UPRS sodba I U 1394/2011

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. Su 160100/2011-19 z dne 4. 5. 2011.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila s sklepom Upravnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 160100/2011-19 z dne 4. 5. 2011 zahteva tožnice za izločitev višje sodnice A.A. zavrnjena (prav zavržena) kot prepozna. Skladno z določbami ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporabljajo tudi v upravnem sporu, lahko stranka izločitev sodnika zahteva najpozneje do konca glavne obravnave, če obravnave ni, pa do izdaje odločbe, v obravnavanem primeru sklepa o ustavitvi postopka opr. št. I U 204/2011 z dne 18. 4. 2011. Ker je tožnica zahtevo vložila 19. 4. 2011, torej dan po izdaji odločbe, se ta kot prepozno vložena zavrže. V sklepu sodišče tožnici dodatno pojasni še, da je bila zadeva 31. 3. 2011, torej pred vložitvijo zahteve za izločitev, predodeljena v reševanje drugi sodnici in zato sodnice, na katero se zahteva nanaša, ni več mogoče šteti kot tiste, ki v smislu 3. odstavka 72. člena ZPP postopa v zadevi.

Prošnja za dodelitev BPP po presoji tožene stranke ni utemeljena. Kot pogoji za dodelitev BPP se v skladu s 1. odstavkom 24. člena upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prošnja vložena, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje prosilca ali njegov zahtevek v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Pri odločanju o upravičenosti je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj bi bila dodelitev BPP v zadevah, ki so nerazumne, v nasprotju z namenom, zaradi katerega se ta zagotavlja.

Glede na navedeno je pričakovanje tožnice, da bo s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča opr. št. 160100/2011-19 z dne 4. 5. 2011 uspela, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato tožena stranka zaključi, da tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati. Ker objektivni pogoj za dodelitev BPP ni izpolnjen, se njena prošnja kot neutemeljena zavrne na podlagi 1. odstavka 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP.

Z izpodbijanim popravnim sklepom se uvod izpodbijane odločbe popravi tako, da se za imenom predsednice Upravnega sodišča, višje sodnice svetnice B.B., doda št. pooblastila z imenom pooblaščene sodnice, tako, da se pravilno glasi: „ po njenem pooblastilu št. Su 120103/2010-4 z dne 25. 2. 2010, višja sodnica svetnica C.C.“. Iz obrazložitve sledi, da se s sklepom popravlja očitna pomota, ki je nastala je pri pisanju odločbe. V uvodu se zato dodaja pooblastilo in ime sodnice, ki je na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in popravni sklep odpravi in tožnici dodeli brezplačno pravno pomoč na podlagi zakona. V zadevi je odločila višja sodnica C.C., ki ni organ za BPP in ni pristojna za izdajo odločbe oz. sklepa. Zato tudi ni pristojna za vpogled v spis Upravnega sodišča, ki ga je opravila pred odločitvijo. Pooblastilo predsednice sodišča za odločanje v zadevi je po mnenju tožnice v nasprotju z določbami ZBPP in temeljnimi določbami ZUP.

