UPRS sodba I U 2158/2009

Tožba se zavrne.
Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel – prodajno pogodbo, ki sta jo 20. 12. 2004 sklenila B. kot prodajalec in A.A. kot kupec, katerega predmet so nepremičnine parc. št. 1706, 1714, 1715/1, 1715/3, 1751, 1752, 1753, 1754, 1755, 1830, 1831, 1832, 1833, 1835, 1836, 1837, 1858, 1859 in 3884/83, vse k.o. ..., vl. št. 140. V obrazložitvi je navedel, da so se v zakonitem roku za sprejem ponudbe kot kupci javili A.A., C.C. in D.D. Na ustni obravnavi se je ugotavljala prednostna pravica nakupa na podlagi 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Vsem trem je bil priznan status kmeta, A.A. pa je uveljavljal prednostno pravico tudi kot zakupnik, vendar se je ugotovilo, da pogodba o zakupu ni bila sklenjena v predpisani obliki. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. dedič po pokojnem E.E. na podlagi sklepa o dedovanju D 7/98 in s tem tudi dedič nepremičnin, ki so bile vrnjene E.E. kot članu agrarne skupnosti ..., ki mejijo naprodaj ponujenim zemljiščem parc. št. 1858, 1859, 1837, 1836, 1830, 1831, 1832, 1833 in 1835, vse k.o. ... Na navedeno dejstvo je D.D. pavšalno navajal, da upravni organ razglaša za mrtve še živeče ljudi, da še ni bilo izvedeno dedovanje na podlagi Zakona o dedovanju za premoženje, vrnjeno Agrarni skupnosti ... ter da je pravica o statusu kmeta A.A. netočna, ker mu ta ni bila priznana v času objave ponudbe ter da ZKZ šteje za uveljavljene prednostne pravice nakupa na podlagi 2. točke 23. člena ZKZ lastnino in ne solastnine. Organ očitke D.D. v celoti zavrača in pri svoji odločitvi upošteva 132. člen Zakona o dedovanju. Glede ugovora o statusu kmeta pa navaja, da je A.A. zaprosil za priznanje pravice kmeta na podlagi 24. člena ZKZ, 3. 11. 2004, na kmetiji dela že od 15. leta dalje in je v celotnem letu 2004 ustvaril 2/3 letne povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. V zvezi z očitki glede pojma lastnine pa izpostavlja, da je lastninska pravica širok pojem, ki poleg izključne lastnine obsega tudi solastnino, ne glede na velikost solastnega deleža. Na podlagi določil 23. člena ZKZ torej po mnenju organa pripada predkupna pravica A.A. pred D.D. in C.C.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V odločbi se je strinjal z ugotovitvijo organa, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvene narave. Glede ugovora, da je bilo upoštevano zemljišče, ki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo predmet dedovanja, pa navaja, da je bila odločba Upravne enote Novo mesto, št. 321-230/93 z dne 25. 3. 2003 ob odločanju pravnomočna, z njo pa so bile vrnjene nepremičnine v deležu E.E., katerega dedič je bil kupec.

