UPRS sodba U 176/2008

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Upravne enote Velenje, številka 321-155/2002 z dne 18. 12. 2007, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskem organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva stranke z interesom E.E. in G.G. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enote Velenje, prvostopni upravni organ, je z odločbo številka 321-155/2002 z dne 18. 12. 2007, v 1. točki izreka odločila, da se nepremičnine s parcelnimi številkami 122/6, 122/7, 122/11, 498, 499, 500/1, 500/2, 501, 502, 503, 509/1, 509/2, 510, 511, 512, 513/1, 513/2, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 520, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 530/1, 530/2, 531, 532/1, 532/2, 532/3, 532/4, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 1 k.o. ..., v solasti pokojnega A.A. in B.B. in nepremičnine s parcelnimi številkami 69/1, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/16, 73/30, 74 in 105/2, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 2 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A., ter 69/2, 73/3, 73/19, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90, 101/3, 102, 103, 73/20, 73/29 in 93, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 3 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A., ne štejejo za zaščiteno kmetijo. V 2. točki izreka je prvostopni upravni organ odločil, da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Velenju, pri nepremičninah navedenih v 1. točki tega izreka, opravi izbris zaznambe in v 3. točki izreka odločil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani.

Prvostopni upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da sta C.C. in D.D., 11. 9. 2002 vložila zahtevek za odobritev darilne pogodbe, katere predmet sta bili nepremičnini s parc. št. 122/12 in 516/1, vpisani v vl. št. 1 k.o. .... Ker je po podatkih iz zemljiške knjige pri vl. št. 1 k.o. ... vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji, je bilo treba upoštevati določbo 27. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 odl. US, U-I-76/97, v nadaljevanju ZDKG), ki določa, da za zaščitene kmetije velja omejitev pravnega prometa in preveriti, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po tem zakonu. Tako je bil 13. 9. 2002, na podlagi osmega odstavka 4. člena ZDKG, uveden postopek preverjanja, ali nepremičnine katerih zemljiškoknjižni lastnik oziroma solastnik je bil darovalec A.A., še izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo. V tem postopku je bilo na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovljeno, da je A.A. lastnik zemljišč vpisanih v vl. št. 2 in vl. št. 3, obe k.o. ... ter z B.B. lastnik zemljišč vpisanih v vl. št. 1 k.o. .... Prav tako je bilo ugotovljeno, da so bile z odločbo, številka 321-4/99 z dne 13. 1. 1999, nepremičnine vpisane v vl. št. 1 k.o. ... in 2 k.o. ..., že določene za zaščiteno kmetijo. Upravna enota je 27. 11. 2002, z odločbo številka 321-155/2002-442, odločila, da nepremičnine vpisane v vl. št. 2 in 3, obe k.o. ..., ter nepremičnine vpisane v vl. št. 1 k.o. ..., predstavljajo zaščiteno kmetijo. Na podlagi pritožbe A.A. zoper navedeno odločbo, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP), dne 5. 5. 2003, z odločbo številka 365-02-16/2003-VN, odločbo z dne 27. 11. 2002 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek odločanja.

Med ponovnim postopkom je 20. 11. 2003 A.A. umrl, zato je bila 15. 7. 2004, z odločbo prvostopnega upravnega organa številka 321-155/2002-1204, po uradni dolžnosti, v postopku določitve zaščitene kmetije sprejeta odločitev, da se v sklop zaščitene kmetije štejejo nepremičnine vpisne v vl. št. 1 k.o. ..., v solasti pok. A.A. in B.B., dalje nepremičnine s parcelnimi številkami 69/1, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/16, 73/30, 74, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 2 k.o. ..., ki so v lasti pok. A.A., ter nepremičnine s parc. št. 69/2, 73/3, 73/20, 73/29, 101/3, 102 in 13, vpisane v vl. št. 3 k.o. ... in v lasti pok. A.A. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je bilo odločeno, da nepremičnine parc. št. 73/19, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90 in 93, vse vpisane v vl. št. 3 k.o. ..., ter parc. št. iz vl. št. 2, k. o. ..., ne spadajo v sklop zaščitene kmetije. O pritožbi E.E., dediča pok. A.A., je MKGP odločilo 29. 10. 2004 in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. O tožbi E.E. je odločalo Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, ki je z sodbo U 318/2004-9 tožbi ugodilo in odločbo MKGP odpravilo ter zadevo vrnilo MKGP v ponovni postopek, v katerem je MKGP dne 5. 7. 2007 izdalo odločbo številka 465-02-16/2003-VN in pritožbi ugodilo, odpravilo odločbo prvostopnega upravnega organa in zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu upravnemu organu.

