VSL sodba I Cp 400/2010

Pritožbi tožeče stranke S. P. se, kolikor se zahtevek nanaša na prvotoženo stranko in petotoženo stranko, v celoti ugodi in sicer tako, da se zviša prisojena odškodnina za 66.917,04 EUR in sta tako tožena stranka D. M. in tožena stranka D. D. dolžna solidarno plačati tožeči stranki S. P. odškodnino v višini 166.917,04 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer tožena stranka D. M. od zneska 40.000.000,00 SIT od 23.3.2004 do 31.12. 2006 in od zneska 166.917,04 EUR od 1.1.2007 do dneva plačila, tožena stranka D. D. pa od zneska 40.000.000,00 SIT od dneva prejema tožbe – 17.5.2004 do 31.12.2006 in od zneska 166.917,04 EUR od 1.1.2007 do dneva plačila, in sicer tožena stranka D. M. v 15 dneh pod izvršbo, tožena stranka D. D. pa v 8 dneh pod izvršbo. V preostalem delu se – kolikor se pritožba nanaša na drugotoženo, tretjetoženo stranko in četrtotoženo stranko – zavrne.

Pritožba tožečih strank Si. P. in S. L. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbi toženih strank M. S., L. S. in S. S. se ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke Si. P. zoper njih v celoti zavrne.

Pritožbi tožene stranke D. M. se delno ugodi in sicer tako, da se določi izpolnitveni rok na 15 dni, kar v tem delu zahteva tožeča stranka S. P. več oz. drugače pa se zavrne, sicer pa se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem a izpodbijanem delu.

Pritožbi tožene stranke D. D. se delno ugodi in sicer tako, da začnejo teči zamudne obresti od zneska 40.000.000,00 SIT od dne prejema tožbe – 17.5.2004 do 31.12.2006, od zneska 166.917,04 EUR pa od 1.1.2007 do dneva plačila, višji obrestni tožbeni zahtevek pa se zavrne, sicer pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu.

Toženi stranki D. M. in D. D. sta dolžna plačati nerazdelno tožeči stranki S. P. 10.362,91 EUR pravdnih stroškov prvostopnega postopka, vse v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne po prejemu sodbe dalje, vse do plačila.

Tožeča stranka S. P. je dolžan plačati toženim strankam M. S., L. S. in S. S. 5.161,58 EUR stroškov prvostopnega postopka, tožeči stranki Si. P. in S. L. pa omenjenim toženim strankam 2.779,31 EUR, vse v 15 dneh po izdaji sodbe.

Tožeči stranki Si. P. in S. L. sta dolžni plačati nerazdelno toženi stranki D. M. 2.317,03 EUR stroškov prvostopnega postopka, toženi stranki D. D. pa 2.317,03 EUR stroškov prvostopnega postopka, vse v 15 dneh po izdaji sodbe.

Tožeča stranka S. P. je dolžan plačati toženim strankam M. S., L. S. in S. S. 2.614,05 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh po izdaji sodbe.

Toženi stranki D. M. in D. D. sta dolžna plačati nerazdelno tožeči stranki S. P. 812,42 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh po izdaji sodbe.

Tožeči stranki Si. P. in S. L. ter toženi stranki D. M. in D. D. same nosijo vse svoje stroške pritožbenega postopka, tožene stranke M. S., L. S. in S. S. pa same nosijo pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

1Tožene stranke D. M., M. S., L. S. in S., ter D. D., so dolžni nerazdelno in solidarno plačati tožeči stranki S. P. odškodnino v višini 100.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 23.964.000,00 SIT od 23.3.2004 do 31.12.2006 in od 100.000,00 EUR od 1.1.2007 do dneva plačila, v 8. dneh pod izvršbo.

2Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3Tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožene stranke D. M., M. S., L. S. in S., ter D. D.,so dolžne nerazdelno in solidarno plačati tožeči stranki Si. P. in L. S. vsaki po znesek v višini 29.210,48 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 7.000.000,00 SIT od 8.2.2000 do 31.12.2006 in od 29.210,48 EUR od 1.1.2007 do dneva plačila, v 8. dneh pod izvršbo.“

se zavrne.

4Tožene stranke so dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki S. P. 5.262,56 EUR pravdnih stroškov, tožeči stranki S. P. in S. L. pa nerazdelno povrniti prvotoženi stranki 2.370,03 EUR, drugo do četrtotoženim strankam 2.779,31 EUR in petotoženi stranki 2.409,84 EUR, vse v 15. dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne po prejemu sodbe dalje, vse do plačila.

Zoper sodbo vlagajo pritožbo vse pravdne stranke.

