15. člen KZ

Čeprav sta čas in kraj storitve obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, ker ga individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan (in omogočata učinkovito obrambo), pa v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ni vedno možna njuna natančna opredelitev glede vsakega dejanja posebej; opis dejanj, ki obsega ponavljajoče se istovrstno ravnanje v širšem časovnem obdobju je ustrezna konkretizacija navedenih sestavin kaznivega dejanja. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

Samo pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, mora opis kaznivega dejanja v izreku sodbe vsebovati takšno obliko krivde, ker je na podlagi 3. odstavka 15. člena KZ od nje odvisno, ali gre za kaznivo ravnanje.

Obtoženec torej na sam potek prometne nesreče to je gibanje vozila po prvotnem trku ob rob ceste ni imel vpliva, niti ga ni mogel predvideti, zaradi česar je ugotavljanje njegove kazenske odgovornosti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepravilno. V primeru kot je obravnavan, pa je storilčevo kazensko odgovornost potrebno ugotavljati le v odnosu do nastanka prometne nesreče, ne pa tudi do njenega poteka, ki kot rečeno, ne more biti predvidljiv. Zato okoliščina, da varovalna ograja ni ustrezala niti najnižjim standardom varovanja, na obstoj obtoženčeve kazenske odgovornosti nima nobenega vpliva temveč lahko predstavlja le okoliščino, ki se upošteva pri kazenski sankciji.

Ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, za kakšno krivdno obliko naj bi šlo pri vnosu orožja v Republiko Slovenijo ter istočasno ni navedlo razlogov zanjo, je popolnoma zanemarilo subjektivno stran kaznivega dejanja, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter jo je bilo potrebno razveljaviti.