Upravni organ prve stopnje je v ponovljenem postopku (v katerem je bila izdana v tem upravnem sporu izpodbijana odločba številka 321-155/2002 z dne 18. 12. 2007), upošteval določbo 2. člena ZDKG ter določbo 132. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in RS, št. 17/91, 13/94, 40/94, 28/94 in 17/01, v nadaljevanju ZD), po kateri ob trenutku smrti lastnika preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče, zato je v postopek, kot stranke, povabil vse dediče po pokojnem A.A.. Po podatkih zemljiške knjige je bilo ugotovljeno, da je bila ob trenutku smrti lastnika oziroma solastnika A.A., v zemljiški knjigi pri nepremičninah vl.št. 2 k.o. ... in 1 k.o. ..., zaznamba o zaščiteni kmetiji, na podlagi odločbe številka 321-4/99 z dne 13. 1. 1999. O nepremičninah vpisanih v vl.št. 3 k.o. ... s to odločbo ni bilo odločeno, ker jih je A.A. pridobil po izdaji prej navedene odločbe, na podlagi odločbe o denacionalizaciji iz leta 1993, po sklepih o dedovanju iz leta 1993 in 1994, ter sodne poravnave z dne 13. 12. 1999. Upravni organ je obrazložil, da nepremičnine v vl.št. 3 k.o. ... ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev zaščitene kmetije iz 2. člena ZDKG, saj dediči niso osebe navedene v 2. členu ZDKG. Nadalje je upravni organ ugotavljal, ali gre pri nepremičninah vpisanih v vl.št. 1 k.o. ... in vl.št. 2 k.o. ..., za eno gospodarsko celoto ali dve ločeni kmetiji. Skliceval se je na mnenje Upravnega sodišča in drugostopnega organa, da je pri preverjanju pogojev za zaščiteno kmetijo ključen Odlok o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih gospodarstev, ki ga je sprejela skupščina Občine Velenje (Uradni vestnik Občine Velenje, št. 10/82, v nadaljevanju Odlok). Oba organa navajata, da bi lahko po uradni dolžnosti prvostopni organ odločal samo o kmetiji, ki je bila zaščitena z Odlokom iz 1982. leta. V tem Odloku je pod številko 15 vpisana kmetija A.A. Določba 3. člena Odloka določa, da so sestavni del Odloka zemljiškoknjižni in katastrski podatki, ki niso bili objavljeni v Uradnem vestniku Občine Velenje in jih zato tudi ni v arhivski dokumentaciji, s katero razpolagata Občina Velenje in Upravna enota Velenje. Tako je bilo iz razpoložljive dokumentacije ugotovljeno, da so bile v osnovi kmetije zaščitene z Odlokom leta 1975, skladno s takratno zakonodajo pa je bilo potrebno vsakih 5 let Odlok pregledati in uskladiti. Na tej podlagi je bil sprejet Odlok iz 1982 leta. Iz podatkov leta 1975 je razvidno, da je obstajala zaščitena kmetija A.A. na naslovu ... in zaščitena kmetija F.F., ki sta jo A.A. in B.B. kupila 1978. leta. V arhivski dokumentaciji so bili sicer najdeni seznami kmetij s podatki o zemljiškoknjižnem in katastrskem stanju ter podatki o obdelovanih površinah ter ročno opravljeni popravki, vendar iz teh listin ni bilo mogoče ugotoviti katere nepremičnine so bile v letu 1982 vštete v zaščiteno kmetijo. Ugotoviti je bilo mogoče le, da je bila z Odlokom zaščitena kmetija A.A., iz zgodovinskih dejstev pa izhaja, da gre pri prej navedenih kmetijah za dve kmetijski gospodarstvi. Tako Upravno sodišče, kot drugostopni upravni organ, menita, da je pri določitvi zaščitene kmetije treba ugotoviti, ali se kmetija uporablja za kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo, torej tisti, katerega kmetija je zaščitena, z njo gospodari in se z njo preživlja. Dne 20. 9. 2007 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri so bili prisotni vsi dediči pokojnega A.A. Ugotovljeno je bilo, da se solastnica kmetije, B.B., s kmetovanjem ne ukvarja več, da ima kmečko pokojnino ter da se izključno s kmetovanjem ne preživlja nobeden od ostalih dedičev. Po podatkih iz registra kmetijskih gospodarstev, kot tudi iz izjav na ustni obravnavi je razvidno, da trenutno opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji A.A., da je nosilec kmetijskega gospodarstva, da ima pokojnino in da mu kmetovanje ne predstavlja glavne dejavnosti oziroma vira preživljanja. Na ustni obravnavi je bila izpostavljena tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med B.B. in A.A. z dne 21. 7. 2006, vendar pa lahko B.B. razpolaga le s svojim premoženjem oziroma svojim solastnim deležem, kar ne more vplivati na določitev zaščitene kmetije. V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil, da postopek določitve zaščitene kmetije, ki poteka že od leta 2002, onemogoča normalno gospodarjenje na kmetiji. Prav tako je treba upoštevati, da če bi zemljišča obeh katastrskih občin šteli za eno gospodarsko celoto in torej za zaščiteno kmetijo, v postopku dedovanja ne bi bilo mogoče upoštevati oporoke pokojnega A.A., ki je svoje premoženje razdelil med svoje otroke. Kmetija bi, glede na pogoje iz 2. člena ZDKG o lastništvu, ohranila status zaščitene kmetije po postopku dedovanja le v primeru, če bi solastnica pokojnika B.B., ki se s kmetovanjem ne ukvarja več, prevzela vse nepremičnine v k.o. ... in k.o. ... Upravni organ je glede na teritorialno ločenost obeh kompleksov in glede na zgornje ugotovitve o upravljanju oziroma gospodarjenju na kmetiji, kmetijska kompleksa v različnih katastrskih občinah obravnaval ločeno. Skliceval se je na določbo 3. člena ZDKG, ki določa, da zaščitena kmetija obsega vse kar sestavlja gospodarsko celoto in se rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti in povzel določbo drugega odstavka 2. člena ZDKG. Ugotovil je, da je kmetija v k.o. ... zaključena kmetijska enota, ki obsega tako obdelovalne površine, kot gozdna zemljišča, tako da je na kmetiji mogoče samostojno izvajati kmetijsko dejavnost. Po podatkih iz zemljiškega katastra kmetija obsega 4 ha, 34 arov in 37 m2 primerljive kmetijske površine. Zemljišča vpisana v vl.št. 2 k.o. ... pa so po podatkih zemljiškega katastra v celoti gozd in predstavljajo 4 ha, 16 arov in 60 m2 površin, ob tem pa je treba upoštevati še tretji odstavek 2. člena ZDKG, ki med drugim določa, da se kmetije, ki jo sestavljajo izključno gozdovi, ne štejejo za zaščiteno kmetijo. Določba 2. člena ZDKG določa tudi, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska celota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti in skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine. Iz tega je razvidno, da vsaka zase obravnavani kmetijsko gozdarski celoti ne izpolnjujeta pogojev iz 2. člena ZDKG o obsegu primerljive kmetijske površine.

