80. člen ZUS-1

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo. Navedbe toženke, da je javni i

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo. Toženka pa z navedbami, da začasne od

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo. Navedbe toženke, da je javni interes

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih ok

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dej

Izrek sklepa tožene stranke, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka (tako kot v konkretnem primeru, ko je glede na podano dejansko stanje rok pretekel 27. 3. 2023), ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Izrek sklepa tožene stranke o predaji pritožnika odgovorni državi, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Tožnik, ki je šele v tožbi podal navedbe, ki naj bi pomembno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, s tem ni navedel novih dejstev, ki bi se nanašale na upoštevano dejansko stanje iz sklepa toženke, torej novot v smislu 52. člena ZUS-1, ampak okoliščine, ki vzpostavljajo podlago za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti na podlagi drugega razloga preganjanja. Sodni nadzor v upravnem sporu je namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti sklepa iz 65. člena ZMZ-1 upoštevaje dejstva, navedena v okviru postavljenega zahtevka stranke (v tem primeru tožnika), na katerih tak sklep temelji. Posledično je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1 (šele) v postopku pred sodiščem upravičen navesti novo okoliščino za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki naj bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je materialni pogoj za dopustitev vložitve ponovne prošnje na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (drugi odstavek 64. člena v zvezi s četrtim odst

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega. Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven v

Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita. Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi res

Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji za mednarodno zaščito. Za ugotovitev dejstev je bilo potrebno opraviti razgovor s pritožnikom. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo izpolnjevanja obeh pogojev za trajanje odrejenega ukrepa po tem, ko je bil ta razgovor opravljen.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila u

Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna uredite

Pritožnik je verjetno izkazal težko popravljivo škodo, ki je v tem, da v primeru izvršitve ukrepa pred odločitvijo o tožbi, ob morebitnem uspehu s tožbo, zaradi spremenjene normativne ureditve, ne bo mogel ponovno zgraditi dimenzijsko enakih objektov.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, nadalje da je odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank postopka, pri tem pa razloge za odločitev le pavšalno obrazložilo in s tem kršilo 8. in 14. točko 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Pritožnik je izkazal škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev naloženega ukrepa. Taka škoda po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje za težko popravljivo škodo v inšpekcijskih zadevah.

Ker dejstvo med strankama ni sporno, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi pritožbenemu očitku o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ne da bi za to moralo izvesti dokaze na glavni obravnavi (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu). Splošne pomanjkljivosti izvajanja prevozov v izvorni državi, ki so jih deležni vsi uporabniki teh storitev, in možnost nastanka škode zaradi teh pomanjkljivosti ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj ne gre za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin letalskih potnikov, med katere bi sodil tudi tožnik.

Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu določbo drugega odstavka 11. člena ZST-1, ki se nanaša na delno oprostitev, razlagalo samostojno, brez hkratnega upoštevanja določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 in predpisanega načina izvršitve po odločbi Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 glede na v ustavni odločbi predpisan način izvršitve ni mogoče razumeti drugače, kot da je prosilec upravičen do celotne oprostitve plačila sodnih taks v primeru, ko njegov dohodek ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZUS-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožnika v celoti oprostilo plačila sodnih taks v obravnavanem upravnem sporu.