VSL sklep II Cp 3510/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice zoper sklep zemljiškoknjižne referentke, Dn. št. 3698/2009, z dne 2.7.2009 ter potrdilo izpodbijani sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini 5 E, vpisani v podvložku št. 1094/5, k.o. X, na podlagi notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 527/98 z dne 8.12.1998 in sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St 17/2003 z dne 15.10.2004.

Zoper ta sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče prve stopnje ponovno prouči vso predloženo dokumentacijo in vknjižbi predlagano zastavno pravico. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vknjižba zastavne pravice ni možna, ker zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine ni dolžnica J. Z. ampak K. Z.. Ni bistveno, kdo je lastnik nepremičnine, ampak to, da je ta nepremičnina obremenjena z zastavno pravico, kot izhaja iz predložene dokumentacije. Navedbe izpodbijanega sklepa bi držale, če bi šlo za vknjižbo zastavne pravice z zaznambo le-te v izvršilnem postopku, ne pa tudi v primeru, ko gre za vpis zastavne pravice na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi iz 2. alineje 1. odstavka 150. člena ZZK-1 je razvidno, da je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena določena pravica, če sodna odločba učinkuje proti tej osebi. Navedena notarski zapis in sklep sodišča učinkujeta tudi proti K. Z. kot sedanji zemljiškoknjižni lastnici. Nesporno je, da je bila zastavna pravica na obravnavani nepremičnini pridobljena na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ in sklepa sodišča prve stopnje IV R 140/98 ter pozneje, ob spremembi lastništva, tudi izrecno priznana, kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St 17/2003. V njem je izrecno navedeno, da se s spremembo lastništva zastavna pravica predlagateljice ne spremeni in ostane njena ločitvena pravica v veljavi, tako da jo lahko uveljavlja proti prevzemniku premoženja. Zato lahko predlagateljica uveljavlja zastavno pravico tudi proti sedanji lastnici stanovanja K. Z.. Do vknjižbe lastninske pravice na K. Z. je prišlo brez hkratne vknjižbe zastavne pravice predlagateljice, čeprav ta iz predložene dokumentacije nedvoumno izhaja. Ne glede na pravni temelj vpisa lastninske pravice sedanje lastnice K. Z. je nesporno, da je obravnavana nepremičnina obremenjena z zastavno pravico predlagateljice. Poleg tega je tudi nesporno, da ima sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena ZIZ pomen vknjižbe zastavne pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica in J. Z. sta sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ v obliki notarskega zapisa 8.12.1998, in sicer z zastavno pravico na stanovanju J. Z., ki še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi. Z vprašanjem možnosti zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na nepremičnini brez vknjižbe obremenitev (zastavnih pravic, ki so jih upniki pridobili v sporazumu z dolžniki na podlagi 254. člena ZIZ) se je ukvarjalo že Ustavno sodišče, ko je presojalo skladnost 7. člena ZPPLPS z Ustavo RS (odločba št. U-I-8/00, Ur. l. RS, št. 43/01). Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIZ (Ur. l. RS, št. 75/2002) je določil, da mora s predlogom za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo dolžnik predlagati tudi vpis zastavne pravice, ustanovljene na tej nepremičnini na podlagi sporazuma strank po določbah zakona, ki ureja ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, in vseh drugih bremen; če tega ne stori, iz listine, ki je podlaga za vpis, pa izhaja, da je na nepremičnini ustanovljena zastavna pravica, sodišče po uradni dolžnosti opravi vpis zastavne pravice (120. člen ZIZ-A). SPZ je nato določil, da mora s predlogom za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo lastnik predlagati tudi vpis zastavne pravice, ki je nastala po določilu 2. odstavka 274. člena SPZ, ter vseh drugih zastavnih pravic, ki so na tej nepremičnini nastale pred uveljavitvijo tega zakona; če tega ne stori, iz listine, ki je podlaga za vpis, pa izhaja, da je na nepremičnini ustanovljena zastavna pravica, sodišče po uradni dolžnosti opravi vpis take pravice (3. odstavek 274. člena SPZ). Ob tem je SPZ tudi določil, da se z njegovo uveljavitvijo prenehajo uporabljati določila 23. poglavja (249. do 255. člen) ZIZ o nastanku zastavne pravice, razen določil za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo in se uporabljajo do njihovega vpisa v zemljiško knjigo (2. odstavek 274. člena SPZ).

Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo stanovanje J. Z., na katerem je bilo dogovorjeno zavarovanje predlagateljičine denarne terjatve z navedenim notarskim zapisom, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St 17/2003 z dne 15.10.2004 izročeno M. o. N. m. kot prevzemnici premoženja J. Z. s.p. kot stečajne dolžnice. Sklep je bil izdan v času, ko to stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da na tem stanovanju tudi po njegovem vpisu v zemljiško knjigo ni bila vknjižena pridobitev lastninske pravice v korist M. o. N. m. V času vložitve zemljiškoknjižnega predloga je bilo to stanovanje že vpisano v zemljiški knjigi (v podvložku št. 1094/5 k.o. X), kot njegova lastnica pa je vpisana K. Z. na podlagi sodbe na podlagi pripoznave P 27/2007 z dne 26.2.2007.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo (stroge) formalnosti postopka. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu, če zakon za posamezne vrste vpisov ne določa drugače (147. člen ZZK-1). Za obravnavani primer zakon ne določa kaj drugega. Zemljiškoknjižni postopek se začne v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme zemljiškoknjižni predlog oziroma listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (1. odstavek 133. člena ZZK-1). Vpis v zemljiško knjigo mora zato biti mogoč glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pogoji za dovolitev vpisa so določeni v 148. členu ZZK-1. Med drugim se vpis dovoli, če je dovoljen po stanju zemljiške knjige. Predlagateljičin zemljiškoknjižni predlog se opira na listino, iz katere izhaja, da naj se vknjižba hipoteke dovoli zoper dolžnico J. Z. kot lastnico stanovanja. Ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga 24.6.2009 J. Z. ni bila vpisana kot lastnica obravnavane nepremičnine, ki je od 10.4.2007 v lasti K. Z.. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlaganega vpisa proti K. Z. iz 1. odstavka 150. člena ZZK-1, saj K. Z. ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo hipoteke, razen tega pa tudi ne gre za primer iz 2. alineje 1. odstavka 150. člena ZZK-1 (obstoj odločbe pristojnega organa, ki bi učinkovala proti K. Z. kot udeleženki postopka, v katerem bi bila izdana ta odločba).

Stališče predlagateljice, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji po 150. členu ZZK-1 za dovolitev predlaganega vpisa, je zato zmotno. Hipoteka predlagateljice iz 4. odstavka 254. člena ZIZ, ki ob vpisu tega stanovanja v zemljiško knjigo ni bila vknjižena, se glede K. Z. kot zemljiškoknjižne lastnice v trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga predlagateljice šteje za neobstoječo. Za odločanje v tem zemljiškoknjižnem postopku so pravno nepomembni razlogi, zakaj hipoteka, za katero predlagateljica trdi, da je bila ustanovljena na podlagi 4. odstavka 254. člena ZIZ (predlagateljica zemljiškoknjižnemu predlogu ni priložila dokazil o razglasitvi rubeža nepremičnine na sodni deski in o njegovi objavi v Uradnem listu RS, ki sta po takrat veljavnem 4. odstavku 254. člena ZIZ ključni za stvarnopravni učinek rubeža, to je za učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini), ni bila vpisana v zemljiško knjigo ob vpisu tega stanovanja v zemljiško knjigo. Za ta postopek je prav tako nepomembno, kako je prišlo do tega, da je na podlagi sodbe na podlagi pripoznave kot lastnica stanovanja vpisana K. Z.. Čim je bilo stanovanje vpisano v zemljiško knjigo, ob tem, da tedaj hipoteka predlagateljice ni bila vknjižena, je treba pri odločanju o poznejših predlaganih vpisih glede obstoja pogojev za dovolitev vpisa izhajati iz določil ZZK-1. Predlagateljica se v zvezi z obstojem hipoteke neutemeljeno sklicuje na primerjavo s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St 17/2003, saj je bil ta sklep izdan v času, ko stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi. Neupoštevno je tudi sklicevanje na sedaj veljavni 3. odstavek 254. člena ZIZ o pomenu sklenitve notarskega zapisa iz 250. člena, ker ta določba velja šele od 21.9.2002 in za obravnavano zadevo že zato ni aktualna. Razen tega velja ponovno opozoriti, da se po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo pogoji za dovolitev vpisa (v tem primeru predlagateljičine zastavne pravice, ki ob vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo ni bila vpisana) presojajo po določilih ZZK-1. Glede na povedano predlagateljica s pritožbenimi razlogi ni mogla uspeti. Predlagateljica ima možnost, da skuša poiskati varstvo svojih pravic v zvezi z obravnavano hipoteko v ustreznem pravdnem postopku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, hkrati pa je dovolilo izbris zaznambe dovolitve vpisa (353. člen ZPP in 2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).