Tožeče stranke vlagajo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in stroške postopka in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prisodi prvotožeči stranki višji znesek iz naslova nepremoženjske škode ter ugodi tožbenemu zahtevku S. P. in S. L. ter odloči, da so tožene stranke dolžne povrniti tožečim strankam višje pravdne stroške. V zvezi z zastaranjem poudarjajo, da duševne bolečine matere in sestre še vedno trajajo. Nista mogla vedeti in pričakovati, kako hudo jima bo, ko bosta morali opazovati S. P., niti kakšna bo vsa potrebna skrb zanj in da bo takšno njegovo stanje vedno težje opazovati iz dneva v dan. Mati tudi ni vedela, kako težko bo skrbeti za sina, po več pretečenih letih, ko se stanje ne spreminja na bolje in ko je omejena, da praktično ne more nikamor od doma. Prej je bil obema tožnicama v pomoč še oče oškodovanega. Ker pa je prehitro in nepričakovano preminul, so se duševne bolečine povečale. Po končanju rehabilitacije dne 23.3.2001 so obiskovale še bioenergetike, alternativne zdravilce, fizioterapevte in refleksne terapevte, in sicer več kot leto dni. Vsi so verjeli, da se bo stanje tožniku izboljšalo, zato na začetku duševne bolečine svojcev niso bile tako hude in intenzivne kot kasneje, ko se je po več kot letu dni po odpustu iz Soče izkazalo, da se stanje ni bistveno spremenilo. Prenizko je prisojena tudi odškodnina neposrednemu oškodovancu S. P.. V premajhni meri je upoštevano, da je tožnik hrom na vse štiri okončine, da so sklepi okončin zakrčeni in fiksirani v upognjenem položaju, da ni nikakršnih znakov in možnosti hotene aktivnosti v okončinah. V premajhni meri je upoštevano izvedeniško mnenje dr. A. A., da ima bolečine, ki jih je težko opisati, da zajema različne dele telesa, da je globoka in intenzivna. Po mnenju izvedenca se take bolečine tako zdravi, tožnik pa jih ima občasno in zaradi njih fizično trpi. Takšne bolečine bo imel tudi v bodoče ves čas. Razen dojemanja dogodkov ne more opravljati nobenih drugih življenjskih aktivnosti. Sodišče je tudi v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da ne more opravljati nikakršnih opravil, da je popolnoma odvisen od nege druge osebe, da zaradi nerazločnega govora težko komunicira z okolico in težko navezuje stike z okolico in težko navezuje stike z obiskovalci, ki ga obiskujejo, pri tem pa se svojega stanja zaveda in zato ves čas duševno trpi. V premajhni meri je upoštevano dejstvo, da doživlja prikrajšanost pri stikih z nasprotnim spolom, da se zaveda, de ne bo mogel imeti potomstva in da zato duševno trpi. Zato je treba v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. V zvezi s stroškovno odločitvijo poudarjata, da je sodišče naložilo Si. P. in S. L. stroške v preveliki meri upoštevaje, da je večji del stroškov odpadel na tožnika S. P. Večina tožbenih navedb in dokazov se je nanašala na zahtevek prvotožnika. V celoti bi morali biti priznani tudi stroški izvedenca.

Prvotoženec D. M. izpodbija obsodilni del sodbe v 1. in delno v 4. točki sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga naj se pritožbi ugodi, sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da je izpolnitveni rok 15 dni v skladu z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP in ne 8 dni. Ni razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik je namreč izrecno podal ugovor sokrivde. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, za katero odškodninsko postavko in v kakšni višini je sodišče prisodilo tožniku odškodnino. Podana je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je najprej napadel pritožnika in ga fizično poškodoval. V diskoteki ga je poškodoval s pepelnikom, bil je agresiven, mu grozil s smrtjo. Pritožnik je zaslišan tako v kazenskem kot tudi v tem postopku pojasnil, da je tožnika brcnil, ker ga je ta pred vhodom ponovno napadel. Kako je bil tožnik agresiven, pa izhaja tudi iz izpovedb prič, ki so bile zaslišane tekom kazenskega postopka. Previsoko je prisojena odškodnina. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se najmanj dva meseca in pol ni zavedal svojega položaja, kar pomeni, da ni mogel trpeti nobenih bolečin, ni se zavedal nevšečnosti, niti ni v tem času mogel trpeti nobenega strahu. Ker je prisojena enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, pri čemer se sodišče ni opredeljevalo, kakšna naj bi bila tožnikova škoda za posamezno vrsto nepremoženjske škode, pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov namreč izhaja le, da sodišče razloguje, katerih življenjskih aktivnosti tožnik ne more več opravljati, kakšne naj bi bile tožnikove bolečine, iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kljub temu, da je sodišče navedlo, da tožnik tudi fizično trpi. Posledično je napačna izpodbijana odločitev o stroških postopka.

