VSL sklep I Cp 655/2011

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je ustna oporoka zapustnika B. Z. z dne 20. 10. 2005 pred pričami, s katero je za edinega dediča imenoval dr. D. Z. T. pravno veljavna. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.383,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje očita kršitev 287. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je v tem, da iz dokaznega sklepa, sprejetega na glavni obravnavi 15. 11. 2010, ni razvidno, katera sporna dejstva je sodišče štelo za odločilna. Neupravičeno in brez utemeljene obrazložitve je zavrnilo vse dokazne predloge (zaslišanje prič, navedenih v vlogi tožeče stranke z dne 26. 3. 2009, vlogi z dne 12. 12. 2008, tožbi 18. 4. 2008 ter predlog za vpogled v medicinsko dokumentacijo in postavitev izvedenca medicinske stroke. Poudarja, da je te dokaze predlagala v podkrepitev svojih navedb, da pokojni B. Z. zaradi bolezni, obnemoglosti in nesposobnosti pisanja ni mogel veljavno narediti pisne oporoke in je zato v izrednih razmerah 20. 10. 2005 napravil veljavno ustno oporoko. Zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev pravice do izjave v postopku (5. člen ZPP), kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določbo postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključke glede dejanskega stanja oprlo na izpovedbe prič, ki jih ni neposredno zaslišalo (uporabilo je izpovedbe v zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 150/2006 in Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1155/2007) je kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP; 217. člen ZPP), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Verodostojnosti izpovedb prič torej ni moglo preveriti, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da sodišče pričama ne verjame zaradi nekonsistentnosti v njunih izjavah, bi ju moralo zaslišati, da nejasnosti odpravi. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Na glavni obravnavi ni imela možnosti zastavljati pričam vprašanj oziroma se izjasniti o njihovih izpovedbah, kar ponovno predstavlja kršitev njene pravice do izjave, kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je na listini, na kateri je zapisana pokojnikova poslednja volja (priloga spisa A2), dejansko zapisana njegova poslednja volja. Ni zaslišalo oporočnih prič in ni ugotavljalo zapustnikove volje. Zmotno je ugotovilo, da sta si izjavi H. P. in J. V. (razvidni iz zapisnikov 4. 9. 2007 in 16. 9. 2008) diametralno nasprotni v delu glede vprašanja, kdo je zapustnikovo ustno izraženo voljo zapisal. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz listine ni razvidno, kdo jo je dejansko zapisal, saj je iz nje razvidno, da jo je zapisala oporočna priča J. V. 20. 10. 2005, ko je ustna oporoka pokojnega B. Z. nastala. Nepopolno je ostalo dejansko stanje glede zdravstvenega stanja pokojnega B. Z., saj je predlagala izvedenca medicinske stroke in druga dokazila, kar je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo. Ni navedlo niti enega razloga, zakaj smatra, da bi bil pokojni Z. sposoben napraviti lastnoročno oporoko. Razumljivo se ji zdi, da ji je pokojni B. Z. zapustil premoženje, saj je zanj skrbela, ga umivala, hranila, zdravila in ga finančno vzdrževala. Navedbe tožene stranke v vlogah pa temeljijo pa le na navedbah bivše soproge pokojnega B. Z. J. I., ki niso verodostojne, ker je s tožnico v sporu. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je iz navedb v njenih vlogah jasno razvidno, da je bil oporočitelj 20. 10. 2005, zaradi slabega zdravstvenega stanja, popolnoma obnemogel in nepokreten. Ni mogel pisati in se tudi podpisati ni mogel, zato tudi redne oblike oporoke, kjer je pogoj, da se oporočitelj podpiše, ne bi mogel sestaviti. Po sodni praksi so izredne razmere po 72. členu ZD tudi subjektivne ovire (pravno mnenje VSS z dne 24. 3. 1982, II Ips 70/2005, II Ips 701/95, II Ips 702/95). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče vseh relevantnih navedb glede izrednih razmer ni upoštevalo in ni ugotavljalo. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se je ne more preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP).