Drugostopni upravni organ je z odločbo številka 465-02-16/2003-VN z dne 15.4. 2008, pritožbo A.A. zoper prej citirano prvostopno upravno odločbo zavrnil in izdal sklep, da se zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne.

Tožnik A.A. izpodbija odločbo Upravne enote Velenje, številka 321-155/2002 z dne 18. 12. 2007. Uvodoma povzema potek dosedanjih odločitev in navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da je Upravna enota Velenje z izdajo odločbe številka 321-4/99 z dne 13. 1. 1999 realizirala obveznost iz 25. člena ZDKG in kmetijo, ki jo sestavljajo nepremičnine vpisane vl.št. 1 k.o. ..., ki so v lasti A.A. in B.B. in nepremičnine pri vl.št. 2 k.o. ..., ki so v lasti A.A., določila kot zaščiteno kmetijo. Tako je bilo s to odločbo pravnomočno odločeno, da so nepremičnine vpisane pri vl.št. 1 k.o. ... in 2 k.o. ..., sestavni del le ene kmetije in ne dveh kmetij in da vse nepremičnine tvorijo eno kmetijsko – gospodarsko celoto, kljub teritorialni ločenosti parcel vl. št. 2 k.o. ..., od parcel 1 k.o. .... Ta odločitev se je na podlagi določbe petega odstavka 4. člena ZDKG, pri nepremičninah obeh vložnih številk zaznamovala kot zaščitena kmetija, s sklepom z dne 17. 2. 1999, opr. št. Dn 372/99. Spreminjanje te pravnomočne odločitve ni več mogoče, ne po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju: ZUP), ne po določbah ZDKG, razen na podlagi določbe osmega odstavka 4. člena ZDKG. Zato je ugotavljanje, kakšno je bilo stanje v času Odloka iz 1975., oziroma 1982. leta in ali nepremičnine obeh vložnih številk predstavljajo eno ali dve kmetiji, irelevantno. Res je, da bi se ta odločitev lahko spremenila z vložitvijo izrednih pravnih sredstev po ZUP, kot tudi po določbi osmega odstavka 4. člena ZDKG, vendar po ZUP ni bilo vloženo nobeno izredno pravno sredstvo, niti za vložitev niso bili podani zakonski pogoji.