Drugo do četrtotožene stranke M., L. in S. S. prav tako izpodbijajo obsodilni del sodbe v 1. in delno v 4. točki sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa naj se sodba razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje in odločitev. Poudarjajo, da ni jasno, na kateri pravni podlagi jim je naložena odškodnina. Škodo je povzročil prvotoženec ne pa oni. Med njimi in nastalo škodo ni nobene vzročne povezave, kot tudi ne prostorske in časovne zveze. Zgolj na podlagi splošnih odškodninskih načel ni mogoče naložiti odškodnine. Diskotečna dejavnost prvotnega drugotoženca Mi. S. ni predstavljala nevarne dejavnosti. Šlo je za miren, urejen in zakonito delujoč lokal. Niti tožeča stranka se ni sklicevala na objektivno odgovornost. Tožeča stranka zoper njih ni podala nobenih podlaga za odgovornost in zato sodba krši drugi člen ZPP. Tožbene trditve so pavšalne in gredo v smeri odgovornosti iz 147. člena OZ, češ da so varnostniki opravljali delo v korist drugo tožene stranke in niso bile ustrezno podučene o obnašanju. V času škodnega dogodka je veljal ZOR in ne OZ. Povzročitelj ni bil zaposlen pri drugotoženi stranki, temveč pri varnostni službi V., s.p. Varnostna služba je opravljala delo za svoj račun in v svojem imenu na podlagi obojestranske obligacijske pogodbe. Ne gre za odnos podrejenosti – nadrejenosti niti v smislu delodajalec – delavec niti v smislu izvajalec – podizvajalec. Prvotoženec je bil podrejen le vodji oziroma poslovodji omenjene varnostne službe. Med drugotoženo stranko in varnostno službo ni šlo za odnos delodajalca in delavca, kakor tudi ne v odnosu drugotožene stranke do prvotoženca. Nepravilno in protispisno je zaključevanje izpodbijane sodbe, češ, da je drugotožena stranka sama izbirala varnostnike. Takšno zaključevanje je v nasprotju s pisno pogodbo in pričevanji D. D., M.S.in vseh ostalih prič. Izpovedba S. M. iz kazenskega spisa je vzeta iz konteksta in gre za nasprotje te izpovedbe, ki v pravdni zadevi sploh ni bila razčiščena, z vsemi ostalimi dokazi, predvsem tudi pisno pogodbo med drugotoženo stranko in varnostno službo. Dokaze pa je treba pretehtati vsakega posamezno in v povezavi z vsemi ostalimi. Nepravilno je zaključeno, da bi morala drugotožena stranka opaziti značajske lastnosti D. M. in njegovo neusposobljenost za delo redarja oziroma varnostnika. Le ta prej ni imel nobenega izpada oziroma nepravilnosti v delu, na kateri bi lahko drugotožena stranka sploh karkoli opazila. Sodba nima razlogov in gre zgolj za predpostavke, ki v spisovnem gradivu nimajo podlage. Za red je skrbela varnostna služba. Ta je bila strokovno usposobljena in ji je drugotožena stranka lahko zaupala, saj je v predmetni diskoteki opravljal varovanje pred spornim dogodkom že več let brez problemov. Varnostna služba je imela tudi licenco za fizično varovanje št. … . Tudi z vidika določil Zakona o javnih zbiranjih je očitno, da je drugotožena stranka za varnost storila več, kot je bilo formalno potrebno. Neutemeljena je predpostavka, da bi morala drugo tožena stranka kot laik sama preverjati pravilnost dela varnostne službe in usposobljenost ter značajske lastnosti zaposlenih delavcev pri varnostni službi. Za kaj takšnega ni imela objektivne možnosti, nobene podlage pa ni, da bi se zahtevalo, da to stori tako, da bi na primer angažirala drugo varnostno službo, da bi nadzirala in preverjala prvo. Napačna je tudi odločitev glede zastaranja. Tožnik je vložil tožbo po preteku subjektivnega roka. Diagnoza „tetraplegija“ je bila tožniku znana že pred začetkom rehabilitacije, že v letu 2000. Že v tožbi je tožeča stranka navajala: „Od 8.2.2000 dalje pa je njihovo družinsko idilo zamračilo dejstvo, da njihov S. - sin in brat ne bo nikoli več enak. Skoraj 3 mesece je ležal v komi in med tem so zdravniki ugotavljali in tožnike seznanjali s krutimi posledicami, ki jih bo moral nositi S. in posredno tudi oni, saj se njegovo stanje ne bo nikoli več izboljšalo.“ „3 mesece so tožniki v smrtnem strahu pričakovali naslednji dan, ali se bo njihov S. zbudil ali bo še naprej nemočno ležal na bolniški postelji. Ves čas zdravljenja so mu stali ob strani in potihoma upali na čudež. Upali in želeli so si, da bi njihov S. ozdravel, da bi bil tak, kot so ga poznali pred nesrečo. Njihove želje se žal niso uresničile in sedaj se soočajo s kruto resnico in težko invalidnostjo njihovega ljubljenega sina in brata.“..... V tožbi P 64/2004 se tudi ne navaja „ Iz izvida Inštituta za rehabilitacijo z dne 20.11.2000 je razvidno, da je pri tožeči stranki prisotna difuzna sopastičnost, izražena plegija sp. in pareza zg. udov, minimalna aktivnost je le v desnici. V vseh sklepih so prisotne kontrakture, v obeh ramenih je pasivna gibljivost možna le do horizontale, v obeh komolcih in predvsem levem zapestju. Na spodnjih udih aktivnosti ni, pasivna gibljivost pa je omejena v vseh sklepih. V kolkih je možna fleksija do približno 80 stopinj, koleno ravno tako, obe stopali sta v izrazitem ekvinovarusu položaju več kot levo kot desno s povsem odsotno dorzifleksijo. Skoraj tako je bilo stanje tudi po koncu rehabilitacije, saj so bile poškodbe tožeče stranke tako močne, da kljub intenzivni obravnavi in trajnemu vzpodbujanju niso zdravniki uspeli dvigniti nivoja tožeče stranke in ni za pričakovati funkcionalnih uspehov.“. Glede na tak potek rehabilitacije je bilo jasno, da bo poškodovani ostal tetraplegik, saj tudi v rehabilitacijskem centru ves čas, to je več mesecev, ni bilo napredka glede njegove fizične funkcionalnosti. Trajnost posledic je morala biti znana že pred odpustom iz rehabilitacijskega centra. Medicinska dokumentacija že od leta 2000 dalje venomer navaja v smislu. „ Izvidi so bili skoraj enaki.“ (na primer kontrole 14.3.2000, 28.3.2000. 31.3.2000 in 6.4.2000 itd.). Po izvedeniškem mnenju z dne 27.2.2009 se tožnik 2,5 mesecev ni zavedal svojega položaja, nadaljnje 3,5 mesece se je zelo omejeno zavedal položaja, v celoti čutil bolečine, čutil strah in nadaljnjih 7 mesecev se je zavedal svoje nemoči, nepokretnosti, odvisnosti in ni čutil svojega telesa. Izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke pa v delu, ko je bilo končno stanje znano šele ob odpustu iz Inštituta RS za rehabilitacijo dne 23.3.2001, drugo tožena stranka ne sprejema in je za razčiščevanje spornega vprašanja predlagala neposredno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. Sodišče tega dokaza neupravičeno ni izvedlo in odvzelo možnost dokazovanja v skladu z njenimi predlogi, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tako da je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP (1. odstavek 339. člena ZPP).

Petotoženec prav tako izpodbija obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter naloži tožečim strankam, da morajo tožencu povrniti vse stroške postopka. Poudarja, da je bila najprej tožba vložena zoper D. D. družba X, brez naslova, naknadno pa je bila tožena stranka poimenovana z nazivom „D. D., kot je tožena stranka opredeljena tudi v drugi tožbi. Naknadno, po opravljeni prvi obravnavi, je sodišče toženo stranko spremenilo v D. D, na drugem naslovu. Prvotno tožena stranka je pravna oseba, družba z omejeno odgovornostjo, D. D., ki je s to sodbo obsojen, pa je fizična oseba. Gre za dve popolnoma različni osebi, tako v statusnem smislu, kot tudi v vsebinskem, zato v nobenem primeru ni moč kar spremeniti oziroma zamenjati ene stranke z drugo. Tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo in je navedla, da tožena stranka kot je navedena, ne obstaja. Sodišče bi moralo ves čas postopka paziti na sposobnost biti stranka in bi moralo tožbo zavreči. Toženec bi moral biti v primeru razširitve tožbe pozvan, da vstopi v pravdo in le če bi se strinjal, bi lahko sodišče pritegnilo v postopek D. D. V glavi sklepov, vabila in zapisnikov z dne 21.4.2006 se navaja kot tožena stranka D. D., društvo nato pa se kar naenkrat, brez kakršnega koli sklepa ali obvestila začne pojavljati D. D.. Na vabilu za narok z dne 3.6.2009 se ponovno pojavi kot tožena stranka pravna oseba in tudi tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 29.5.2009 v glavi navaja pravno osebo kot toženo stranko. Tožena stranka D. D. ni bil tožen in ne more ter ne sme biti stranka tega postopka, saj je bil naknadno spremenjen tudi priimek. Toženec bi prejel tožbo po poteku zastaralnega roka. Zato tudi ni pasivne legitimacije. Prvotoženec je bil izzvan in zato nosi tožnik določeno soodgovornost za nastali dogodek. Soprispeval je najmanj v višini 50%. Kolikor tožnik ne bi napadel toženca, do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Toženec je škodo povzročil izven delovnega mesta in izven službenih dolžnosti. Stopnišče, kjer je nastal škodni dogodek, ni spadal v delokrog. Zato dejanje ni bilo storjeno v okviru opravljanja službe. Ravnanje prvotoženca je tudi v nasprotju z ravnanjem in navodili petotoženca. Redarji niso smeli udarjati in tepsti. Izjave prvotoženca je treba jemati z rezervo. Njegov interes je namreč, da se obsodi tudi ostale tožence in je zato obtoževal tudi ostale tožence. Zelo negativno je trdil o pritožniku in ga blatil. Dejal je, da sta mu Mi. in M. S. dajala navodila za delo in bila na nek način nadrejena. Vse te izjave so bile ovržene z izjavami ostalih tožencev in prič. Zato teh navedb sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče ne obrazloži svojega mnenja, da je bil prvotoženec redar v diskoteki, za katere ni bilo posebnih pogojev. Sodišče povzame del zakona o zasebnem varovanju, vendar ne navede, zakaj prvotoženec ni bil redar. Stranki sta dogovorili službo redarja in ne službe varovanja. Redarji so bli zato, da so vzdrževali red in niso nikogar ali ničesar varovali. Za redarje niso bili določeni nikakršni kriteriji in pogoji. Toženec ni bil malomaren in ni kršil pravil. Sodišče napačno šteje, da je šlo za opravljanje službe varovanja. Napačno šteje, da bi moral pritožnik ugotavljati osebnostne lastnosti prvotoženca, saj to ni nikjer predpisano. Nikoli ni imel kakšnih težav in nihče od njegovih sodelavcev ni bil obsojen. Člen 140 ZOR, na katerega se sklicuje sodišče, govori o čezmernem prikrajšanju in ne o odškodninski odgovornosti. Nikjer ni izrecno zapisano, da pritožnik odgovarja kot delodajalec. Ni obrazložena odločitev o višini odškodnine. Pri odškodninah je za nastanek zamude potrebna vročitev zahtevka. Pred vročitvijo tožbe tako ni moglo priti do zamude. Pa tudi tek obresti ni ves čas v višini zakonskih zamudnih obresti, ampak najprej v višini revalorizacijskih obresti od izdaje sodbe pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Pomembna je namreč le višina zneska. Tako je tožeča stranka uspela z 59,91 % in ne z 80%.

Drugo do petotožene stranke so odgovorile na pritožbo tožečih strank in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožbi tožnika ter drugo do četrtotožene stranke sta v celoti utemeljeni, pritožbe ostalih pravdnih strank pa so delno utemeljene.

K pritožbi tožečih strank:

- k pritožbi tožnic Si. P. in S. L.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno dne 23.3.2001 in da je bilo tudi tožnicama tedaj znano, kakšne so dokončne posledice, ki jih je utrpel tožnik v škodnem dogodku, nedvomno pa sta tedaj tudi začeli trpeti zaradi dokončnega spoznanja, da se zdravstveno stanje njunega sina oziroma brata ne bo izboljšalo. Sodišče druge stopnje s takšnima - dokazno oceno in pravnim stališčem - soglaša, saj so dejanske ugotovitve o zaključku zdravljenja in na to navezano duševno trpljenje tožnic ob spoznanju tožnikovega končnega zdravstvenega stanja oziroma nastalih posledic v njegovem zdravju oprte ne le na izvedenčevo mnenje o dnevu zaključka zdravljenja, temveč tudi na izpovedbe same tožnice Si. P. omenjene v izpodbijani sodbi. Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano ustalilo. Pričetek zastaralnega roka v tovrstnih primerih je tako objektiviziran in ne v celoti v sferi oškodovancev, torej tudi ni mogoče upoštevati kasneje lahko spreminjajočih modalitet in nians intenzivnosti duševnega trpljenja posrednih oškodovancev, ko se vsakodnevno ali občasno soočajo s stanjem poškodovanca. Zato niso pravno pomembne v tem pritožbenem postopku pritožbene navedbe, da se tožnici ob zaključku zdravljenja oziroma ob tožnikovi vrnitvi iz zavoda za rehabilitacijo domov, še nista zavedali v polni meri duševnega trpljenja, ki sta ga čutili kasneje, ko sta se vsakodnevno soočali s tožnikom oziroma njegovim stanjem. Pravno priznano škodo predstavlja v tovrstnih primerih duševno trpljenje, ki ga bližnji utrpijo zaradi zavedanja, da bo oškodovanec ostal težek invalid (primerjaj določbo 201. člena ZOR). Bistveno je torej, da sta ob zaključku zdravljenja tožnici poznali vse trajne posledice tožnikove poškodbe, se že tedaj soočili tudi s spoznanjem, da bo treba zanj skrbeti oziroma se vse življenje soočati z njegovo prizadetostjo in njegovim trpljenjem ter so tako tovrstne duševne bolečine oziroma s tem povezano njuno duševno trpljenje nastale že tedaj. V pritožbenem postopku zatrjevane duševne bolečine, ki sta jih pritožnici nedvomno tudi utrpeli ob smrti njunega moža oziroma očeta, pa v tej pravdi ne morejo biti pravno upoštevne, saj se ne nanašajo na v tej pravdi uveljavljano odškodnino za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu pravilno in zadostnem obsegu ugotovilo pravno relevantne dejanske okoliščine in nanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je triletni zastaralni rok pričel teči 23.3.2001 in se je iztekel pred vložitvijo tožbe (7.2.2005) in je zato pritožba tožnic v tem delu neutemeljena, kar je terjalo zavrnitev njune pritožbe in potrditev tega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- k pritožbi tožnika S. P.

Pač pa je utemeljena pritožba tožnika glede višine prisojene odškodnine. V konkretnem primeru gre namreč za katastrofalno škodo, ki terja najvišjo odmero odškodnine, kot se priznavajo v sodni praksi za nepremoženjsko škodo. Tožnik, ob škodnem dogodku star le 27 let, je hrom na vse štiri okončine, nesposoben se hraniti in vzdrževati oziroma nadzorovati osebno higieno, popolnoma odvisen od nege oziroma pomoči drugih oseb, ves čas čuti nevropatske telesne bolečine, nesposoben je opravljati fizična in intelektualna dela, zaradi nerazločnega govora težko komunicira z okolico in težko navezuje stike z obiskovalci, nesposoben je ustvariti celovito razmerje z nasprotnim spolom, torej nedvomno tudi za vselej nesposoben ustvariti družino in opravljati svoj poklic, pri čemer se svojega stanja zaveda in zaradi tega vsakodnevno zelo duševno trpi (glej dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je utrpel najhujšo možno obliko prizadetosti zdravstvenega stanja in eno od najhujših možnih zmanjšanj (izničenj) človekovih življenjskih aktivnosti. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je zvišalo odškodnino na celotni zahtevani znesek, torej na skupno 166.917,00 EUR (178,52 povprečnih plač ob upoštevanju povprečne plače za mesec oktober 2009 – 935,00 EUR). Odmerjeni znesek sicer tudi še ne dosega spodnjih meja odmer pravičnega zadoščenja v ustaljeni sodni praksi v podobnih primerih, ki presegajo tudi 300 povprečnih plač.(1) Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi v celoti ugodilo in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pri odmeri višine odškodnine, spremenilo prvostopno sodbo v tem delu tako, da je zvišalo odškodnino na zahtevani znesek, kolikor se zahtevek nanaša na prvotoženo in petotoženo stranko, ne pa tudi kolikor se nanaša na drugo do četrtotoženo stranko, saj je v tem delu tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, v zvezi s čemer glej razloge spodaj v zvezi s pritožbo drugo do četrtotožene stranke (5. točka 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

