VSRS Sodba I Ips 5443/2010-57

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 1. 2010 obsojenega T. K. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu z E. M. z dejanjema, opisanima pod točkama 1 in 2, storil dve kaznivi dejanji poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in da je z dejanjem pod točko 3 storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Za vsako od dejanj, pod točkama 1 in 2 mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 3 pa mu je določilo kazen dva meseca zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 123/2007 z dne 28. 11. 2007, s katero je bila obsojencu določena kazen eno leto in sedem mesecev zapora in preizkusna doba v trajanju petih let prekliče. Ob upoštevanju določenih kazni in kazni iz preklicane pogojne obsodbe je obsojencu izreklo po določbah o steku enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v pridržanju in v priporu. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi določbe prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 5. 2010 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter obsojencu na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Odločilo je tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca D. d. d., tako, da je oškodovanca na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornika obsojenca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh zakonskih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožbo za kaznivo dejanje, opisano pod točko 3, zavrže, za kaznivi dejanji pod točkama 1 in 2 pa obsojencu določi kazen v skladu z določbo drugega odstavka 54. člena KZ-1, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih zahteva uveljavlja, niso podane.

4Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Procesno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana takrat, kadar sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca, ali dovoljenje pristojnega državnega organa, zagovornik uveljavlja z navedbami, da za kaznivo dejanje, opisano pod točko 3 izreka sodbe, ni bilo predloga oškodovanca za pregon, zaradi česar bi moralo prvostopenjsko sodišče ob pravilni pravni opredelitvi dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1 obtožbo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 352. člena ZKP v tem delu zavreči. Ker je šlo za tatvino registrskih tablic, katerih vrednost je majhna (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 220/2008 z dne 28. 8. 2008, da je v primeru registrskih tablic, pri katerih je na splošno znana vrednost, utemeljen zaključek, da je imel obsojenec v naklepu prilastiti si stvari majhne vrednosti in da za presojo pravne opredelitve obsojenčevih dejanj ni odločilno, da registrske tablice vsebujejo v povezavi s prometnim dovoljenjem pravico uporabe avtomobila v javnem prometu, zaradi česar gre tako pri tatvini registrskih tablic za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1). Ne strinja se z razlogi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 518/2008 z dne 2. 7. 2009, na katero se je oprlo sodišče druge stopnje pri zavrnitvi vsebinsko enakih pritožbenih navedb, kot jih navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti in obrazložitvijo, da je dejanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. V sodbi I Ips 518/2008 je Vrhovno sodišče poudarilo, kar je povzelo tudi sodišče druge stopnje, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 220/2008 odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pomeni prilastitev premičnih stvari, katerih vrednost ni njihova osnova, ampak gre za stvari, ki obsegajo kakšno pravico, za temeljno obliko kaznivega dejanja tatvine ter da je razlaga, ki je veljala pred sprejemom odločbe I Ips 220/2008, prepričljivejša in konsistentna, zato je s sodbo I Ips 518/2008 tudi spremenilo stališče, sprejeto v sodbi I Ips 220/2008. Tako o stvareh majhne vrednosti ni mogoče niti govoriti, če gre za premično stvar, pri katerih je njihova vrednost izrazito drugotnega pomena, ampak imajo lastnost, da obsegajo ali omogočajo udejanjanje kakšne pravice. V to kategorijo pa je mogoče uvrstiti tudi registrske tablice. Ne le da te tablice skupaj s prometnim dovoljenjem dajejo pravico uporabe avtomobila v javnem prometu, tablice tudi v zvezi s pravico uporabe vozila v javnem prometu, omogočajo sklepanje, da je vozilo registrirano in da ga je tako v javnem prometu tudi mogoče uporabljati. Glede na ustaljeno sodno prakso, da registrske tablice obsegajo pravico in je pri njih tako vrednost drugotnega pomena, zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče napačno opredelilo dejanje kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

8Z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik zatrjuje, da je bilo vozilo, iz katerega so bile tablice vzete, zapuščeno in da njegov lastnik S. M. ni vedel za krajo registrskih tablic, da je bila vrednost celotnega vozila nižja kot 500 EUR, kar tudi pomeni, da bi si obsojenca, če bi si prilastila vozilo skupaj z registrskimi tablicami, prilastila stvar majhne vrednosti in bi bilo potrebno tako dejanje kvalificirati kot privilegirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1, izraža le nestrinjanje s presojo dokazov in razlogi o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi, ter zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

9Po navedenem je v pravnomočni sodbi kaznivo dejanje pod točko 3 pravilno pravno opredeljeno po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katerega predlog oškodovanca kot procesna predpostavka za začetek kazenskega pregona, ni potreben (predlog je potreben le pri tistih kaznivih dejanjih, za katera kazenski zakon izrecno določa, da se storilec preganja na predlog). Zagovorniku tako ni uspelo utemeljiti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni predloga oškodovanca.

10Zagovornik ocenjuje, da bi sodišče moralo dejanja, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Citira določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1 o nadaljevanem kaznivem dejanju. Meni, da so v ravnanju obsojenca izpolnjeni vsi zakonski kriteriji, da je dejanje mogoče opredeliti kot eno, nadaljevano kaznivo dejanje. Ne strinja se, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v nasprotju s kriminalno političnimi razlogi. Gre za očitno kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca, ker sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 54. člena KZ (nakazuje kršitev 4. točke 372. člena ZKP).

11Zagovornik se ne strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da zaradi kriminalno političnih razlogov za obsojenca ni bilo mogoče uporabiti konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. V tem vidi kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca. Zagovornik navedb ne konkretizira, zatrjuje le, da so podane okoliščine za uporabo določbe prvega odstavka 54. člena KZ-1, in da sodišče druge stopnje kriminalno političnih razlogov ni pojasnilo. Ker trditev ni obrazložena, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Zagovornik nadalje trdi, da obrazložitev, da naj bi bil obsojeni v postopku še zaradi drugih istovrstnih kaznivih dejanj preprosto ne drži in da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata o tem nobenih razlogov. S tem sicer nakazuje na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pa kršitve ne obrazloži, ampak samo zatrjuje, da navedba v pravnomočni sodbi ne drži, Vrhovno sodišče trditve ni moglo preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno uvodoma, Vrhovno sodišče preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, kar pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti namreč strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

12Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih s pravnomočno sodbo.