ZDKG v osmem odstavku 4. člena določa, da lahko upravna enota na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena zakona. Ta določba upravno enoto pooblašča, da lahko poseže v pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno o zaščiteni kmetiji le v primeru, če je prišlo po izdaji odločbe o zaščiteni kmetiji do takšnih okoliščin in dejstev, da s pravnomočno odločbo določena zaščitena kmetija več ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon določba za status zaščitene kmetije. Po tej določbi lahko upravna enota ugotavlja le, ali zaščitena kmetija iz odločbe UE Velenje z leta 1999 še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, torej ali še vedno obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin, pa pri tem ne gre izključno za gozdove (tretji odstavek 2. člena), glede ostalih kmetijskih zemljišč (vl.št. 3 k.o. ...) v lasti sedaj pokojnega A.A., ki jih je pridobil v času po izdaji že navedene odločbe, pa navaja, da tudi nepremičnine vpisane pri vl.št. 3 k.o. ... štejejo za sestavni del zaščitene kmetije. Zaščitena kmetija je po odločbi iz 1999. leta, na dan smrti A.A. 20. 11. 2003, izpolnjevala vse zakonske pogoje, saj v času od izdaje pravnomočne odločbe do dneva smrti A.A., ni prišlo do nobenih sprememb relevantnih objektivnih, niti subjektivnih kriterijev, kot zakonskih pogojev določenih v 2. členu ZDKG. Še vedno je bila kmetija kot kmetijsko gospodarska enota primerna za kmetijsko gozdarsko dejavnost, obseg zemljišča je še vedno izpolnjeval pogoj zakonskega minimuma za zaščitene kmetije, lastništvo pa se tudi od izdaje odločbe ni več spremenilo, saj so bila zemljišča v lasti in solasti zakonskega para. Od 20. 11. 2003 dalje se tudi objektivni kriteriji, kot zakonski pogoj za zaščiteno kmetijo, niso spremenili. Smrt lastnika oziroma solastnika zaščitene kmetije nima za posledico spremembo statusa kmetije. V tem upravnem postopku je bilo v letu 2002 ugotovljeno, da so zemljišča pri vl. št. 1 k.o. ... in vl.št. 2 k.o. ... skupno ena kmetija, enako stališče pa izhaja tudi iz mnenja Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Nazarje z dne 11. 5. 2004. Tudi upravna enota je še pred izpodbijano odločbo z dne 15. 7. 2004, ki je bila odpravljena, ugotovila, da je glede na rabo zemljišč možna obdelava gozda v k.o. ... iz kmetijskega gospodarstva v k.o. ..., kot tudi, da bi se z izločitvijo gozda zmanjšala velikost kmetije in tudi gospodarska sposobnost kmetije. Da te ugotovitve ob izdaji izpodbijane odločbe več ne držijo in zakaj ne, odločba nima obrazložitev, kar je prav tako kršitev pravil postopka.

Pravno zmotno je stališče upravne enote, pred tem pa že Upravnega sodišča in pritožbenega organa, da je za vprašanje zaščitene kmetije in izpolnjevanje zakonskih pogojev, relevantno vprašanje trenutnega gospodarjenja z zaščiteno kmetijo, oziroma vprašanje, ali se tisti od kogar je kmetija, z njo tudi dejansko preživlja. Ugotavljanje teh dejstev za odločanje o tem ali zaščitena kmetija še vedno izpolnjuje zakonske pogoje in njihovo upoštevanje, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. ZDKG namreč ne določa, da je pogoj za določitev zaščitene kmetije obdelanost zemljišča, katastrskih dohodek, dejanski dohodek od kmetijske dejavnosti, trenutno preživljanje z obdelovanjem zemljišč in izkoriščanje gozdov. Sklicuje se na odločbi VS RS Up 1032/2000 z dne 8. 5. 2002 in I Up 926/2000 z dne 18. 6. 2003. Ker ZDKG kot pogoj za zaščiteno kmetijo določa le minimalni obseg primerljive kmetijske površine in lastništvo na teh površinah največ dveh oseb, ki sta med seboj v predpisanem razmerju, pogoji, ki jih je naštevala upravna enota pri odločanju in se nanašajo z zakonom določene pogoje, prav tako predstavljajo kršitev materialnega predpisa. Tožnik kmetijo obdeluje, kot je v obstoječih razmerah, zaradi sporov z dediči pokojnega A.A., to mogoče. Da je od leta 2002 onemogočeno normalno obdelovanje zemlje, je ugotovila tudi upravna enota v svoji odločbi, tožnikovi materi B.B. pa starost in zdravstvene razmere obdelovanja kmetije več ne dopuščajo, vendar to dejstvo nima za posledico prenehanja statusa zaščitene kmetije.