Tožnica je tožbo vložila v javnem interesu zaradi zaščite interesov meščanov Mestne občine Č., zaradi česar se na podlagi 4. odstavka 11. člena ZBPP njen finančni položaj ne ugotavlja. Ne strinja se tudi s stališčem, da pritožba nima možnosti za uspeh, oziroma s presojo, da je pritožba nerazumna, saj gre za pojem, ki ni praven, obenem pa tudi ni določen oziroma določljiv. Po 343. členu ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Pritožba zoper procesni sklep ni vezana na rok in je zato odločitev o zavrženju v nasprotju z navedeno določbo zakona in zato nezakonita. ZBPP pa tudi ne določa objektivnega pogoja, ki bi moral biti izpolnjen poleg finančnega pogoja. Izpodbijana odločba je zato v nasprotju z določbami ZBPP in temelji na 24. členu, ki ni materialno pravna podlaga za zavrnitev predloga po 37. členu. Ker sodišče ne sodi med organe, navedene v 1. členu ZUP, tudi ni podlage za odločanje po določbah tega zakona. ZBPP pomeni uresničevanje zakonske pravice do brezplačnega sodnega varstva, ki se na podlagi zakona zagotavlja v sodnih postopkih. Opozarja še na določbe 17. člena ZUS-1, ki opredeljujejo toženo stranko. Upravni spor zoper odločbo sodišča (ki po navedeni določbi ne more biti tožena stranka) je nezakonit. Zaradi dosedanjega nerazumevanja pravic državljanov, ki jih je mogoče uresničevati samo z omejevanjem upravnih organov (120. člen Ustave) in sodišč (125. člen Ustave), bo tožnica zoper nesmiselne odločitve sodnikov Upravnega sodišča vložila ustavno pritožbo zaradi kršitve 25. člena Ustave. Zato vztraja, da se ji BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz 24. člena ZBPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (71. člen ZUS-1).

Skladno s 3. odstavkom 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (2. odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svetnika. Stališče tožeče stranke, da gre za odločanje sodne veje oblasti v izvrševanju funkcije sojenja, je zato v nasprotju z zakonom in mu ni mogoče slediti.

Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (4. odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem, skladno s 5. odstavkom 17. člena ZUS-1 kot tožena stranka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za brezplačno pravno pomoč kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan.

Zatrjevanih nezakonitosti sodišče po navedenem ne najde. V zvezi z izpodbijanim popravnim sklepom pa ugotavlja, da je odločbo izdala oseba, ki je bila v času upravnega odločanja skladno z 2. členom ZBPP pooblaščena za odločanje. Z izpodbijanim sklepom je zato sanirana le očitna pisna napaka pri pisanju uvoda odločbe.

Pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči določajo členi 11 do 24 ZBPP. Na podlagi 3. odstavka 11. člena omenjenega zakona se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Prav tako je po 1. odstavku 13. člena ZBPP do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svojih družinskih članov, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Vendar slednje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni edini pogoj. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč v smislu 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Kdaj gre za zadevo, ki je očitno nerazumna ZBPP, opredeljuje v 3. odstavku 24. člena. Stališče tožeče stranke, da gre za pojem, ki je nedoločen ali nedoločljiv, je zato neutemeljeno. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi po presoji sodišča tudi pravilno ugotavlja, da pritožba, na katero se vloga za dodelitev BPP nanaša, nima možnosti za uspeh in je zato, skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP, očitno nerazumna. Ob takem dejanskem in pravnem stanju je odločitev tožene stranke, da se tožnici BPP za pritožbo ne dodeli, pravilna in skladna z zakonom. Dejanske ugotovitve, s katerimi tožena stranka odločitev utemelji, so skladne s podatki spisa in med strankama nesporne. Ni namreč spora o tem, da je tožnica zahtevo za izločitev sodnice vložila po tem, ko je sodišče v zadevi že odločilo in s tem po roku, ki ga določa 72. člen ZPP. Stališče tožeče stranke, da zakon roka za vložitev zahteve za izločitev sodnika ne določa, je z navedeno določbo ZPP neskladno. Vloga, ki je vložena po preteku zakonskega roka, pa se, ob smiselni uporabi 343. člena oziroma 273. člena ZPP, zavrže.

Tožeča stranka ne sodi med upravičence iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, pri katerih se skladno s 4. odstavkom 11. člena finančni položaj ne ugotavlja. Ker se njena prošnja za dodelitev BPP nanaša na pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, pa tudi niso izpolnjeni pogoji po 5. odstavku 24. člena za dodelitev BPP brez ugotavljanja pogojev iz 1., 2. in 3. odstavka istega člena. Zatrjevano varovanje javnega interesa in funkcija tožeče stranke v mestnem svetu, ob opisani zakonski ureditvi ne predstavljata okoliščin, ki bi vplivali na odločitev.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.