VSL sodba PRp 975/2009

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega so mu bile izrečene globa v znesku 250,00 eurov in stranski sankciji tri kazenske točke ter prepoved vožnje motornega vozila A kategorije za dobo enega meseca. Sodišče prve stopnje mu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse in stroškov za strokovno mnenje Ministrstva za notranje zadeve v znesku 100,00 eurov.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega. V pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) s tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ustrezne dokazne ocene in skrbno pretehtalo vsakega dokaza posebej in vse dokaze skupaj, uveljavlja tudi protispisnost oziroma neskladje med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba, in vsebino listine, strokovnim mnenjem Ministrstva za notranje zadeve, Centra za forenzične preiskave z dne 9. 1. 2008, ki je tudi sicer nejasno in s seboj v nasprotju, absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker se sodba opira na izvedensko mnenje Centra za forenzične preiskave, ki deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve – policije ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tej določbi navedene kršitve niso podane. Tako tudi ni podana v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker ni skrbno pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter opravilo ustrezne dokazne ocene. Višje sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor ocenilo in pretehtalo v povezavi z ostalimi na prvi stopnji izvedenimi dokazi, to je z izpovedbo priče oškodovanke, strokovnim mnenjem Ministrstva za notranje zadeve, Centra za forenzične preiskave, zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče in skice prometne nesreče, vpogledom v album fotografij predmetne prometne nesreče, obvestilom o telesnih poškodbah za oškodovanko ter tudi razumno obrazložilo, zakaj zagovoru obdolženega ni sledilo. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana. Prav tako pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo uveljavlja pritožnik, s tem ko navaja, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, torej na nedovoljen dokaz, saj se sodba opira na izvedensko mnenje Centra za forenzične preiskave, ki deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve, ki ni objektivno izvedensko mnenje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sodišče prve stopnje ni zaupalo izdelavo izvedenskega mnenja Centru za forenzične preiskave, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Že Vrhovno sodišče RS pa je v več svojih sodbah (kot na primer v sodbi opr. št. Ips 71/2009 z dne 4. 6. 2009) sprejelo stališče, da se sodba sodišča prve stopnje sme opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve, saj je takšno strokovno mnenje po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, in ni nedovoljen dokaz in sam po sebi neverodostojen dokaz.

Neupoštevne so tudi navedbe pritožnika, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ker obstaja neskladje med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba, in listino strokovnim mnenjem Ministrstva za notranje zadeve – Centra za forenzične preiskave z dne 9. 1. 2008, saj je sodišče naredilo zmotni dokazni zaključek oziroma dokazno oceno navedene listine. Na prvi strani mnenja je namreč navedeno, da se žarilna nitka žarnice, ki ob nesreči gori, v trenutku trka običajno trajno deformira – raztegne in da žarilna nitka žarnice, ki v trenutku trka ne gori, ostane po trku nedeformirana, iz strokovnega mnenja pa izhaja, da je žarnica sprednjega levega smerokaza nedeformirana, neprekinjena, žarnica levega bočnega smerokaza pa je razbita in tako poškodovana, da niti ni bilo mogoče ugotoviti njene oznake, v zaključnem delu mnenja pa je Center za forenzične raziskave zavzel stališče, da so smerokazi v trenutku trka delovali, pri čemer pa ni bilo obrazloženo, zakaj je ostala nedeformirana žarnica sprednjega smerokaza, ki glede na nedeformiranost kaže na to, da žarnica ni gorela, tega pa tudi sodišče ni raziskalo. Višje sodišče ugotavlja, da 155. člen ZP-1 razloga protispisnosti ne zajema. Zato zgoraj navedene trditve predstavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška pa je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in popolno po oceni na prvi stopnji