274. člen SPZ

Institut prepovedi razpolaganja (odtujitve ali obremenitve) je urejen v 38. členu SPZ (drugi, tretji in četrti odstavek), in sicer po zgledu iz paragrafa 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Lahko se določi s pravnim poslom ali oporoko, zavezuje le prvega lastnika, ne pa njegovih pravnih naslednikov, lahko se časovno omeji, v vsakem primeru pa "ugasne" s smrtjo upravičenca. V zemljiško knjigo se lahko vpiše samo pod pogoji iz četrtega odstavka 38. člena SPZ. V tem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Omenjeni pravni institut pomeni omejitev lastnika, saj mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Pravnoposlovna prepoved odtujitve nepremičnine prepoveduje pogodbeni stranki, v breme katere je dogovorjena, prenos lastninske pravice na nepremičnini, medtem ko dogovorjena prepoved obremenitve prepoveduje obremenitev nepremičnine z zastavno pravico in drugimi omejenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini. SPZ v členu 38. omenja prepoved odtujitve ali obremenitve, kar bi utegnilo pomeniti, da je dopustno predlagati vknjižbo bodisi samo prepovedi odtujitve bodisi samo prepovedi obremenitve. Na inst

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Predmet zaznambe hipotekarne tožbe je hipotekarna obveznost oz. terjatev, zaznamba take tožbe se lahko vpiše le pri (vpisani) hipoteki, kot to določa peti odstavek 78. člena ZZK-1

Ključno v navedeni zadevi je dejstvo, da se solastnici, ki sta za gradnjo (sicer slabovernega graditelja) vedeli, tej nista uprli, in da tudi v triletnem roku po končani gradnji nista izkoristili nobene od možnosti, ki sta jih po zakonu imeli kot lastnici. Izvedensko mnenje je bilo izdelano 12. 3. 2019, pritožnici pa sta se nanj odzvali 28. 3. 2019. Šele 3. 10. 2019, tik pred zaključkom glavne obravnave, sta na sodišče naslovili ugovor prevelike parcele, ki ga sedaj ponavljata v pritožbi. Elaborat je bil na podlagi izvedenskega mnenja tedaj že izdelan, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi upoštevanje novih, tako poznih navedb preveč zavleklo postopek in da pritožnici nista nič navedli, zakaj tega brez svoje krivde nista mogli ugovarjali že prej. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko teh navedb ni upoštevalo, za kar je imelo podlago v petem odstavku 286.a člena ZPP.

Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.

Tudi za te hipoteke, pridobljene po členih 242 do 245 ZIZ velja, da morajo biti, ko se nepremičnina končno vpiše v zemljiško knjigo, vpisane v zemljiško knjigo, in sicer ali na predlog lastnika nepremičnine ali po uradni dolžnosti, če iz listine, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je na nepremičnini ustanovljena zastavna pravica. Ker se je lastniško zemljiškoknjižno stanje spremenilo, načelo zaupanja v zemljiško knjigo preprečuje predlagatelju zdajšnji vpis hipoteke.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali se določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in190. člen ZZK-1 uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi (in ima zato na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZIZ sklenitev neposredno izvršljivega notarskega zapisa o ustanovitvi zastavne pravice pomen vknjižbe zastavne pravice) in se je zato vpis lastninske pravice ter že obstoječih zastavnih pravic ob kasnejšem vpisu predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo izvedel po določbah 120. člena ZIZ-A oziroma tretjega odstavka 274. člena SPZ; (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožena notarka ravnala protipravno; in (3) Ali bi se sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe moralo opredeliti tudi do obstoja vzročne zveze kot ene izmed predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti toženke za domnevno nastalo škodo in do navedb toženke o soprispevku tožnice k nastanku vtoževane škode oziroma ali je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje zadostna.