Upravna enota je zmotno uporabila materialno pravo tudi zato, ker je štela za relevantno oporočno voljo pokojnega A.A., da se vse njegovo premoženje razdeli med vse dediče in odločila, da se zaščitena kmetija v nasprotju z zakonskimi določi razdeli na dve kmetiji. Te volje, če ostane kmetija določena v odločbi iz 1999 še naprej zaščitena kmetija, oziroma zemljišča iz vl. št. 1 k.o. ... in vl. št. 2 k.o. ... ena kmetijsko gozdarska celota, ni mogoče upoštevati.

Prav tako upravna enota na podlagi nepravilne uporabe zakona in kršitev pravil postopka, nepremičnin vpisanih pri vl. št. 3 k.o. ..., ni vključila v sestavo zaščitene kmetije po odločbi iz 1999. Ni sporno, da je nepremičnine vpisane pri vl. št. 3 k.o. ... sedaj pokojni A.A. pridobil na podlagi denacionalizacijskega postopka v času po izdaji odločbe iz 1999. Že v letu 2002, ko je A.A. živel, je upravna enota začela postopek za določitev teh zemljišč v sklop zaščitene kmetije, kar pomeni, da bi moral upravni organ ob pravilni uporabi zakona odločati le, ali te nepremičnine po določbah ZDKG izpolnjujejo pogoje, da se štejejo za sestavni del že navedene zaščitene kmetije, glede na lego in gospodarsko rabo. Da so zemljišča vl.št. 3 k.o. ... spadala v gospodarsko celoto z nepremičninami pod vl. št. 1 k.o. ... in vl.št. 2 k.o. ..., je bilo ugotovljeno že odločbo z dne 27. 11. 2002. Nepremičnine pod vl. t. 3 k.o. ... so sosednja zemljišča nepremičnin pod vl.št. 2 k.o. ... in so nekoč predstavljale enoto, kot izhaja iz parcelnih številk nepremičnin pod vl.št. 2 in 3 k.o. ... in kot izhaja tudi iz kopij katastrskih načrtov, kjer so označene zgoraj navedene nepremičnine, ki se nahajajo v upravnem spisu Upravne enote Velenje. Razlogi, ki so bili podlaga za vključitev nepremičnin vl. št. 2 k.o. ... in nepremičnin vl. št. 1 k.o. ... v eno zaščiteno kmetijo, utemeljujejo tudi vključitev nepremičnin pod vl.št. 3 k.o. ... v sestav ene zaščitene kmetije. Sicer pa tožnik predlaga, da o tem, ali je mogoče nepremičnine vl. t. 3 k.o. ... šteti v sestav zaščitene kmetije, poda izvedensko mnenje izvedenec kmetijsko gozdarske stroke. Ker upravna enota ni ravnala tako, ampak je zaključila, da so s smrtjo lastnika A.A. prešle sporne nepremičnine na skupnost dedičev, je zmotno uporabila materialno pravo. Tudi zemljišča zaščitene kmetije, ob smrti lastnika takšne kmetije, pridejo na skupnost dedičev, le pravila dedovanja na podlagi zakona ali oporoke so drugačna, kot pravila določena v ZD. Dokler ni v postopku, ki se je začel že v letu 2002, s pravnomočno odločbo upravnega organa odločeno o statusu teh zemljišč, dedovanje ni mogoče, saj je od te odločitve odvisno, ali se zemljišča dedujejo na podlagi ZDKG, ali po ZD. Odločitev UE Velenje, da nepremičnine vl. št. 3 k.o. ... ne šteje za zaščiteno kmetijo, je tako posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Iz navedenega razloga tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in tudi odločbo drugostopnega upravnega organa. Predlaga, da sodišče odloči, da nepremičnine vl.št. 3 k.o. ..., vl.št. 2 in 3 k.o. ... sestavljajo zaščiteno kmetijo. Uveljavlja tudi stroške postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in obe odločitvi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka vse navedbe v tožbi, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Odgovor na tožbo sta sodišču podali tudi stranki z interesom v tem upravnem sporu, E.E. in G.G.. Navajata, da tožba ni utemeljena. Stališče tožeče stranke, da je bilo o statusu zaščitene kmetije odločeno že leta 1999 je nesprejemljivo, zato ker za združitev nepremičnin pri vl. št. 1 k.o. ... ter nepremičnin pri vl. št. 2 k.o. ... ni zakonske podlage ter zato, ker odločba iz leta 1999 ni postal ne izvršljiva, niti pravnomočna. Te odločbe namreč A.A. ni sprejel. Na povratnici, ki je priložena odločbi z dne 13. 1. 1999, je neznan podpis, primerjava podpisa pokojnega A.A. na pooblastilu in drugih listinah, ki so v upravnem spisu, s podpisom na povratnici pa jasno kaže, da podpis na povratnici ni identičen. Tako v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je postala odločba z dne 13. 1. 1999 pravnomočna. Četudi bi bila, je tožena stranka z odločbo z dne 29. 10. 2004, odločbo Upravne enote Velenje z dne 1999 nadomestila, iz česar sledi, da je stanje po odločbi z leta 1999 odločilno za kasnejšo presojo, kot to ugotavlja tudi Upravno sodišče v zadevi U 318/2004.