K pritožbi prvotoženca

V izpodbijani sodbi so navedeni vsi pravno relevantni razlogi, ki omogočajo preizkus izpodbijane sodbe, tudi v zvezi z odgovorom na očitek, da je tožnik tudi sam soprispeval k nastali mu škodi (očitek deljene odgovornosti oškodovanca). V izpodbijani sodbi je natančno opisan napad tožnika na toženca, kot tudi opisano dogajanje potem, ko je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tudi razložilo, zakaj ni našlo razlogov za tožnikov soprispevek (glej obširne razloge na straneh 4 in 5 izpodbijane sodbe). Ob povedanem ne more biti izkazana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ti razlogi pa so tudi dejansko in materialno pravno pravilni. Tudi če je tožnik toženca v lokalu napadel ter mu grozil in ga žalil, pa je med takšnim ravnanjem tožnika ter škodnim dogodkom vendarle časovna distanca. Do napada toženca na tožnika je namreč prišlo kasneje, ko je napad tožnika (tako fizični kot verbalni) že prenehal, razen tega pa je bil kasneje tožnik že fizično obvladan in odstranjen iz lokala in ni bilo nobene potrebe po kakršnemkoli posredovanju pritožnika, ki je brez upravičenega razloga šel za že odpeljanim tožnikom iz lokala, še najmanj pa seveda potrebe po izvršitvi izjemno krutega napada na telesno tudi šibkejšega in za razliko od njega borilnih veščin neveščega tožnika, ko ga je zunaj ležečega kar brcnil v glavo (glej dejanske in pravilne pravne ugotovitve sodišča prve stopnje na omenjenih straneh sodbe). Zato ni potrebnega časovno – dogodkovnega sosledja, kot tudi ne objektivnih okoliščin, ki bi kazale na ravnanje v silobranu ali terjale upoštevanje upravičene čustvene razburjenosti oziroma izzvanosti pritožnika, ki je vendarle opravljal tudi redarsko službo in bi se tudi zato moral obvladati, skratka takšne situacije, ki bi lahko terjala upoštevanje tožnikovega obnašanja v obliki krivdnega soprispevka na podlagi pravila o deljeni odgovornosti oškodovanca. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da naj bi tožnik pritožnika napadel celo še ponovno potem, ko je bil na stopnicah pred lokalom na tleh, obvladan s strani ostalih redarjev, pa nima podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotavlja, da se je ležeči tožnik hotel zgolj dvigniti, kot tudi ne v ugotovitvah kazenskega sodišča v kazenskem spisu, na katerega se pritožnik še sklicuje. Zato njegova izjava v kazenskem postopku, da naj bi tožnik še zunaj „hotel skočiti vanj“ tudi po presoji drugostopnega sodišča pravilno ni bila upoštevana. Dejansko stanje je bilo torej pravilno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo z ugotovitvijo, da tožniku ni mogoče naprtiti deljene odgovornosti za nastalo katastrofalno škodo.

Res tožnik ni substanciral oziroma navedel posameznih vrst oziroma oblik škode, ki mu je nastala. Za kaj takšnega pa niti ni bilo potrebe. Iz opisa škodnih posledic v trditveni podlagi tožbe namreč prima faciae izhaja, da v bistvenem uveljavlja le škodo zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v manjši meri pa tudi zaradi trajnih telesnih bolečin, ter ne zaradi strahu, telesnih bolečin med zdravljenjem ter nevšečnosti med zdravljenjem ter skaženosti. Tožnik je bil po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča najprej v komi in se stanja neposredno ob škodnem dogodku niti ni več spomnil, prav tako se očitno niti ni zavedal občutkov v zvezi s potekom zdravljenja. Zato se je v opisu škode razumljivo osredotočil na svoje trpljenje, ki ga je začutil ob spoznanju nastalih trajnih posledic in na duševne bolečine, ki jih praktično vsakodnevno ves čas od tedaj, ko je bilo zaključeno njegovo zdravljenje, trpi zaradi teh posledic, ko so praktično izničene njegove življenjske aktivnosti, kot so že zgoraj povzete iz prvostopne sodbe. Tudi odškodnino je zato treba presojati v luči te oblike pravno priznane škode. (2) Ker je svoje duševno trpljenje oziroma intenzivnost duševnih bolečin tudi opisal, uveljavljani tožbeni podlagi tudi ni mogoče očitati tega potrebnega – subjektivnega elementa te oblike škode, posledično pa tudi ne pomanjkanja teh razlogov izpodbijani sodbi, v kateri je obstoj teh tožnikovih duševnih bolečin tudi naveden. Zato tudi tu ni izkazana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje oziroma nejasnost razlogov, ki naj bi onemogočali preizkus sodbe).

Tudi prisojena odškodnina še zdaleč ni previsoko odmerjena, temveč v prenizkem znesku, kar je terjalo njeno zvišanje v pritožbenem postopku, kot je obrazloženo že zgoraj v zvezi s tožnikovo pritožbo in se pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi očitki sklicuje na gornje razloge.

Pač pa ima pritožnik prav, ko opozarja, da določba 2. odstavka 313. člena ZPP terja določitev roka za izpolnitev obveznosti 15 dni in ne 8 dni, kot je določilo prvostopno sodišče. Ker je torej kršena navedena procesna določba, s čimer je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim določilom, je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je glede prvotoženca podaljšalo paricijski rok na 15 dni (2. odstavek 354. člena ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj pritožbeno sodišče v ostalem izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialno pravnih kršitev (353. člen ZPP).

