VSRS Sodba in sklep II Ips 424/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na povračilo premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 11.500,00 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženec zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo in uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje ni konkretno odgovorilo na nobenega od pomislekov, ki jih je navajal kot pritožnik. Argumentacija sodišča druge stopnje je le v pavšalnem navajanju, da se „strinja s razlogi“ sodišča prve stopnje. Zatrjuje tudi kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje ni konkretno pojasnilo, zakaj so izpodbijani razlogi sodišča prve stopnje utemeljeni, če se z njimi strinja; le to bi pomenilo, da je pritožbo tudi presodilo. V nadaljevanju navaja, da

s

odišče druge stopnje ni v celoti argumentiralo primerjave in izpovedbe prič P. in K.; da

je zgolj pavšalna navedba sodišča druge stopnje, da prepoznave delavca na glavni obravnavi (na podlagi opisa tožeče stranke) s strani tožene stranke, ni mogoče šteti kot pavšalne, saj sta takrat za toženca delala le dva delavca; da ni jasno, od kod sodišču druge stopnje stališče, da bi ženska vstajala po padcu. Revident nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo soodgovornosti tožnice in zatrjuje njeno soodgovornost v deležu 60%. Sklicuje se na priloženi fotografiji P. ulice, iz katerih izhaja, da je lahko tožnica že takoj, ko je zavila na P. ulico, videla celotno pot do nasprotnega konca ulice. Po mnenju revidenta je bila tožnica dolžna s skrbnostjo povprečnega pešca paziti, kam stopa, pri čemer je bila dolžna na poti pričakovati tudi kako oviro. Opustitev vsake skrbnosti in zgolj opazovanje blokov, pri čemer na tla ni bila pozorna, pomeni bistveno neskrbnost tožnice ter s tem krivdni prispevek k domnevnemu padcu na očitni in vidni oviri (mreže, tervol, delavec), ki bi jo, glede na stanje ulice, mogla in morala videti. P. ulica je široka, pločnik je urejen, posebej ločen od cestišča, raven,

tožeča stranka nima težav z vidom

, ovira ni bila skrita in se ni pojavila nepričakovano, zato so obstajali pogoji za varno hojo po pločniku. Sodobna urejenost ulice ne more biti razlog za opustitev vsakršne skrbnosti na strani pešca, saj se tudi na modernih ulicah lahko nahajajo ovire; dejstvo, da je ulica sodobna in nova še ne pomeni, da se na njej ali v njeni okolici, nikoli več ne bodo izvajala nobena dela. Ob primerni previdnosti in skrbnosti bi bilo mogoče pričakovati, da bi se tožeča stranka oviri izognila. Nenazadnje revident oporeka tako obsegu ugotovljene škode kot tudi višini dosojene odškodnine ter predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi v izpodbijanem delu oziroma sodbo druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodniku oziroma senatu.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5Revizija ni dovoljena proti odločitvi o premoženjski škodi, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6Revizija je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, pa se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je uveljavljala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej zahtevka z različno podlago. Za premoženjsko škodo ji je bilo prisojeno 232,50 EUR. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločitve o premoženjski škodi ne presega prej navedenega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je vrhovno sodišče zato v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije

7Z zatrjevanjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka uveljavlja revizijski razlog po 1. točki prvega podstavka 370. člena ZPP, ki pa ni podan. Pritožbeno sodišče je res navedlo, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje o tem, katera dejstva šteje za dokazana in da se nanje „v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje“. V

rhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Tudi po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. To pa je sodišče druge stopnje tudi naredilo. Predvsem pa je treba upoštevati, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka. Dokazna ocena, ki je tako obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti (to kvaliteto konkretna dokazna ocena sodišča prve stopnje vsekakor ima), ne more predstavljati bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Nadaljnja revizijska zatrjevanja o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neupoštevna. Ta kršitev se namreč zatrjuje le pod pretvezo izpodbijanja dokazne ocene nižjih sodišč. Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak, zato je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in njegovo dokazno oceno (po 8. členu ZPP) v okviru pritožbenih trditev preizkusilo že sodišče druge stopnje.

Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo navedb revidenta, ki pomenijo drugačno prikazovanje dejanskega stanja oziroma ponujanje drugačne dokazne ocene (to velja zlasti za navedbe o pomislekih, da je do škodnega dogodka sploh prišlo na P. ulici, o izpovedbah posameznih prič in njihovi medsebojni primerjavi, prepoznavi delavca tožene stranke ter posameznih praviloma postranskih okoliščinah dogodka)

. Prav tako pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbah nižjih sodišč, navedbe revidenta glede obsega ugotovljene škode (o intenzivnosti in trajanju bolečin in strahu ter potrebe po tuji pomoči), zato nanje revizijsko sodišče ne odgovarja.

9Revizijsko sodišče je glede na navedeno vezano na naslednje ugotovitve nižjih sodišč o poteku škodnega dogodka: Tožnica je bila dne 21. 12. 1996 zmenjena s sinom, da se dobita na P. Ulici. Sin ji je povedal hišno številko bloka in njegovo barvo, bloka sicer ni poznala. Ko je hodila po pločniku in gledala hišne številke, se je spotaknila ob rob gradbenih mrež, ki so bile položene čez celo širino pločnika. Tam so jih pustili delavci tožene stranke, ki so v tem času opravljali gradbena dela v enem izmed poslovnih prostorov ob ulici. Padla je naprej na trebuh oziroma na desni komolec ter pri tem utrpela odlom grčice na notranji strani desne nadlahtnice, med zdravljenjem pa je bila potrjena še okvara ulnarnega živca. P. ulica je moderno urejena, široka in dobro pregledna. Pločnik je od arkade stavbe do betonskega stebrička širok 3,80 m. Dokazni postopek ni potrdil toženčevih navedb, da so bile v času tožničinega padca ob mrežah postavljene bale tervola z namenom, da mimoidoče opozorijo nanje.

10Revizijsko sodišče zaključuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da tožnici ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo in da glede na ugotovljeno konfiguracijo ulice običajna skrbnost pešca ne vključuje takšne pozornosti, da bi ves čas opazovala, ali na pločniku morda niso postavljene kakšne ovire. Zgolj ugotovitev, da je P. ulica sodobno urejena, pregledna in široka, ne zadošča za presojo soodgovornosti tožnice. Dokazno breme glede okoliščin, ki bi utemeljevale soodgovornost tožnice, je bilo na tožencu, le ta pa se je v postopku skliceval izključno na značilnosti ulice, zaradi česar tožnici ni bilo treba ves čas gledati, kje je blok, kjer sta dogovorjena s sinom. Ob izostanku ugotovitev o drugih značilnosti ovire, ki bi bila tožnici že na daleč vidna, ni podlage za drugačno materialnopravno presojo revizijskega sodišča glede soodgovornosti tožeče stranke.

11Revident zatrjuje, da je prisojena odškodnina previsoka vsaj za 50%, vendar je tudi ta revizijski očitek neutemeljen. Revizijsko sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči pravilno upoštevali temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, tj. tako načelo individualizacije višine odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). To načelo ima korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo oškodovančevih posledic s posledicami številnih drugih oškodovancev, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri odmeri zadoščenj tožnici sta bili pravilno upoštevani obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti teh primerov nepremoženjskih škod tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnico upravičujejo do dosojenih zneskov zadoščenj, ki pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

12Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo toženca v preostalem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka.