74. člen ZD

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

Zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev ne pomeni nujno, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke vedno napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. Glede na trditve in dokaze strank so v konkretnem primeru verjetno izkazane formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, zato je bolj verjetna pravica oporočnega dediča.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.

Dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa se navedeno nanaša na dedne izjave, podane v zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu kot zapustniku, in ne velja za dedne izjave, podane v postopkih po njegovih dedičih.

Iz zapisnika nedvomno izhaja, da je pritožnica izrazila zadržke glede veljavnosti oporok. Sodišče prve stopnje ji je postavilo rok, da se izjasni o tem, ali priznava oporoki, vendar je pri tem nepravilno uporabilo materialno pravo glede materialnopravnih posledic, če v roku na poziv ne bo odgovorila. Pritožnica bi namreč kot edina prišla v poštev pri dedovanju po zakonu. Priznanje oporoke torej zanjo dejansko pomeni, da se odpoveduje svoji dedni pravici. Taka odpoved pa ne more biti le konkludentna, ampak mora biti izrecno podana.

Zgolj dejstvo, da eden od dedičev opira svojo pravico na (ustno) oporoko, drugi pa le na zakon kot dedni naslov, ne more biti podlaga za odločitev sodišča, koga bo napotilo na pravdo. Veljavni dednopravni predpisi ne določajo, katera pravica se šteje za močnejšo. To mora ugotoviti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevajoč prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče.

Oporoka je močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona in to kljub temu, da je sporna v tej zadevi ustna oporoka pred dvema pričama, ki je formalno veljavna upoštevaje določbe členov 72 - 75 ZD.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da ne drži, da bi se toženci tožbenemu zahtevku, "da niso vnuki in s tem dediči po zapustnikih", lahko uprli le s predložitvijo ustreznega izpiska iz matične knjige. Toženci se navedenemu zahtevku lahko uspešno upirajo z dokazovanjem, da je bilo očetovstvo ugotovljeno ali priznano na način, kot je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. V letih 1929 do 1933 je bilo mogoče po pravnih pravilih ODZ ugotoviti očetovstvo v pravdi ali priznati očetovstvo pred varstvenim sodiščem v nepravdnem postopku. Dedna pravica se presoja po predpisu, veljavnem v času smrti zapustnika oziroma v primeru denacionalizacije po ZD ter po ZDKG.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po členu 63 ZD, saj je oporočitelj ni lastnoročno napisal, prav tako pa ne ustreza drugim vrstam oporok, predvidenim po ZD (člen 63 do 74 ZD), in ker torej ne ustreza po obličnosti nobenemu od predvidenih načinov izražanja poslednje volje po ZD gre torej za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna.