200. člen ZGO-1-UPB1

Odločba urbanističnega inšpektorja z dne 5. 8. 1997 ni nična, saj niso podani zatrjevani ničnosti razlogi neizvršljivosti sporne odločbe. Prvostopni upravni organ bi moral ukrepati na podlagi določbe četrtega odstavka 75. člena ZUN, saj prehodna določba prvega odstavka 200. člena ZGO-1 določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, to pa je v obravnavanem primeru prav ZUN. Sedaj pristojni inšpekcijski organ bi torej moral inšpekcijski postopek nadaljevati in v nadaljnjem postopku odločiti ali je treba del objekta na stroške investitorja odstraniti ter vzpostaviti stanje, določeno v odločbi o dovolitvi priglašenih del, oziroma objekt odstraniti v celoti, kolikor to ni možno.

Pri izdaji izpodbijane odločbe, s katero je bila investitorju naložena odstranitev neskladne gradnje, ne gre za nov inšpekcijski postopek, zato je bila pravilno izdana na podlagi določb ZUN.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZUN pomeni nadaljevanje na podlagi drugega odstavka 75. člena ZUN že začetega inšpekcijskega postopka, ki se glede na to, da ne gre za enostavni objekt, na podlagi prvega odstavka 200. člena ZGO-1 nadaljuje po določbah ZUN. Revidenti so z nakupom stanovanj, zgrajenih z gradbenimi deli, izvedenimi brez ustreznega upravnega dovoljenja in s katerimi so prostori poslovnega objekta spremenjeni v stanovanja, pridobili solastninsko pravico na objektu in s tem prevzeli tudi vse pravice in obveznosti v zvezi z objektom. S tem pa tudi obveznost odstraniti neskladno gradnjo in vzpostaviti zakonito stanje, določeno v odločbi o dovolitvi priglašenih del.

Tožnik nima veljavnega lokacijskega dovoljenja, pa tudi če bi ga imel, se nanj ne bi mogel sklicevati. Neskladna gradnja namreč pomeni, da je za gradnjo sicer pridobljeno gradbeno dovoljenje, da se dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi v njem, ne pa, da ima investitor za gradnjo pridobljeno zgolj lokacijsko dovoljenje.

Gradbeni inšpektor mora v skladu s 144. členom ZGO-1 med drugim izpolnjevati še pogoja, da ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture in da ima poleg univerzitetne izobrazbe še najmanj 3 leta delovnih izkušenj s področja graditve objektov oz. poleg visoke strokovne izobrazbe še najmanj 5 let takšnih delovnih izkušenj, kar pomeni, da gre za osebo, ki ima znanja tudi s področja gradbeništva oz. arhitekture. Zaradi tega gradbeni inšpektor lahko sam ugotavlja relevantna dejstva s tega področja. V skladu s 4. odstavkom 75. člena ZUN mora gradbeni inšpektor ugotoviti, ali je odstranitev zgolj kleti pod osnovnim objektom glede na statično varnost in stabilnost preostalega objekta sploh mogoča oz. ali je v nasprotnem primeru treba odstraniti celoten objekt in vzpostaviti zakonito stanje.

Če je inšpektor ugotovil, da je investitor posegal v prostor, ne da bi si pred tem pridobil potrebno dovoljenje, je po določbah 73. člena ZUS izdal odločbo o odstranitvi nedovoljenih posegov, in sicer ne glede na to, iz kakšnih razlogov je investitor opravil nedovoljene posege v prostor ali za kakšno gradnjo je šlo. Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/2004-19 z dne 1.12. 2005 (Ur. l. RS, št. 11/2006), in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo prvega odstavka 200. člena ZGO-1, vendar le, kolikor se nanaša na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1, to pa so enostavni objekti. V obravnavani zadevi ne gre za enostavna objekta.

