VSRS Sodba I Ips 65106/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 91/2009 obsojenega M. K. spoznalo za krivega za dejanja, opisana pod točko 1/a-g nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in za dejanja, opisana pod točko 2/a-f kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika/94 (v nadaljevanju KZ). Določilo je kazni eno leto zapora in tri leta zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Oškodovancem A. Š., I. U., M. D., D. P., I. Z. in dedičem M. T. je dosodilo premoženjskopravne zahtevke in jih naložilo obsojencu v plačilo. Delno je dosodilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanki J. M., s preostankom zahtevka pa jo je napotilo na pravdo. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da se oškodovance F. J., M. V., I. B., D. K. in S. B. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Odločilo je tudi (prvi odstavek 97. člena ZKP), da obremenjuje nagrada in potrebni izdatki zagovornice po uradni dolžnosti proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 312/2009 delno ugodilo pritožbi zagovornice, ravnalo pa je tudi po uradni dolžnosti, tako da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi (dejanje pod točko 1), pravni opredelitvi (dejanje pod točko 2) in kazenski sankciji. Obsojenca je pri dejanju pod točko 1 spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 za dejanji, opisani pod točkama d in f prvostopenjske sodbe. Dejanje pod točko 2 je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obsojencu je za dejanje pod točko 1 določilo kazen tri mesece zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen dve leti in dva meseca zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Oškodovance A. Š., M. A., I. U., D. P. in dediče M. T. je zaradi spremembe odločbe o krivdi s premoženjskopravnimi zahtevki na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ker je sodišče zagrešilo tudi druge kršitve določb kazenskega postopka in so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, saj kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih uveljavlja, niso podane.

4Obsojenec in zagovorniki se o odgovoru niso izjavili.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovorniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je izrek sodbe pod točko 1 nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, uveljavljajo pa tudi, da dejanje, opisano pod točko 1, ni kaznivo dejanje, torej tudi kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP. Sodbi pa očitajo še, da nima razlogov o koristoljubnosti, ki je navedena v abstraktnem delu opisa dejanja v sodbenem izreku. Vložniki zahteve neskladja sodbe, ki po njihovem predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in hkrati tudi kršitev kazenskega zakona, vidijo v tem, da je v sodbenem izreku v abstraktnem delu opisa dejanja povzet tudi zakonski tekst nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1. Opozarjajo, da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena v Kazenskem zakoniku ne vsebuje tudi opisa koristoljubja, ampak je določeno: “kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drugi del tujega premoženja ...“. Koristoljubnost torej ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in je sodišče ustvarilo, po mnenju vložnikov zahteve, nekakšen zakonski hibrid. Obsojenca je obsodilo ne le, da se je protipravno prilastil stvari, temveč tudi da je pridobil protipravno premoženjsko korist, torej da je ravnal iz koristoljubja.

8Izrek sodbe sam s seboj ni v nasprotju in tudi ni nerazumljiv, ker je v abstraktnem delu opisa dejanja povzet tudi zakonski tekst nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1. V opisu dejanja so konkretizirani vsi zakonski znaki oziroma abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki predstavlja dejanski stan kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Abstraktni zakonski opis ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu in izreku sodbe in predstavlja le pravno opredelitev dejanja. V pravnomočni sodbi je kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, zato v sodbenem izreku ni nikakršnih nejasnosti in nasprotij, ki jih vidijo vložniki zahteve.

