponovnem postopku mora biti morebitna ugotovitev, da nova navedba ne povečuje v dovolj "pomembni meri verjetnosti", d