Ustavno sodišče je s svojo odločbo, št. U-I-150/2004 z dne 1. 12. 2005, odločilo, da se prvi odstavek 200. člena ZGO-1 razveljavi, vendar se ta odločba nanaša le na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt ni. Tudi razveljavitev ZUN s strani Ustavnega sodišča na predmetni postopek ne vpliva, saj je inšpekcijska odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, v tej zadevi postala pravnomočna, še preden je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča. Za odlog izvršbe na predlog tožnika tako niso izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v tretjem odstavku 293. člena ZUP.

Kadar oseba namesto senika, za katerega si je pridobila upravno dovoljenje, zgradi povsem drug objekt, za katerega pa ni imela nikakršnega upravnega dovoljenja, gre za nelegalno zgrajen objekt.

Čeprav bi moral biti inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena ZUN, pa dejstvo, da je bil izrečen na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Ukrep, temelječ na določbah ZUN, je po vsebini namreč za tožnika enak, saj objekta tudi ob uporabi navedenih zakonov ne bi bilo mogoče ohraniti brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Kadar so take nedovoljene gradnje predmet pravnega prometa, so obremenjene s pravno napako, zato imajo kupci možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke proti takemu investitorju - prodajalcu, medtem ko to dejstvo ne vpliva na vodenje inšpekcijskega postopka. V obravnavani zadevi zato ni relevantno, da tožniki v zemljiško knjigo še niso bili vpisani kot lastniki posameznega stanovanja – ker so lastniki nepremičnine, na kateri stoji objekt, se štejejo tudi kot njegovi solastniki. Ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe ni mogoče izvršiti v pravnem ali dejanskem pogledu. V pravnem pogledu je podana takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. V dejanskem pogledu, ki jo tožniki uveljavljajo s svojimi razlogi, pa bo nemožnost izvršitve podana takrat, ko izreka objektivno ni mogoče izvršiti.

Ker se je v obravnavani zadevi inšpekcijski postopek začel pred uveljavitvijo ZGO-1, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča pa ne gre za enostaven objekt po Pravilniku, je upravni organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi ZUN.

Če je, tako kot v obravnavanem primeru, inšpekcijski ukrep odrejen po ZUN, je od uveljavitve ZGO-1 za ukrep odstranitve objekta relevantno dejansko stanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za odreditev ukrepa zahteva ZGO-1.

Ustavno sodišče je s svojo odločbo, št. U-I-150/2004 z dne 1. 12. 2005, odločilo, da se prvi odstavek 200. člena ZGO-1 razveljavi, vendar se ta odločba nanaša le na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt ni.

Zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Ker tožnica pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje odločbe urbanistične inšpekcije za izvedeni poseg v prostor ni imela ustreznega upravnega dovoljenja, prav tako pa ni bilo dokončno niti pravnomočno enotno dovoljenje za gradnjo, ki se nanaša na ta objekt, je ukrep inšpekcije za okolje utemeljen. Postopek pridobivanja dovoljenj je ločen od obravnavanega (inšpekcijskega) postopka. Morebitna kasnejša pravnomočnost enotnega dovoljenja za gradnjo lahko vpliva le na izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe.

Po določbah 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt.

Za izrek urbanističnega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN (odstranitev objekta in vrnitev v prejšnje stanje) je odločilna podlaga ugotovitev inšpektorja, da investitor gradi oz. je zgradil brez predpisanega upravnega dovoljenja. Vsi ugovori, ki pojasnjujejo, zakaj je do nedovoljene gradnje prišlo in spornosti v zvezi z mejo, ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, da investitor za gradnjo nima dovoljenja.

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt.

Če investitor kljub izrečenemu ukrepu nadaljuje z gradnjo, je pravilno uporabljen ZUN, če mu je izrečen nadaljnji ukrep vzpostavitve stanja, kot izhaja iz dovoljenja.

Nadomestna gradnja spornega objekta pomeni novo gradnjo, za katero bi morala tožnika pridobiti novo upravno dovoljenje. Odločba o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana za adaptacijo starega objekta, pa ni ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo novega nadomestnega objekta.

Če gre za enostaven objekt po ZGO-1 inšpekcijski postopki po ZUN niso več mogoči.