VSRS Sodba I Ips 32/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 10. 2. 2009 obdolženemu B. P. zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 16. člena KZ, na podlagi določila prvega odstavka 65. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 12. 8. 2009 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni; obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 23. 10. 2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 19. 2. 2010. Kot navaja, zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (katerih, v zahtevi določno ne navaja) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno pa sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 3. 3. 2010, meni, da zahteva ni utemeljena. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obdolženec dne 20. 3. 2010, njegov zagovornik pa dne 9. 3. 2010, seznanjena.

B-1.

4Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP);

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo sodišče glede na ugotovitve izvedenca psihiatra, da je bil obdolženec v kritičnem času neprišteven, izreči oprostilno sodbo ter je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo 15. člen KZ. Iz navedb v zahtevi izhaja, da je obramba to stališče izpostavila tudi v pritožbi, vendar ga sodišče druge stopnje ni akceptiralo, temveč ga je pavšalno in neargumentirano zavrnilo.

6Po določbi prvega odstavka 65. člena KZ izreče sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, obvezno psihiatrično zdravljenje s prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je državno tožilstvo zoper obdolženca dne 14. 5. 2007 vložilo obtožni predlog zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Po izvedenem dokaznem postopku je državna tožilka na glavni obravnavi dne 10. 2. 2009, opravljeni v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, na podlagi določbe prvega odstavka 491. člena ZKP obtožni predlog spremenila v predlog za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 65. člena KZ. Sodišče je predlogu državne tožilke ugodilo in obdolžencu z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po prvem odstavku 65. člena KZ. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je sodišče, opirajoč se tudi na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, presodilo, da obdolženec zaradi trajne duševne bolezni (intenzivne blodnjave motnje) ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, da pa je to duševno motnjo, ki je trajne narave, potrebno zdraviti, saj je sicer pričakovati ne le poslabšanje psihičnega stanja obdolženca, temveč možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj (sklep sodišča prve stopnje, stran 10-12, sklep sodišča druge stopnje, stran 3-4). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi o neobrazloženosti izpodbijane pravnomočne odločbe o izreku varnostnega ukrepa, niti da je bil z izrekom varnostnega ukrepa kršen Kazenski zakonik.

7Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da so „razlogi obeh sklepov neprepričljivi oziroma jih ni, ali pa si nasprotujejo med seboj in so tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin, ki so v predmetnem kazenskem spisu“, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa zagovornik v zahtevi ne konkretizira, v čem so razlogi v nasprotju z listinami in zapisniki, niti s katerimi. Zato Vrhovno sodišče tako posplošenih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti.

8Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni hotelo zaslišati s strani obrambe predlagane priče – očividca M. V., je Vrhovno sodišče štelo kot kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog (podan na zadnji glavni obravnavi) zavrnilo, ker je glede na vse zbrane dokaze ocenilo, da je ta nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja ter svojo odločitev v razlogih sklepa tudi obrazložilo (stran 4. in 5. sklepa). Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo o kršitvi pravice do obrambe zavrnilo ob presoji, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta priča ni bil očividec dogodka, saj ga nihče od zaslišanih ne omenja ter da pritožnik niti ni pojasnil, katero odločilno dejstvo bi se z zaslišanjem priče ugotovilo (stran 3. sklepa sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v skladu z ustavnosodnimi merili o pravici do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003) utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganega dokaza ni potrebna in takšno svojo odločitev v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena tudi ustrezno obrazložilo. Po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, pri tem pa ugotavlja tudi, da vložnik v zahtevi niti ne obrazlaga, kako je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

9Zagovornik z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre po prepričanju obrambe pri očitanem kaznivem dejanju za klasičen konstrukt domnevnih oškodovancev in njihovih znancev, ki so sovražno razpoloženi do obdolženca, ga ne marajo in se ga hočejo v soseski znebiti, da so „moščanski“ policisti nenaklonjeni obdolžencu, da je bil v predmetnem primeru obdolženec tisti, ki je bil napaden ter da bi sodišče moralo izpovedbe E. M., A. P. in D. P., ki so prijatelji B. J., ocenjevati bistveno bolj kritično, izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obdolženčevim ravnanjem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S temi navedbami, enako pa tudi z navedbami, da je neutemeljen tudi tisti del napadenih sklepov, ki se nanaša na povrnitev stroškov kazenskega postopka, zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč njegove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.