Eno od temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka določeno v 5. členu ZZK-1, je, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo (šele) od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, razen če ta zakon ne določa drugače. Gre za načelo, povezano s publicitetnim učinkom vpisov in načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče zato učinka vpisa ni moglo določiti za nazaj, to je z dnem oprave rubeža, za katerega se zavzema pritožba.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila domneva dobre vere uspešno izpodbita in ugotovilo, da je bila prva toženka v slabi veri. Vendar razlogi, ki jih poda sodišče prve stopnje so zelo skopi in sodišča druge stopnje ne prepričajo. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prva toženka vedela, da so sporne nepremičnine prodane s pridržkom lastninske pravice, tega zaključka ni utemeljilo z nobenimi prepričljivimi argumenti, razen s tem, da so priče tako izpovedale, kar pa povsem ne drži.

Notar ni dolžan dodatno preverjati pristnosti pogodbe, ki jo ob ustanovitvi notarske hipoteke ne nevknjiženi nepremičnini prejme v hrambo, če njene zunanje lastnosti ne vzbujajo nikakršnega dvoma v pristnost same pogodbe in overitvene klavzule (drugega notarja) na njej.

Predlagateljičin zemljiškoknjižni predlog se opira na listino, iz katere izhaja, da naj se vknjižba hipoteke dovoli zoper dolžnico J. Z. kot lastnico stanovanja. Ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga 24.6.2009 J. Z. ni bila vpisana kot lastnica obravnavane nepremičnine, ki je od 10.4.2007 v lasti K. Z.. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlaganega vpisa proti K. Z. iz 1. odstavka 150. člena ZZK-1, saj K. Z. ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo hipoteke, razen tega pa tudi ne gre za primer iz 2. alineje 1. odstavka 150. člena ZZK-1 (obstoj odločbe pristojnega organa, ki bi učinkovala proti K. Z. kot udeleženki postopka, v katerem bi bila izdana ta odločba).

Čeprav predmet zastavne pravice v primeru neposestne zastavne pravice ni individualno določena stvar (zaloge se med trajanjem zastavne pravice spreminjajo), je potrebno zastavljeno stvar na določen način opredeliti, tako da je mogoča identifikacija v postopku poplačila zavarovane terjatve. Opis zastavljene stvari pri neposestni zastavi zalog mora zato zajemati navedbo kraja, kjer se zaloge nahajajo in določitev njihove vrednosti. Z ubeseditvijo, da se zastavljene zaloge nahajajo v "prodajalnah zastavljalnice", pri čemer so te prodajalne (ulice in naslovi) objektivno določljive in preverljive, je izpolnjen zakonski pogoj, zato je neposestna zastavna pravica nastala. Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za obliko zavarovanja, kjer dolžnik prenese več pravic, kot je potrebno za doseg namena posla (fiducirani posel). Bistvena značilnost fiduciranega posla je njegova diskretnost. Že zato je vključena možnost, da bi se na podlagi 2. odst. 207. člena SPZ (smiselna uporaba pravil o cesiji), uporabljalo tudi merilo o dolžnosti obvestitve dolžnika odstopljene terjatve.

Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba. Izražena je le volja ene stranke, saj prava razpolagalna upravičenka - tožeča stranka - svoje volje ni izrazila. Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride; gre za neobstoječ pravni posel oziroma za 'neposel'. Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, po sami naravi stvari nima učinkov - pravica se v svoji pripadnosti in/ali obsegu zaradi takšnega posla ne bo spremenila. In prav v tej lastnosti se konkretni primer bistveno razlikuje od neveljavnih (torej ničnih in izpodbojnih) poslov, ki na pravnoposlovnem področju učinkujejo, čeprav ne ravno tako, kot sta si to stranki zamislili. Še najmanj stičnih točk ima neposel z izpodbojno pogodbo, ki učinkuje, vse dokler ni izpodbita, in vedno lahko konvalidira. Bližje je nični pogodbi, ki pa ji OZ vendarle pripisuje določene pravnoposlovne učinke (86. - 91. čl. OZ). Tu obravnavani sporazum o zavarovanju pa ne more učinkovati niti na tak način, zato je bil ničnostni zahtevek navkljub napa