Tožba je nekonsistentna, navedbe so same s seboj v nasprotju. Ne strinjata se s tožbeno trditvijo, da bi morale nepremičnine pri vl.št. 3 k.o. ..., glede na lego in gospodarsko izrabo, šteti za sestavni del zaščitene kmetije in opozarja, da tožba med drugim zanika kakršenkoli gospodarjenje oziroma izrabo nepremičnin in se zavzema za to, da bi se pri ugotavljanju pogojev za zaščiteno kmetijo ocenjevale le objektivne možnosti, ne pa tudi dejanske možnosti, kot je gospodarska izraba. Tožba izpodbija tudi odločbo tožene stranke z dne 15. 7. 2004, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Tožba nima prav niti v delu, ko zatrjuje, da je ugotavljanje gospodarjenja z zaščiteno kmetijo predstavljalo zmotno uporabo materialnega prava, saj ni namen zakona zaščita kmetijskih površin samih po sebi, ampak je cilj preprečitev drobljenja kmetijskih gospodarstev. Ni sporno, da je pokojni A.A. pridobil zemljišča iz vl. št. 3 k.o. ... v letu 1999, odločba z dne 15. 7. 2004 pa je bila izdana po njegovi smrti, to se pravi, da te nepremičnine ne morejo biti predmet upravnega postopka, kar preprečuje določba 132. člena ZD, na podlagi katere je pokojnikova zapuščina prešla na dediče po samem zakonu. Zato je stališče tožene stranke, da bi po odločbi iz leta 1999 morale biti vključene v zaščiteno kmetijo tudi te nepremičnine, zmotno.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da ni mogoče ugotoviti, katere nepremičnine so bile v letu 1982 zajete v zaščiteni kmetiji in druge okoliščine, ki se nanašajo na Odlok iz leta 1982. Zemljiškoknjižni in katastrski podatki na katere se sklicuje Odlok niso bili objavljeni in jih tudi ni v arhivski dokumentaciji, torej je bila z Odlokom zaščitena ena kmetija na naslovu ..., ki jo danes predstavljajo parcele pripisane pri vložku 1 k.o. ... Preizkus pogojev za to kmetijo v smislu določb 2. člena ZDKG pokaže, da ta ne dosega primerljive kmetijske površine, zaradi česar zaščita ni možna. Izpodbijana odločba tožene stranke je tako pravilna in zakonita, zato stranki z interesom v tem upravnem sporu predlagata zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Predlagata, da se razpiše glavna obravnava. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je prejelo tudi odgovor na tožbo, ki ga je posredovala B.B., stranka z interesom v tem upravnem sporu. Strinja se s tožbenimi ugovori in sodišču predlaga, da kmetijo zaščiti.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je v zadevi sporna odločitev prvostopnega upravnega organa, ki se nanaša na postopek določitve zaščitene kmetije, voden po uradni dolžnosti. Postopek se nanaša na zemljišča vpisana v vl. št. 1 k.o. ..., v solasti pokojnega A.A. in B.B., nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 2 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A., ter nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 3 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A..

