VSL sodba II Cpg 368/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 78595/2009 z dne 10. 06. 2009 v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.755,31 EUR s pp (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v znesku 1.067,00 EUR, v roku 15 dni (točka II izreka).

2Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. Odgovora ni vložila.

4O sporu je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu z 105.a. členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje na Višje sodišče v Ljubljani.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti po polici št. 1401581 z dne 07. 02. 2006 (priloga A4), Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-05; priloga A3) in 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) zahtevala od tožene stranke (lastnika vozila - leasingodajalca) povrnitev odškodnine, ki jo je na podlagi že omenjene zavarovalne pogodbe izplačala J.S., oškodovancu iz prometne nesreče z dne 11. 02. 2006, ki jo je zakrivil R.K. (zavarovalec). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev naslonilo na ugotovitev, da je zavarovalna pogodba vsaj v delu, v katerem za izpolnitev določenih obveznosti zavezuje zavarovanca, tudi pogodba, ki jo mora skleniti zavarovanec (v svojem imenu) kot tretja stranka. Obveznost, ki pri takem tipu zavarovalnih pogodb zavezuje zavarovance izhaja iz 2. odstavka 7. člena ZOZP, ki določa, da ima v primerih določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V tem delu, v katerem ZOZP toženi stranki (zavarovancu) nalaga določene obveznosti, je R. K. sklenil zavarovalno pogodbo v imenu tožene stranke, ki pa za sklenitev pogodbe v njenem imenu ni imel pooblastila. Ker tožena stranka odobritve k zavarovalni pogodbi s tožečo stranko ni dala, je slednja ne zavezuje in ji po njej ni treba povrniti izplačane odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča materialno pravno pravilna.

7Zahtevek po 2. odstavku 7. člena ZOZP temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe. Povračilni (regresni) zahtevek ima torej podlago v 2. odstavku 7. člena ZOZP in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so na podlagi 120. člena OZ tudi splošni pogoji. Ker pa ZOZP vzpostavlja tako odgovornost zavarovanca po zavarovalni pogodbi, je napačno stališče tožeče stranke v pritožbi, da je edino pravno relevantno dejstvo v konkretnem primeru to, da je R.K. sklenil zavarovalno pogodbo v lastnem imenu in ne v imenu tožene stranke ter da za sklenitev zavarovalne pogodbe ni potreboval pooblastila tožene stranke. Ker v primerih obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ne gre zgolj za koristi zavarovanca (tako imenovana pogodba v korist tretjega), je pooblastilo oziroma odobritev zavarovanca (lastnika avtomobila) nujno za veljavno sklenitev zavarovalne pogodbe.

8Tako pooblastilo je tožena stranka v konkretnem primeru sicer dala njenemu leasingojemalcu (D.V.; 2. člen Splošnih pogojev o leasing, priloga B2, ki so del Pogodbe o finančnem leasingu št. 06066 z dne 07. 02. 2006, priloga B1), vendar z omejitvijo, da sme slednji to pooblastilo na tretjo osebo prenesti le ob predhodnem pisnem dovoljenju leasingodajalca (tožene stranke; 2. odstavek 8. člena Splošnih pogojev o leasingu), do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Pritožbeno stališče, da 15. člen ZOZP, po katerem mora lastnik vozila po zakonu skleniti pogodbo o avtomobilskem zavarovanju še ne pomeni, da je zavarovalec lahko nujno le lastnik avtomobila, je sicer pravilno. Vendar pa slednje ne vodi do zaključka, da je lahko zavarovalec kdorkoli. Zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam po ZOZP v primerih, ko lastnik vozila ni tudi zavarovalec, mora zavarovalec skleniti po pooblastilu ali z odobritvijo lastnika vozila. Ob upoštevanju pravne narave pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju je zato sklicevanje sodišča prve stopnje tudi na 928. člen OZ utemeljeno, vsaj v delu ki se nanaša na obveznosti zavarovanca po ZOZP, ki jih ta s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzame.

9Pritožba tako ne nasprotuje ugotovitvi, da tožena stranka zavarovalne pogodbe nikoli ni odobrila, prav tako iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da je R.K. ravnal v svojstvu tožene stranke. Nadalje tožeča stranka niti v pritožbi ne nasprotuje navedbi tožene stranke, da D.V. (leasingojemalec) skladno z določili leasing pogodbe ni mogel sam veljavno prenesti danega mu pooblastila za sklenitev pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti na R.K. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 73. člena OZ in ugotovilo, da zavarovalna pogodba, sklenjena med R.K. in tožečo stranko, tožene stranke ne zavezuje. Da bi šlo za primer nujne gestije pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja (202. člen OZ).

10Glede pritožbene navedbe o uporabi 150. člena OZ pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka podajala trditve o regresnem zahtevku in ne odškodninskem zahtevku ter s tem opustila navedbo relevantnih trditev o protipravnosti, škodi in vzročni zvezi (objektivna odgovornost). Predvsem pa bi morala glede na okoliščino, da je tožena stranka predala uporabo avtomobila (nevarne stvari) v uporabo tretjemu (leasingojemalcu), tožeča stranka zatrjevati okoliščine po 2. ali 4. odstavku 152. člena OZ („izročitev stvari tretjemu“), česar pa ni storila.

11Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.