K pritožbi drugo do četrtotožene stranke

Pritožnice utemeljeno opozarjajo, da med njihovim pravnim prednikom - lastnikom lokala (diskoteke), kjer se je pripetil škodni dogodek in neposrednim povzročiteljem škode – prvotožencem oziroma (in) petotožencem ni bilo vzpostavljeno takšno pravno upoštevno razmerje, ki bi lahko predstavljalo podlago za odškodninsko odgovornost njihovega pravnega prednika ter posledično njihovo odškodninsko odgovornost. Prvotoženec je bil v delovnem razmerju oziroma pravno poslovnem razmerju zgolj s petotožencem, ki za njegovo ravnanje objektivno odgovarja na podlagi določbe 170. člena ZOR, kot je sicer pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Tudi sicer mu upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne profesionalne skrbnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti (18. člen ZOR). Kot že zgoraj pojasnjeno, je prvotoženec poškodoval tožnika pred lokalom iz očitno maščevalnih nagibov, ker ga je ta v lokalu predhodno napadel. Potrebna skrbnost lastnika lokala v konkretnem primeru ni mogla zajeti predvidevanja, da bo prvotoženec, ki je tedaj opravljal delo redarja (glej tudi povsem jasno vsebino pogodbe, sklenjene med pokojnim drugotožencem in petotožencem, z dne 1.12.1999, ko ves čas določa opravljanje dela s strani redarjev, v 5. členu pa so izrecno določene storitve redarske službe, to je vzdrževanje reda in miru v lokalu in ne storitev fizičnega varovanja premoženja in ljudi), za katero tedaj niti ni bilo treba opraviti kakšnega predpisanega usposabljanja, odreagiral na tako neprimeren način. (3) Tudi če je lastnik lokala (prvotni drugotoženec) sodeloval pri izbiri redarja, in se razumljivo odločal za takšne, ki so obvladali tudi borilne veščine, ali kasneje kot skrben lastnik lokala celo opazoval oziroma nadziral, kako ta opravlja svoje delo (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), ni imel razloga, da bi mu prepovedal ali onemogočil še naprej opravljati redarsko službo v lokalu. Prav nasprotno - iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi prvotoženec že kdaj prej ravnal neprimerno pri izvrševanju redarske službe in bil zato osebnostno neprimeren opravljati to delo, kot še pravilno poudarjajo pritožnice. Zgolj ugotovljene okoliščine, da je šlo za mladega redarja, ki še ni imel izkušenj in vsekakor ni bil še tako odločen, avtoritativen in spreten kot kolegi, ki so skupaj z njim tudi opravljali redarsko službo v lokalu, nimajo v konkretnem primeru nobene smiselne zveze z obremenitvijo pritožnic oziroma njihovega pravnega prednika z očitkom pomanjkanja potrebne skrbnosti. Noben drug dogodek, ko naj bi prvotoženec ravnal nepravilno, ni opisan v izpodbijani sodbi, celo nasprotno – iz ugotovitev, da naj bi že prej prihajalo do napetih oziroma konfliktnih stanj v lokalu, lahko izhaja zgolj to, da je do tedaj tudi prvotoženec kljub svoji mladosti in neizkušenosti ravnal ustrezno oziroma glede na nastale okoliščine vselej adekvatno. Tudi hipotetični in anticipirani zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi šlo za človeka, „ki se očitno hitro razburi“, nima podlage v izvedenih in ocenjenih dokazih in gre za sklepanje sodišča prve stopnje za nazaj na podlagi dogajanj v konkretnem škodnem dogodku. Škodnega dogodka lastnik lokala tudi upoštevaje nanizane okoliščine torej ni niti moral niti mogel predvideti. Nenazadnje pa niti ni bil usposobljen niti dolžan ocenjevati oziroma preizkušati strokovne usposobljenosti redarjev za opravljanje njihovega dela, takšna dolžnost pa ga po stališču pritožbenega sodišča ne bi bremenila tudi, če bi šlo za opravljanje storitev fizičnega varovanja. Takšna dolžnost je bremenila zgolj petotoženca kot prvotoženčevega delodajalca. Do sedaj povedano pa pomeni, da v ravnanju pravnega prednika pritožnic ni mogoče najti potrebnih elementov odškodninske odgovornosti (protipravnosti oziroma kršitve potrebne profesionalne skrbnosti, ob povedanem pa niti pravno relevantne vzročne zveze in krivde). Zato je moralo pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (zmotne presoje predvsem pravnega standarda protipravnosti in krivde) ugoditi njihovi pritožbi in spremeniti v tem delu izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo v celoti tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu (5. alinea 358. člena ZPP).

