VSRS Sodba X Ips 148/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentov) zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 9. 2. 2005. S to odločbo je bilo tožnikoma med drugim naloženo, da sta dolžna v roku 60 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjsko hišo tam navedene oblike in dimenzije ter ograjo, zgrajeno iz betonskih modularnih zidakov, vse na zemljišču parc. št. 1 in 2 k. o... ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka odločbe).

2Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ugotovljeno je bilo, da revidenta za obravnavana objekta nimata nikakršnega upravnega dovoljenja. Določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki urejajo ukrepanje urbanistične oziroma gradbene inšpekcije ter določbe Zakona o graditvi objektov, so bile zato pravilno uporabljene.

3Revidenta v reviziji (prej pritožbi) ne navajata nobenih revizijskih razlogov, trdita pa, da jima z zavrnitvijo tožbe nastaja nepopravljiva škoda. Ves čas želita legalizirati objekt. Z gradnjo sta začela zato, ker jima življenjski pogoji niso omogočali čakanja.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V teh mejah je bil opravljen tudi sodni preizkus izpodbijane sodbe.

8Prvostopenjski upravni organ je v zadevi odločil po pravnem in dejanskem stanju, kakršno je veljalo oziroma je bilo ugotovljeno v času njegovega odločanja. Na to stanje je vezano tudi sodišče, ko presoja zakonitost upravnega akta. V času izdaje izpodbijane upravne odločbe je sicer že veljal Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, ki pa je v prvem odstavku 200. člena določil, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred njegovo ureditvijo, torej pred 1. 1. 2003, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo ureditvijo. Ker je bilo v upravnem inšpekcijskem postopku z ogledi dne 5. 10., 7. 10. in 22. 10 1999 ugotovljeno, da tožnika za gradnjo stanovanjske hiše in ograje nimata nikakršnega upravnega dovoljenja, je odločitev v tej zadevi pravilno oprta na določbo prvega odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN, ki je veljal v času začetka inšpekcijskega postopka. Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, v primeru, če se gradi ali drugače posega v objekt brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o odreditvi priglašenih del, da se objekt ali deli objekta odstranijo in se vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča. Po določbi 50. člena ZUN si je moral investitor za graditev objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje, za dela, za katera ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, pa je moral investitor po določbi 51. člena ZUN pred začetkom del pridobiti od pristojnega organa odločbo o dovolitvi priglašenih del. Če je inšpektor ugotovil, da je investitor posegal v prostor, ne da bi si pred tem pridobil potrebno dovoljenje, je po določbah 73. člena ZUS izdal odločbo o odstranitvi nedovoljenih posegov, in sicer ne glede na to, iz kakšnih razlogov je investitor opravil nedovoljene posege v prostor ali za kakšno gradnjo je šlo.

9V obravnavani zadevi je bilo odločilno dejstvo, da revidenta kot investitorja za sporno gradnjo pred pričetkom del nista imela ustreznega upravnega dovoljenja. To izhaja tudi iz njunih revizijskih (prej pritožbenih) navedb. Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/2004-19 z dne 1.12. 2005 (Ur. l. RS, št. 11/2006), in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo prvega odstavka 200. člena ZGO-1, vendar le, kolikor se nanaša na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1, to pa so enostavni objekti. V obravnavani zadevi ne gre za enostavna objekta.

10Materialno pravo je bilo zato po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Drugih revizijskih razlogov revidenta ne navajata. Druge revizijske navedbe pa na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati.

11Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.