Tožeča stranka izpodbija prvostopno odločbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev materialnega prava glede vprašanja ali je A.A. solastnik nepremičnin parc. št. 1862, 1864, 1828 in 3884/96 k.o. ..., ki mejijo na zemljišča, ki so naprodaj, kot tudi glede vprašanja ali se šteje za kmeta. Na podlagi pravnomočne odločbe UE Novo mesto z dne 25. 6. 2005 so zemljišča last Agrarne skupnosti ... Lastninska pravica pripada agrarni skupnosti, ki se na podlagi 12. člena ZPVAS vknjiži kot lastnica. Članom gredo zgolj članske pravice, ne pa solastninska upravičenja. Zato je zaključek upravnega organa, da A.A. izkazuje lastništvo zemljišč, ki mejijo na prodana zemljišča, tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu zmoten. Iz navedenega A.A. ne izkazuje predpostavk za prednostno pravico po 2. točki 23. člena ZKZ. Iz previdnosti opozarja še, da je upravni organ prezrl tudi specialno določbo 2. odstavka 8. člena ZPVAS, po kateri lahko vrnjeno premoženje podeduje izključno oseba, ki je član Agrarne skupnosti. Članstva pa A.A. ni izkazal, zato je upravni organ na podlagi predloga za uvedbo zapuščinskega postopka z dne 9. 2. 2005 napačno sklepal, da bi A.A. podedoval pravice, ki so bile vrnjene E.E. Iz določb ZKZ nadalje izhaja, da morajo biti že pred sklenitvijo pravnega posla upoštevane določbe ZKZ, tako glede statusa osebe, ki je podala pisno izjavo o sprejemu ponudbe, kot tudi določbe o predkupni pravici in vrstnem redu predkupnih upravičencev. To pomeni, da je potrebno v postopku ugotoviti tudi, ali je sprejemnik ponudbe že v času podaje pisne izjave o sprejemu ponudbe izpolnjeval pogoje, ki so za kmeta kot fizično osebo določeni v 24. členu ZKZ. V predmetni zadevi pa upravni organ tega ni ugotavljal, pač pa se je postavil na stališče, da A.A. status kmeta izkazuje z ugotovitveno odločbo UE Novo mesto z dne 15. 11. 2004. Takšna odločba pa lahko izkazuje pravni status kvečjemu po stanju na dan njene izdaje, ne pa na dan, ko je podal izjavo o sprejemu ponudbe. Če bi upravni organ to upošteval, bi ugotovil, da A.A. na dan podaje izjave o sprejemu ponudbe zagotovo ni izpolnjeval pogoja ustrezne usposobljenosti za kmetijsko dejavnost, saj je po poklicu mesar, izobrazbe kmetijske stroke nima, kar je kumulativno predpisana predpostavka za priznanje statusa kmeta. Da A.A. ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa kmeta, potrjuje tudi okoliščina, da se je na to dejstvo začel sklicevati šele, ko mu je bilo s strani upravnega organa pojasnjeno, da je zakupna pogodba, na katero se opira, neupoštevna. Zmotno pa je opiranje na odločbo o statusu kmeta tudi zato, ker se subjektivne meje pravnomočnosti navedene odločbe ne raztezajo tudi na tožečo stranko, ki v tem postopku ni sodelovala in je zato potrebno v okviru postopka za odobritev pravnega posla ponovno pretresati ali tožeča stranka izpolnjuje predpostavke za priznanje statusa kmeta. V postopku je bilo nedvomno sporno ali A.A. izpolnjuje ta status, zato bi moral upravni organ A.A. naložiti, da po stanju na dan podaje izjave o sprejemu ponudbe predloži dokazilo o tem, da je lastnik, zakupnik oziroma drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, da to zemljišče obdeluje, da je za to delovanje ustrezno usposobljen in da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Ker upravni organ tega vidika ni pretresel, tožeča stranka pa ni bila stranka postopka pod št. 321-392/2004, je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Prezrta pa je tudi okoliščina, da je A.A. v izjavi o sprejemu ponudbe uveljavljal prednostno pravico do nakupa kot zakupnik in ne kot kmet, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki je naprodaj. Ker A.A. nima veljavne zakupne pogodbe, gre že na podlagi te okoliščine ugotoviti, da pri sklenitvi pravnega posla ni bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ, zato bi moral upravni organ uporabiti 3. odstavek 19. člena ZKZ in zahtevo zavrniti. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku je na tožbene navedbe odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev organa, da kupec nepremičnin, na podlagi pravnega posla z dne 20. 12. 2004, izpolnjuje prednostno pravico do nakupa po 2. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ, ki ga uvršča višje od tožeče stranke.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ je prednostni upravičenec kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tožeča stranka ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju tako v smeri ugotovitve o statusu kmeta kupca A.A., kot ugotovitvi, da je mejaš zemljišč, ki so naprodaj.

Status kmeta A.A. je upravni organ ugotovil na podlagi odločbe št. 321-392/2004 z dne 15. 11. 2004. Tožeča stranka ugovarja, da iz določb ZKZ izhaja, da morajo biti že ob podaji izjave o sprejemu ponudbe upoštevane vse določbe ZKZ, ter da se zato za kupca, ki ob času sprejema ponudbe ni imel odločbe o statusu kmeta, ne more šteti, da status kmeta ima. Na naveden ugovor je tožeči stranki pravilno odgovoril že drugostopni organ. Določba 1. odstavka 24. člena ZKZ določa pogoje, kdaj se fizična oseba šteje za kmeta. V povezavi z določbo 6. odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, je pravilna razlaga drugostopnega organa, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvene narave, torej ne konstitutivne, s katero bi se ustanavljal status kmeta z izdajo odločbe. Neobstoj odločbe o statusu kmeta ob sprejemu ponudbe torej ne pomeni, da kupec v tem časovnem trenutku ni izpolnjeval statusa kmeta.