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Ustna oporoka po 72. členu Zakona o dedovanju (ZD) je izredna oblika oporoke, pri kateri oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama. Pogoj za veljavnost take oporoke je obstoj izrednih razmer (bodisi objektivne ali subjektivne narave), zaradi katerih oporočitelj ne more napraviti pisne oporoke. Ravnanje prič take oporoke je predvideno v 74. členu ZD (brez odlašanja morajo zapisati oporočno voljo in jo vročiti ali ustno ponoviti pred sodiščem), ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 74. člena ZD, ni pogoj za njeno veljavnost. Sodišče prve stopnje je (materialnopravno) pravilno v skladu z 2. odstavkom 74. člena ZD odločilo, da oporoka ni neveljavna zaradi nepravilnega postopanja prič, kot je trdila tožena stranka in pri čemer vztraja v odgovoru na pritožbo. Pri ugotavljanju pogojev po 72. členu ZD, pa je sodišče prve stopnje, kot uveljavlja tožnica, zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekovale razveljavitev odločitve.

6Sodišče prve stopnje je štelo, da niso izpolnjeni pogoji za veljavnost ustne oporoke, ker ni bilo izrednih razmer in ker ni bilo razloga, da zapustnik ne bi mogel testirati v pisni obliki. Ugotovilo je, da je bil oporočitelj sicer nepokreten, bil pa je priseben, spričo česar je štelo, da bi lahko napravil bodisi pisno oporoko pred pričami (64. člen ZD) ali notarsko oporoko (46. člen Zakona o notariatu; ZN). Pri obeh omenjenih oporokah je, kot pravilno opozarja tožnica, pogoj za njihovo veljavnost lastnoročen podpis oporočitelja. Vprašanje, ali se je bil oporočitelj sposoben podpisati ali ne, o čemer sodišče prve stopnje nima razlogov, je za odločitev bistvenega pomena. Tožnica je izredne razmere uveljavljala ravno zaradi subjektivnih okoliščin na strani oporočitelja, trdila je, da je bil nepokreten, da ni bil sposoben pisati in se tudi ne podpisati. Tožnica utemeljeno opozarja na sodno prakso (II Ips 70/2005; II Ips 701/95), da je pri ustni oporoki treba ugotoviti tako objektivne kot subjektivne okoliščine v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7Tožnica je v dokaz obstoja izrednih razmer in nezmožnosti oporočitelja, da sestavi pisno oporoko, poleg dokazov, ki jih je sodišče (čeprav ne neposredno) izvedlo, predlagala številne druge dokaze, na katere se sklicuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje je druge dokaze zavrnilo kot nepotrebne z obrazložitvijo „da je z že izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno“. Sodišče sicer res ni dolžno izvesti predlaganih dokazov v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa zgolj pavšalna navedba, kot jo je zapisalo sodišče prve stopnje, ne zadošča. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Le iz teh razlogov namreč lahko dokazni predlog stranke, ki se nanaša na odločilno dejstvo, zavrne. Pomanjkljivi razlogi sodišča prve stopnje torej predstavljajo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje, ki je odločitev oprlo le na oceno izpovedb prič v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV D 150/2006 in pri Okrožnem sodišču v Ljubljani I P 1155/2008, je kršilo tudi načelo neposrednosti (4. člen ZPP), ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka. S tem je tožnici onemogočilo, da se izjavi o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev in je bilo zato tudi kršeno načelo kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar upravičeno uveljavlja tožnica.

9Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka so na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekovale razveljavitev odločitve in se zato pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje. Gre za take kršitve, ki jih glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo in jih bo moralo odpraviti sodišče prve stopnje.

10Neposredno bo moralo izvesti že izvedene dokaze (upoštevalo je izpovedbe v drugih postopkih). Ponovno bo moralo presoditi, kateri od dokazov, ki jih stranki navajata, se nanašajo na odločilna dejstva in ob morebitni (ponovni) zavrnitvi katerih izmed njih, upoštevati že podane napotke pritožbenega sodišča. Pri sprejemu dokaznega sklepa naj upošteva določbo 287. člena ZPP. Ugotoviti bo moralo odločilna dejstva (objektivne in subjektivne razmere v trenutku, ko se je zapustnik odločil za izjavo poslednje volje) in se glede odločilnih dejstev tudi opredeliti do (pravočasnih, v skladu z določbo 286. člena ZPP) navedb obeh strank. Po ustrezno izvedenem dokaznem postopku bo moralo, upoštevaje metodološki napotek 8. člena ZPP, izvedene dokaze (ponovno) oceniti in odločiti, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost ustne oporoke ali ne.

11Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo, o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in stroških pritožbenega postopka, odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).