V določbi 2. člena ZDKG je določeno, da je zaščitena kmetija po tem zakonu, kmetijska oziroma kmetijsko- gozdarska organizacijska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lastni zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Določba 4. člena ZDKG, pa v prvem odstavku določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu navedenega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. V 7. odstavku istega člena je določeno, da lahko na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti, upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona in o tem izda ustrezno odločbo. Če kmetija pogojev ne izpolnjuje več, se izbriše iz registra zaščitenih kmetij.

V zadevi je nesporno, da je bil 13. 9. 2002, na predlog pok. A.A., uveden postopek preverjanja, na podlagi osmega odstavka 4. člena ZDKG, ali nepremičnine katerih zemljiškoknjižni lastnik oziroma solastnik je bil A.A., še izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo. Gre za prej navedene nepremičnine, vpisane v treh vložnih številkah, od katerih so bile nepremičnine vpisane v vl. št. 1 in vl. št. 2 k.o. ..., z odločbo številka 321-4/99 z dne 13. 1. 1999 že določene za zaščiteno kmetijo, pri čemer je določitev zaščitene kmetije temeljila že na določbah Odloka iz leta 1982 in še prej Odloka iz leta 1975. Nepremičnine vpisane v vl. št. 3 k.o. ... v prej navedenih odlokih in odločbi iz leta 1999 niso bile zajete, ker v času njihove izdaje pok. A.A. ni bil njihov lastnik. Podatek o uvedbi postopka preverjanja temelji na listinah predloženega upravnega spisa in pomeni, da je bila A.A. znana odločba z dne 13. 1. 1999, zato ugovorov stranke z interesom, da A.A. te odločbe ni nikoli sprejel in da posledično ni postala pravnomočna, sodišče ne more upoštevati tudi iz tega razloga.

Ker je A.A. 20. 11. 2003 umrl, to pomeni, da je njegova zapuščina že po samem zakonu (132. člen ZD), v trenutku njegove smrti, prešla na njegove dediče. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD, do delitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je s smrtjo zapustnika nastala skupnost dedičev, ki traja do delitve. Ta ugotovitev pomeni tudi, da ugotovitev, da gre za skupnost dedičev (po ZD), ne posega v določbo prvega odstavka 2. člena ZDKG. Lastnosti in pravice skupnosti dedičev po ZD je namreč treba ločiti od določb ZDKG, saj določbe ZD same po sebi, v primeru kot je obravnavani, ne morejo predstavljati podlage za spremembo lastninskega stanja na nepremičninah. Šele ko je v upravnem postopku vodenem po ZDKG določen status zaščitene kmetije, status ki temelji na ugotovljenem lastninskem stanju, ki izhaja iz zemljiške knjige (v trenutku zapustnikove smrti) in ugotovitvi o primerljivih površinah po drugem odstavku 2. člena ZDKG, lahko pride do postopka dedovanja, ki v primeru kot je obravnavani, upošteva posebnosti dedovanja kmetijskih gospodarstev, ki so določene v ZDKG. Navedeno pomeni, da je bilo sklepanje upravnega organa, da nepremičnine vpisane v vl. št. 3 k.o. ..., katerih lastnik je bil pokojni A.A., ob upoštevanju določb ZD, ne izpolnjujejo pogoja za določitev zaščitene kmetije po prvem odstavku 2. člena ZDKG (v delu ki se nanaša na lastništvo), napačno.

V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da iz določbe 2. člena ZDKG izhaja, da se kot zaščitena kmetija določi tista kmetijska oz. kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca. V tem postopku je torej za odločitev o stvari bistvena ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj vezan na lastništvo zemljišč. V postopku je bilo ugotovljeno, da so zemljišča s parcelnimi številkami 122/6, 122/7, 122/11, 498, 499, 500/1, 500/2, 501, 502, 503, 509/1, 509/2, 510, 511, 512, 513/1, 513/2, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 520, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 530/1, 530/2, 531, 532/1, 532/2, 532/3, 532/4, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 1 k. o. ..., v solasti pokojnega A.A. in B.B. in nepremičnine s parcelnimi številkami 69/1, 69/3, 69/4, 70, 71, 73/2, 73/16, 73/30, 74 in 105/2, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 2 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A., ter 69/2, 73/3, 73/19, 85/3, 86, 87, 88, 89/1, 90, 101/3, 102, 103, 73/20, 73/29 in 93, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 3 k.o. ..., ki so v lasti pokojnega A.A. Gre za podatke lastništvu in solastništvu, ki v celoti izhajajo iz zemljiške knjige in ki v zadevi niti niso sporni in jih je po presoji sodišča mogoče podrediti določbi prvega odstavka 2. člena ZDKG.

