VSRS Sodba XI Ips 34619/2011-58

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega R. H. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter odpravi pripor.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da vztrajajo pri navedbah v zahtevi.

B.

5Osumljenčevi zagovorniki sodišču očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker preiskovalna sodnica ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 204. a člena ZKP. Vložniki navajajo, da je iz dohodne štampiljke sodišča na obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt (1) 34231/1-KE razvidno, da je bila obtožnica pri sodišču vložena 18. 7. 2011 ob 8.50 uri, torej po izteku 48-urnega roka od ure, ko je bila državna tožilka obveščena o priporu (sklep o priporu je prejela v petek 15. 7. 2011 ob 13.50 uri). Sodišče bi moralo pripor odpraviti že 17. 7. 2011 takoj po 13.50 uri. Zato v času seje zunajobravnavnega senata ni bilo več zakonske podlage za pripor, na kar bi moral senat paziti po uradni dolžnosti. S tem so bile poleg določb kazenskega postopka kršene tudi določbe 20., 22., 23. in 25. člena Ustave in določbe prvega in četrtega odstavka 5. člena EKČP.

6Po določbi 204. a člena ZKP mora preiskovalni sodnik, če je zoper obdolženca odredil pripor, pa državni tožilec v oseminštiridesetih urah od ure, ko je bil obveščen o priporu, ne vloži pisne zahteve za uvedbo kazenskega postopka, pripor odpraviti in priprtega izpustiti. Vrhovno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je bila okrožna državna tožilka seznanjena s sklepom dežurne preiskovalne sodnice o odreditvi pripora v petek dne 15. 7. 2011 ob 13. 50 uri, istega dne ob 20.10 uri pa je ista dežurna preiskovalna sodnica z uradnim zaznamkom potrdila prejem obtožnice, vložene na podlagi šestega odstavka 170. člena ZKP (t. i. neposredna obtožnica). Res je sicer, da je kazenska pisarna Okrožnega sodišča v Ljubljani potrdila prejem neposredne obtožnice 18. 7. 2011 ob 8.50 uri, vendar to dejstvo glede na to, da je bila neposredna obtožnica vložena še istega dne, kot je bil zoper obdolženca odrejen pripor, s čimer je bil izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 204. a člena ZKP, ni pravno relevantno. Vložniki kršitev določb 20., 22., 23. in 25. člena Ustave in določbe prvega in četrtega odstavka 5. člena EKČP zgolj navajajo in jih ne obrazložijo, zato se Vrhovno sodišče do teh kršitev ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7Vložniki z zatrjevanjem, da se izpodbijana sklepa opirata na dokaz, na katerega se po 219. členu ZKP ne smeta opirati, saj okoliščine, ki jih za zakonito preiskavo določa 218. člen ZKP, niso bile izkazane, ter da so policisti ob osebni preiskavi in preiskavi vozila obdolžencu na nezakonit način zasegli predmete, ne morejo uspeti. V več odločbah (na primer (sodbe I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003 ter številne druge) je Vrhovno sodišče obrazložilo, da v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, lahko poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. Vložniki v nasprotju s podatki v spisu zatrjujejo, da je policija opravila osebno preiskavo, ne da bi za to pridobila odredbo preiskovalnega sodnika, po njihovi oceni pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča (prvi odstavek 218. člena ZKP). Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da policisti niso opravili osebne preiskave, temveč so ob odvzemu prostosti osumljencu na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP pri njem opravili varnostni pregled, za kar so pooblaščeni po tretjem odstavku 41. člena Zakona o policiji. (ZPol-UPB7, Uradni list RS, št. 66 z dne 21. 8. 2009 in št. 22 z dne 19. 3. 2010). Zaseg predmetov so policisti opravili po določbah prvega odstavka 164. člena ZKP, to je še pred začetkom preiskave, ker je bilo zaradi grožnje uničenja ali odtujitve predmetov, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, in predmetov, odvzetih iz hiše oškodovancev, s strani osumljenca z zasegom nevarno odlašati. Ogled vozila je policija opravila v osumljenčevi prisotnosti 13. 7. 2011 ob 17.40 uri kot nujno preiskovalno dejanje na podlagi 164. člena ZKP, o ogledu sta bili obveščeni dežurna preiskovalna sodnica in okrožna državna tožilka, ki pa nista prišli na kraj ogleda. Po ogledu so policisti vozilo zapečatili, nato je bilo vozilo z avtovleko odpeljano na Policijsko postajo Ribnica. Naslednjega dne, 14. 7. 2011, so policisti po pridobitvi sodne odredbe za hišno preiskavo v navzočnosti osumljenca in dveh prič preiskali osumljenčevo vozilo. Ob povedanem ni mogoče pritrditi zatrjevanju vložnikov o prima facie nedovoljenih dokazih. Na glavni obravnavi bo lahko sodišče dodatno ugotavljalo okoliščine oprave varnostnega pregleda in preiskave vozila, pri čemer je treba dopustiti možnost, da bo zaključek sodišča o tem vprašanju drugačen, kot ga je mogoče napraviti na podlagi sedaj znanih dejstev.

8Z navajanjem, da ni drugih dokazov (razen nedovoljenih), ki bi izkazovali utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje; da je oškodovanec le na daleč videl bežeče moške; da policisti niso bili tako blizu bežečim moškim, da bi jih lahko prepoznali ali razpoznali številko modrega Renaulta; da je bil sedemnajst minut kasneje to isti Renault, ki so ga ustavili policisti; da sta sledova obuval, označena s številkama 4 in 5, preslabe kvalitete in da se ne ujemata z individualnimi značilnostmi podplatov športnih copatov osumljenca, vložniki pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.