9Tudi kršitev kazenskega zakona v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 1, vložniki zahteve utemeljujejo z navedbami, da je sodišče ustvarilo nekakšen zakonski hibrid ter da kaznivega dejanja poneverbe, kakor je sodišče druge stopnje pri pravni opredelitvi dejanja poimenovalo kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1, Kazenski zakonik ne pozna, saj gre za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Tako dejanje ni določeno v zakonu, ker takšnega kaznivega dejanja sploh ni. Kršitve kazenskega zakona, ki jih vložniki poizkušajo uveljaviti, z navedbami v zahtevi ne konkretizirajo. Kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena KZ je podana le takrat, kadar dejanje v opisu v sodbenem izreku ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tega vložniki zahteve z navedbami ne zatrjujejo. V zvezi z obširnimi navedbami, ki se tičejo koristoljubnosti je sicer potrebno vložnikom zahteve pritrditi, da koristoljubnost ni opisana kot zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe. Premoženjsko kaznivo dejanje, kamor sodi tudi kaznivo dejanje poneverbe, storilec praviloma izvrši zaradi pridobitve premoženjske koristi, pri čemer je potrebno okoliščino, da je storilec ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi ugotoviti. Ugotavljanje sodi na področje presoje dejanskega stanja in ugotovitve odločilnih dejstev ali je dejanje strojeno iz koristoljubnosti. Koristoljubje je lahko tako podlaga za izrek stranske denarne kazni in je v tem primeru tudi odločilno dejstvo. Obsojencu pa stranska denarna kazen ni bila izrečena. Koristoljubnost pa vložniki zahteve povezujejo predvsem z uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Navajajo, da koristoljubnost ni vgrajena v opis kaznivega dejanja poneverbe, in če se koristoljubnosti ne da ugotoviti, sodišče ne more uporabiti konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Menijo, da gre tudi za vprašanje določenosti kaznivega dejanja v zakonu. Da gre za lex certa pri kaznivem dejanju poneverbe je bilo vložnikom zahteve že pojasnjeno. Obsojenec je bil spoznan za krivega za kaznivo dejanje, ki je določeno v zakonu. Sodišče je obsojencu v korist uporabilo tudi konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in zatrjevanju vložnikov zahteve, da naj bi bila, ker je v pravnomočni sodbi dejanje opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, storjena kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Da ne gre za kršitev zakona, ki je obsojencu v škodo, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (drugi odstavek na strani 5 drugostopenjske sodbe) na enake pritožbene navedbe, kot jih sedaj navajajo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se je uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se uporabi takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa je sestavni del te celote. Uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja, to je enega dejanja namesto obsodbe obsojenca za več kaznivih dejanj, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, je obsojencu v korist. Vložniki zahteve z nasprotovanjem konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja v sodbi ter obširnimi navedbami, da naj bi sodišče kršilo zakon in načelo zakonitosti ter določenosti v zakonu, ker je dejanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, ne morejo uspeti, saj navajajo razloge, ki so obsojencu v škodo, to je razloge, ki jih zagovorniku v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2, vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, da je bil glede tega kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Nasprotujejo pravni opredelitvi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, saj je zakonski tekst identičen zakonskemu tekstu prej veljavnega drugega odstavka 217. člena KZ. Navajajo, da z nobenim od kaznivih dejanj, opisanim pod točko 2 pravnomočne sodbe, ni bila dosežena velika premoženjska korist po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, ki presega 50.000 EUR. Zato je tudi nepravilna pravna opredelitev dejanja kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, saj bi bilo potrebno vsa dejanja pod točko 2/a-f pravno opredeliti kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

11Po določbi 7. člena KZ-1 (3. člen KZ) se za storilca uporabi zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Izjemo predstavlja drugi odstavek citiranih členov, ki dovoljuje uporabo določene zakonske določbe z učinkom za nazaj, vendar le, če je novi kazenski zakon, ki je bil izdan že po storitvi kaznivega dejanja, za storilca milejši. Potrebno pa je primerjati zakone na podlagi vseh tistih določb, ki se morajo v konkretnih primerih uporabiti zoper določenega storilca, nato pa (praviloma) v celoti uporabiti tisti zakon, ki je za storilca milejši. Le z zatrjevanjem, da sodišče v pravnomočni sodbi ne bi smelo uporabiti KZ-1 in dejanja pod točko 2 pravno opredeliti po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, sklicujoč se na primerjavo zakonskih tekstov kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 in drugem odstavku 217. člena KZ, vložniki zahteve ne utemeljujejo kršitve kazenskega zakona. Napačno pa je tudi njihovo stališče v zvezi s pravno opredelitvijo dejanja. Velika premoženjska korist, ki ustreza kriterijem po tretjem odstavku 211. člena KZ, je opisana v uvodnem delu opisa tega kaznivega dejanja, kjer je navedena skupna premoženjska korist, ki si jo je obsojenec pridobil, to je korist v znesku 85.918,92 EUR. Dejanje je sodišče opredelilo kot eno kaznivo dejanje. Dejanje, ki je sicer opisano kot več ravnanj, storjenih v določenem časovnem obdobju, je lahko pravno opredeljeno kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije (sedaj po tretjem odstavku 211. člena KZ-1), če je izpolnjen objektivni pogoj, da je bila z dejanjem povzročena velika premoženjska škoda, in če je v subjektivnem pogledu tudi dokazano, da se je storilec tako velike premoženjske škode zavedal in jo zasledoval. Subjektivni znak kaznivega dejanja je v pravnomočni sodbi ugotovljen (stran 17 sodbe sodišča prve stopnje in stran 8 sodbe sodišča druge stopnje). Če se vložniki zahteve s presojo, da je obdolžencu dokazano, da je zasledoval veliko premoženjsko korist oziroma da se je zavedal nastanka velike premoženjske škode, ne strinjajo, pa uveljavljajo nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12Zmotno ugotovitev dejanskega stanja in s tem nestrinjanje z dokaznimi zaključki, sprejetimi v pravnomočni sodbi pa vložniki zahteve uveljavljajo tudi z nadaljnjimi navedbami o ustvarjanju zmotne predstave pri oškodovancu in o lažnem prikazovanju dejanskih okoliščin pri storilcu, s čimer vložniki zahteve uveljavljajo, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, niso pravilno ugotovljena, kar pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti.

13Na navedbe, da je opis dejanja v sodbenem izreku ni popoln in da opis dejanja v izreku ni sklepčen, kot zatrjujejo vložniki zahteve, ker pri posamičnih dejanjih ni navedena besedica „lažno“ ter zato ni podano kaznivo dejanje goljufije, pa je vložnikom odgovorilo že sodišče druge stopnje na straneh 6 in 7 sodbe. Z navedbami, ki so bile že presojene, zagovorniki tako ne izpodbijajo razlogov sodbe, s katerimi sodišče druge stopnje utemeljuje svojo presojo, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

14Ker kršitve zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

15Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.