Neutemeljen pa je tudi ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka, ker v postopku odobritve status kmeta ni bil ponovno pretresen. Postopek za izdajo odločbe o statusu kmeta je postopek z eno stranko, ki postavi zahtevek za izdajo odločbe. V tem postopku tožeča stranka ni sodelovala, imela pa je možnost ugovarjati dejstvom, ki so bila podlaga za ugotovitev statusa kmeta za kupca v postopku odobritve pravnega posla, v katerem je kupec svoj status kmeta z odločbo z dne 15. 11. 2004 dokazoval. Kot izhaja iz upravnega spisa pa je tožeča stranka v zvezi s statusom kmeta kupca navedla le, da je priznavanje pravice statusa kmeta A.A. netočno, ker mu ta pravica ni bila priznana v času objave ponudbe o prodaji zemljišč. Navedeno navedbo je organ pravilno presodil kot nerelevantno, odgovorilo pa ji je tudi sodišče z razlogi o pravni naravi odločbe o statusu kmeta. Ker pa naveden ugovor ni vseboval dejstev, ki bi za upravni organ pomenila, da obstaja dvom o statusu kmeta, torej za upravni organ ni obstajala dolžnost, da status kmeta A.A. ponovno ugotavlja ter je pravilno štel dejstvo s predložitvijo odločbe z dne 15. 11. 2004 za dokazano. Dejstva o spornem statusu kmeta tožeča stranka navaja šele s tožbo v upravnem sporu, kar pa je glede na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), prepozno. Posledično, glede na navedeno, absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana, sodišče pa soglaša tudi s presojo organa, da je kupec A.A. izkazal status kmeta.

Nadalje je za tožečo stranko sporno, da je kupec mejaš parcel, ki so predmet prodaje. Navedeno dejstvo je organ ugotovil na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Novo mesto, št. 321-230/93 z dne 25. 3. 2003, s katero so bile nepremičnine v deležu do 1/32-tine vrnjene E.E. Vrnjene parcele so mejne prodajanim (desetim), kar med strankami ni sporno. Z upoštevanjem sklepa o dedovanju D 7/98 z dne 16. 3. 1998, Okrajnega sodišča v Novem mestu, iz katerega je razvidno, da je E.E. pokojni in da je za zakonitega dednega dediča razglašen A.A. ter predloga za otvoritev zapuščinskega postopka glede dodatno najdenega premoženja ter izjav ostalih dedičev po pok. E.E., ki se odpovedujejo dedovanju v korist A.A., je po mnenju upravnega organa kupec A.A. izkazal prehod lastništva na podlagi 123. in 132. člena Zakona o dedovanju. Tožeča stranka ugotovitvam o prehodu lastništva in navedenim pravnim podlagam ne ugovarja, vendar sodišče iz previdnosti navedene razloge o pravni podlagi o prehodu lastništva na dediča še dopolnjuje z določbo 2. odstavka 78. člena ZDen, ki se glasi, da pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v postopku denacionalizacije (postopek vračanja premoženja agrarnim skupnostim pa je temu primerljiv), preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti o denacionalizaciji. Odločba o vrnjenem premoženju, je bila v obravnavanem primeru pravnomočna pred podano ponudbo. Ob sprejemu ponudbe je torej tudi po mnenju sodišča bil kupec pravno lastnik vrnjenih nepremičnin, ki mejijo na prodajane.

Sporna za tožečo stranko je ugotovitev solastništva na podlagi odločbe z dne 25. 6. 2003, ker je po njenem mnenju pridobila z navedeno odločbo nepremičnine v last le agrarna skupnost in ne njeni člani. Svojo razlagovanje utemeljuje na določbi 12. člena ZPVAS, po kateri naj bi se v zemljiško knjigo vknjižila le agrarna skupnost, člani pa vpisali le svoje članske pravice. Ugovor ni utemeljen. Iz določbe 1. odstavka 8. člena ZPVAS izhaja, da se članom agrarnih skupnosti na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so jim bile odvzete. Iz 1. člena ZPVAS pa izhaja, da je s premoženjsko pravico mišljena po tem zakonu tudi lastninska pravica. Naslovniki, katerim je lastninska pravica vrnjena, so torej člani agrarnih skupnosti. Tudi določba 12. člena ZPVAS ne dokazuje, da bi na podlagi vrnjenega premoženja člani agrarnih skupnosti dobili le članske pravice in ne lastnine, saj se pri vračilu v lastninski list ne vpiše zgolj agrarna skupnost temveč tudi deleži fizičnih oseb.

Podrejeno še ugovarja, glede na 2. odstavek 8. člena ZPVAS, da A.A. ni izkazal, da je član agrarne skupnosti. Navedenemu ugovoru sodišče ne more slediti, glede na določbe o aktivni legitimaciji za uveljavljanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti (določba 8. člena ZPVAS). Zaključek torej, da A.A. ne izkazuje lastništva na mejnih nepremičninah, je zato napačen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.