izvedenih dokazov, s katero se tudi višje sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi priče oškodovanke, v kateri je pojasnila, da je, preden je zavijala v levo, to nakazala tako, da je prižgala levi smernik in tudi zavirala, da je pred zavijanjem v levo pogledala tudi v vzvratno ogledalo v vozilu in ni opazila nobenega motornega kolesa, in ko je bila že na smernem vozišču za promet iz nasprotne smeri, je nekaj trčilo v njeno vozilo, in da ne drži obdolženčeva trditev, da je vozil vzporedno z njo in je ona trčila v zadnje kolo njegovega motorja, saj je iz poškodb na njenem vozilu videti, da je motorno kolo trčilo v prednji levi del njenega vozila. Da je imela priča oškodovanka prižgan levi smerokaz izhaja tudi iz strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave z dne 9. 1. 2008. Višje sodišče nejasnosti oziroma nasprotij v navedenem mnenju ni ugotovilo, saj je na prvi strani mnenja pojasnjeno, da se žarilna nitka žarnice, ki ob nesreči gori, v trenutku trka običajno trajno deformira – raztegne, žarilna nitka žarnice, ki v trenutku trka ne gori, pa ostane po trku nedeformirana, glede žarnice levega bočnega smerokaza pa je bilo ugotovljeno, da je steklena bučka te žarnice razbita, žarilna nitka pa je deformirana, prekinjena in oksidirana, zato je Center za forenzične raziskave zaključil, da so po pregledu žarnic sprednjega in bočnega levega smerokaza, odvzetih iz osebnega avtomobila, smerokazi v trenutku trka delovali. Glede na ugotovitev, da je bila žarilna nitka v žarnici levega bočnega smerokaza deformirana, prekinjena in oksidirana, da je torej deloval levi bočni smerokaz, sta glede na sinhrono delovanje smerokazov, nedvomno delovala tudi levi sprednji in zadnji smerokaz, kot izhaja tudi iz mnenja Centra za forenzične preiskave. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov na prvi stopnji ugotovilo, da je druga udeleženka pred nameravano spremembo smeri oziroma preden je zavijala s svojim vozilom v levo, prižgala levi smerokaz, so neupoštevne tudi nadaljnje navedbe pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je zadnji levi smerokaz na vozilu druge udeleženke bil prižgan ali ne, kar je bistvena okoliščina za preveritev verodostojnosti obdolženčevega zagovora, v katerem je slednji povedal, da zadnji levi smerokaz ni gorel, kar bi potrdila tudi priča. Pritrditi je sicer pritožnikom, da se sodišče prve stopnje do dokaznega predloga za zaslišanje priče M., ki ga je podal obdolženi že v svojem zagovoru, ni opredelilo, niti predlagane priče ni zaslišalo, vendar je Ustavno sodišče v več svojih sodbah, kot na primer, opr. št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000, odločilo, da je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v postopku pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Višje sodišče ugotavlja, da so bila odločilna dejstva glede obdolžencu očitanega prekrška v postopku na prvi stopnji dovolj razjasnjena, torej tudi dejstvo, da je zadnji levi smerokaz deloval, zato dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem priče, ki je po navedbah obdolženca v zagovoru spremljal celotno dogajanje, ki bi vedel povedati, da zadnji levi smerokaz ni gorel, ni bilo potrebno. Pri tem pa pritožnik tudi ne pojasni, v čem naj bi to vplivalo na zakonitost izdane sodbe. Zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZVCP-1, mu je utemeljeno, v skladu z navedeno zakonsko določbo, izreklo sankcije ob upoštevanju tretjega odstavka 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj mu je izreklo globo v znesku 250,00 eurov in stranski sankciji tri kazenske točke, kar je v predpisanem številu kazenskih točk, ter prepoved vožnje A kategorije motornih vozil, ki je za obravnavani prekršek bila v času storitve predpisana sicer kot obvezna in mu je bila izrečena v najkrajšem možnem času trajanja glede na drugi odstavek 23. člena ZP-1, vendar glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega prekrška in posledice tudi ni razlogov za odpustitev te sankcije (četrti odstavek 23. člena ZP-1), tako da sprememba ZVCP-1E, ki velja od 30. 4. 2008 in ki te sankcije ne predpisuje več obvezno, za obdolženca ni milejša.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki mu jo bo odmerilo sodišče prve stopnje na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št.37/2008).