65. člen KZ

Storilec kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 lahko ustvari predrzno ali (in) brezobzirno vožnjo s kataloškimi, ne pa tudi z drugimi ali drugačnimi kršitvami cestno prometnih pravil, skratka le s kršitvami iz alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se v skladu z določbo 65. člena KZ, ob izpolnitvi ostalih materialnih pogojev, sme izreči neprištevnemu storilcu; bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu pa le sukcesivno, kadar je bil po končanem obveznem psihiatričnemu zdravljenju in varstva v zdravstvenem zavodu pogojno odpuščen na podlagi četrtega odstavka 64. člena KZ in potrebuje zdravljenja na prostosti.

Temeljna razlika med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 64. člena KZ in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 65. člena KZ je, da je prvi obvezno povezan z odvzemom prostosti, drugi pa je izključno kurativne narave. Če je storilec med izvrševanjem varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nekaj časa nastanjen v zavodu, to ni kazenskopravni ukrep, temveč je lahko izključno le medicinske narave in je enako vsaki drugi hospitalizaciji, praviloma temelječi na svobodni privolitvi posameznika.

Sodišče, ki je presodilo, da obdolženec zaradi trajne duševne bolezni ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja, ter da je to duševno motnjo trajne narave treba zdraviti, saj je sicer pričakovati poslabšanje psihičnega stanja obdolženca in možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, je pravilno obdolžencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po prvem odstavku 65. člena KZ.

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ sme sodišče izreči le storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, tistemu storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana, pa samo, če je bil po četrtem odstavku 64. člena KZ izpuščen na pogojni odpust.

Psihiatrično zdravljenje se izvaja v zvezi z duševnimi boleznimi oziroma duševnimi motnjami, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja oziroma vedenja in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Duševne motnje so torej manifestacija bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških in bioloških funkcij posameznika, ki terjajo psihiatrično zdravljenje in sodijo v skupino shizofrenskih psihoz, paranoidnih psihoz in afektivnih psihoz. Da pri obdolženki ne gre za nobeno od teh psihoz oziroma duševnih bolezni ali motenj, ki bi terjale specialistično psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Sprejelo je ugotovitev izvedenca, da obdolženka psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje in zanjo tudi ni indicirano. Psihiatrično zdravljenje po členu 64 kot po členu 65 KZ tako terja zdravstvene indikacije za takšno zdravljenje, česar pa, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri obdolženki ni. Za obdolženko pride v poštev le zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, kar pa ne sodi v psihiatrično zdravljenje

Ker se po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP premoženjskopravni zahtevek oškodovancu prisodi le v obsodilni sodbi, je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v izreku v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je naložilo obdolženki v plačilo, v škodo obdolženke kršilo navedeno zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe. Obdolženka v postopku namreč ni bila spoznana za krivo, temveč ji je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ.

Če je neprištevni storilec storil v neprištevnem stanju sorazmerno blaga kazniva dejanja, in izvedenec psihiater ugotovi, da obstaja možnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj in agresivno obnašanje v konkretnih situacijah, s tem ni ugotovljena možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Zato ni pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa.

Določba 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ zajema primere, ko oseba, ki sama po sebi nima statusa uradne osebe, v določenih primerih opravlja dejanja, kakršna sicer opravlja uradna oseba. Glede na to bi tudi učitelj lahko imel v določenih primerih lastnost uradne osebe, npr. ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi. Pri opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja in tudi zagotavljanje discipline, pa učitelj ni uradna oseba.

Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti s ponavljanjem okoliščin, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje odločilo, da ne izreče varnostnega ukrepa iz 1. odstavka 64. člena KZ, zavzema za njihovo drugačno oceno in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pri ponovni odločitvi glede trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora sodišče prve stopnje presoditi ali so še izpolnjeni pogoji za izvajanje tega varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen ukrepa, da je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pa pogojuje ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.