Nadalje je za pravilno odločitev v zadevi treba upoštevati tudi zahtevo ZDKG, ki se nanaša na obseg zaščitene kmetije, določen v prvem odstavku 2. člena ZDKG. V zadevi podatki o kulturi in površini zemljišč vpisanih v vseh treh vložnih številkah niso sporni, kar pomeni, da je v zadevi določitve ali preveritve zaščitene kmetije treba upoštevati določbo 3. člena ZDKG, ki določa, kaj tako določena zaščitena kmetija obsega. To je vse kar sestavlja gospodarsko celoto in kar rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnost. To so lahko stvari in pravice, ki jih ZDKG našteva v drugem odstavku 3. člena. Kaj vse obsega taka enota (zaščitena kmetija), pa je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je ločeno obravnaval zemljišča vpisana v vl. št. 1 k.o. ... in zemljišča vpisana v vl. št. 2 k.o. ... Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da gre za zemljišča, ki so bila kot zaščitena kmetija, torej kot kmetijsko-gozdarska enota že določena z odločbo Upravne enote Velenje, številka 321-4/99 z dne 13. 1. 1999, zato tudi po presoji sodišča v tem postopku utemeljevanje ugotovitve, da gre za dve ločeni kmetiji, z zgodovinskimi dejstvi (obseg zaščitene kmetije določen z odlokoma), ni dopustno. To stališče sodišča pa ne pomeni, da v novem postopku določitve zaščitene kmetije ni mogoče spremeniti prejšnjih odločitev, pomeni le, da mora nova, drugačna odločitev, temeljiti na določbah ZDKG. Tako je treba v posebnem ugotovitvenem postopku (v primeru ugovora razdrobljenosti ali oddaljenosti zemljišč ter njihovem izkoriščanju) ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZDKG. Šele ko bo pravilno in popolno ugotovljeno, ali nepremičnine v vseh treh katastrskih občinah predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, bo mogoče glede spornih nepremičnin ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo v tem delu mogoča šele po tem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na podlagi ugotovitvenega postopka, tudi z zaslišanjem tožeče stranke ter ogledom na kraju samem.

Prav tako sodišče opozarja, da zaščita po ZDKG ne pomeni vedno zaščite vseh nepremičnin, stvari in pravic, ki sestavljajo kmetijo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), namreč preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.

Glede na navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je tožena stranka dejansko stanje v zadevi ugotovila nepopolno in da je nepravilno uporabila določbe ZDKG, ki se nanašajo na določitev zaščitene kmetije, presodilo, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta preuranjeno, zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prvostopni upravni organ o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt, v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. Pri odločitvi bo moral upoštevati, da ZDKG za zaščito kmetije ni določil kriterija stroge medsebojne povezanosti posameznih zemljišč, kar pomeni, da so lahko posamezna zemljišča med seboj ločena in oddaljena, vendar tako, da je še mogoče šteti, da gre za celoto kmetijskih zemljišč in gozdov. Takšna kmetijsko gospodarska celota je zagotovljena tudi takrat, kadar gre za smiselno zaokrožene komplekse kmetijskih zemljišč in njihova oddaljenost ni takšna, da ne bi bila obvladljiva in še vedno omogoča skupno kmetijsko gospodarjenje.

Sodišče je v tej zadevi zavzelo drugačno stališče kot v sodbi opr. št. U 318/2004-9 z dne 10. 5. 2007. Presodilo je, da gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega kmetije in posledično za napačno uporabo določb ZDKG, zato je tožbi ugodilo. Zahtevi tožeče stranke, da odloči samo, pa ob upoštevanju določbe 65. člena ZUS-1, ni sledilo. V sporu polne jurisdikcije lahko sodišče odloča le izjemoma, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki jih za tovrstno odločanje predpisuje zakon. V obravnavani zadevi je sodišče zavzelo stališče, da bo dejansko stanje pomembno za odločitev v obravnavani zadevi lahko lažje ugotovil prvostopni upravni organ, zato je odločalo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njegovi zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.

K 3. točki izreka:

Stranki z interesom v tem upravnem sporu, E.E. in G.G., sta ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevali povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njuni zahtevi odločalo ob primerni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato je moralo njuno zahtevo zavrniti.