25. člen ZDKG

Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto na občni seji VSS, dne 27. 6. 1988, na podlagi tedaj veljavnih določb ZDKZ, velja tudi za postopke začete po 4. členu ZDKG. Tudi po določbah ZDKG mora biti zato kmetija zaščitena ves čas zapuščinskega postopka, da se zapuščinski postopek vodi in zaključi po določbah ZDKG. Zato se tudi po uvedbi dedovanja lahko opravi preveritev (na predlog upravičenega predlagatelja ali po uradni dolžnosti), ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Navedeno izhaja tudi iz 25. člena ZDKG, ki določa prednostno preveritev po uradni dolžnosti, za tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka. Ker o vprašanju, ki ga ravident navaja Vrhovno sodišče že odločilo, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tej zadevi je bil sklep zapuščinskega sodišča, na katerega se revident sklicuje in ga reviziji prilaga, izdan 29. 10. 2010. Izpodbijano odločbo pa je upravni organ izdal 21. 10. 2010. Ker se v upravnem sporu zakonitost upravnih odločb presoja po dejanskem in pravnem stanju na dan njihove izdaje, kasnejši sklep zapuščinskega sodišča, na zakonitost v tem s

V zemljiškoknjižni zadevi zemljiškoknjižno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izdane odločbe upravne enote o zaščiteni kmetiji, saj je to predmet upravnega postopka.

V postopku za določitev zaščitene kmetije ogled nepremičnine v ZDKG ni predviden. Zato je upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na podatke iz uradnih evidenc, kot to določa 4. člen ZDKG.

Ni mogoče pritrditi, da je kmetija pridobila status zaščitene kmetije šele v letu 2002. Iz odločbe Upravne enote izhaja, da je bila izdana v postopku preveritve statusa te kmetije, saj je bila že z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja, določena kot zaščitena kmetija. Postopek preveritve iz 25.čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev je pokazal, da sporna kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije tudi po novem zakonu. Med odlokom iz leta 1985 in odločbo Upravne enote iz leta 2002, kot je pokazala vsebina zadnje odločbe, je podana kontinuiteta.

Po oceni pritožbenega sodišča mora zapuščinsko sodišče, ko naleti na vprašanje statusa kmetije, ki je predmet dedovanja, po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o tem pri pristojnem upravnem organu, in če je o statusu kmetije že odločeno, je zapuščinsko sodišče na takšno odločbo upravnega organa vezano, če pa upravni organ o statusu kmetije še ni odločil (obravnavani primer), pa mora zapuščinski postopek prekiniti do odločitve pristojnega upravnega organa (prvi odstavek 13. člena v zvezi s 1. točko 206. člena ZPP in 163. členom ZD). Ker je treba vprašanje statusa kmetije rešiti neodvisno od obstoja spora med dediči (tudi če spora ni), po oceni pritožbenega sodišča ne gre za situacijo, ki jo ureja 210. člen ZD in posledično napotitev dediča na upravni postopek po določbi prvega odstavka 213. člena ZD ni potrebna.

Tako postopek preveritve kot postopek določitve zaščitene kmetije se uvedeta po uradni dolžnosti. Za oba velja petletni rok od uveljavitve ZDKG. Toda ker posledic zaradi prekinitve tega roka zakon ne določa, gre za instrukcijski rok.

Rok, določen v 2. odstavku 25. člena ZDKG je instrukcijski rok in neupoštevanje tega roka ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Status zaščitene kmetije se lahko določi tudi kmetiji, vrnjeni v denacionalizacijskem postopku pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, katera izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, glede primerljivih površin.

Če je predmet upravnega odločanja kmetija, ki je bila po prejšnjih predpisih z odlokom občinske skupščine določena kot zaščitena, se izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo ugotavlja po postopku, ki ga predpisuje prvi odstavek 25. člena ZDKG. Po tem postopku se preveri, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za status zaščitene kmetije določa 2. člen ZDKG. Po tej določbi je zaščitena kmetija tista kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota, ki je po podatkih zemljiške knjige v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine.

V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.

Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.

V postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije po določbi 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč ni izključena določitev zaščitene kmetije v manjšem obsegu, kot je bila kmetija zaščitena z Odlokom občinske skupščine, seveda le ob izpolnjenih pogojih, ki jih za zaščito kmetije določa 2. člen navedenega zakona.

Obvestilo upravne enote, da kmetija, ki je predmet oporočnega dedovanja, ne ustreza več pogojem za zaščito po 25. členu ZDKG, je akt upravnega organa, ki omogoča obnovo pravnomočno končanega postopka v skladu z določilom 8. točke 421. člena ZPP (1977).

Določba 25. čl. ZDKG se nanaša le na tiste kmetije, glede katerih je bilo dedovanje uvedeno po 8.12.1995.