K pritožbi petotoženca

Petotoženec je v izpodbijani sodbi ustrezno označen. Ves čas je bil namreč tožen kot fizična oseba, torej kot subjekt, ki ima sposobnost biti pravdna stranka, le da je najprej očitno bil nepravilno naveden njegov priimek – Dra. namesto pravilno D., kar pa je bilo končno tudi ustrezno popravljeno, kot pravilno obrazlaga tudi sodišče prve stopnje (glej tudi tožnikov popravek priimka na naroku dne 3.9.2008 – list štev. 75 v spisu). Res je, da je bil med postopkom toženčev naslov, kamor naj se mu pošiljajo sodne pošiljke, različno označen (med drugim je bil označen v vlogah tožnikov tudi njegov prejšnji naslov zaposlitve, kar seveda ne pomeni, da naj bi bila kot tožena stranka navedena pravna oseba, kot poskuša zavajajoče prikazati v pritožbi (glej na primer dopise družbe G 7 na list. štev. 30, 33 in 54 ter v pridruženem spisu na list. štev. 12, iz katerih jasno izhaja, da je petotoženec bil njihov delavec). Nazadnje pa so vse tožeče stranke v vlogi z dne 29.5.2009 (list. štev. 132 v spisu) v popravljenem tožbenem zahtevku navedle točen naziv petotoženca in je bil tako označen tudi njegov pravi naslov prebivališča (primerjaj tudi navedbo njegovega naslova, ki ga je povedal sodišču prve stopnje ob svojem zaslišanju na naroku dne 12.11.2008 ter ponovil na zadnjem naroku dne 4.11.2009 (list. štev. 84 in 159 v spisu). Ves čas je bila torej tožena ista petotožena stranka in sicer kot fizična oseba, ki je za zastopanje pooblastil odvetnika in se spustil v obravnavanje glavne stvari oziroma podajal vloge in trditve na narokih, le, da so tožeče stranke potrebovale določen čas, da so popravile napačno zapisan priimek in da so navedle tudi točen naslov njegovega prebivališča in ne zgolj naslova njegove prejšnje zaposlitve. To pa pomeni, da so zgrešene pritožbene trditve, da naj bi šlo za procesno situacijo subjektivne spremembe tožbe, torej za spremembo petotožene stranke. Zato so tudi pritožbeni očitki o pomanjkanju sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ter o zastaranju tožbenega zahtevka zoper novo toženo stranko neutemeljene. Nenazadnje pa je petotoženec pri zaslišanju izjavil, da je on sam zaposlil prvotoženca (glej njegovo izpovedbo na list. štev. 84 v spisu), v skladu s takšno njegovo izpovedbo pa so tudi ugotovitve izpodbijane sodbe. Zato je tudi očitek pomanjkanja pasivne legitimacije zgrešen.

Glede očitka o neupoštevanju deljene odgovornosti tožnika je že odgovorjeno v zvezi s pritožbo prvotoženca in se na te razloge, ki veljajo kot ustrezen odgovor na identične očitke petotoženca zoper ta del prvostopnih razlogov pritožbeno sodišče zgolj sklicuje.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek zastaran. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kdaj je bilo končano zdravljenje, katerega je pravilno štelo za trenutek začetka teka zastaralnega roka. Šele s trenutkom zaključka zdravljenja je bilo z zadostno stopnjo verjetnosti oziroma gotovostjo znano, kakšen bo celoten obseg trajnih posledic (primerjaj prepričljive zaključke prvostopnega sodišča). Pavšalne drugačne pritožbene trditve teh zaključkov ne morejo omajati.

Tudi niso nadalje sprejemljive pritožbene trditve, da je prvotoženec, ki je bil - kot še v pritožbi sam priznava pritožnik - zaposlen pri njem (tedaj je še deloval kot samostojni podjetnik), storil sporno dejanje izven delovnega mesta in izven delovnih dolžnosti. Dogodek poskuša prikazati zgolj kot osebni obračun, ki naj bi se zgodil povsem brez prostorske in funkcionalne povezave z opravljanjem redarske službe. Res se je škodni dogodek pripetil pred lokalom, kjer so redarji na podlagi pogodbe, sklenjene z njim, opravljali redarsko službo, vendar pa še v območju neposredno pred lokalom (na stopnicah, ki vodijo v lokal). To pa - najprej - pomeni takšno neposredno prostorsko povezanost kraja storitve škodnega dejanja s prostori diskoteke, kjer so bili redarji v skladu s pogodbo dolžni opravljati svoje delovne zadolžitve, da tega ni mogoče ločevati. Tudi sicer je toženčeva razlaga območja opravljanja redarske službe v prostorskem smislu preozka. Redarji so vsekakor dolžni vzdrževati red tako v lokalu, kot neposredno pred njim, v njegovem funkcionalno vplivnem območju. Ni mogoče ločevati notranjih prostorov od vhodnega območja v lokal, kjer vstopajo in izstopajo obiskovalci in kjer – kot tudi v konkretnem primeru prav tako (in tudi) prihaja do konfliktnih situacij, povezanih z dogajanjem v lokalu oziroma prireditvami, organiziranimi v lokalu. Prvotoženec je nadalje tožnika udaril v času, ko je opravljal redarsko službo in tako torej tudi časovno deliktno ravnal v okviru izvrševanja svoje službe. Celo sam je zatrjeval, da se je moral z udarcem ubraniti toženčevega napada oziroma da ga je udaril potem, ko ga je vinjeni tožnik najprej napadel v samem lokalu. Tako ni mogoče trditi, da je škodo povzročil povsem brez zveze z delom, ki ga je opravljal, prav nasprotno, dejanje je bilo storjeno na delu, ko je opravljal pogodbeno dogovorjene naloge redarja. Šele v prvo omenjenem primeru petotoženec ne bi objektivno odgovarjal za prvotoženčevo ravnanje upoštevaje določbo 170. člena ZOR, ki obremenjuje vsakega delodajalca ne le za škodo, ki jo njegov delavec povzroči tretjim na delu, temveč tudi v zvezi z delom. Petotoženec torej objektivno odgovarja za krivdno ravnanje svojega delavca, kot pravilno pravno zaključuje sodišče prve stopnje, pri čemer pa ni pomembno, ali je tedanje njegovo delo opredeliti kot delo redarja (kot sicer že zgoraj ugotavlja pritožbeno sodišče) ali kot delo varnostnika (kot bi se lahko razumelo v tem delu nepravilen zaključek prvostopnega sodišča). Bistveno je, da je bil tedaj prvotoženec zaposlen pri njem in da mu je zato v vsakem primeru treba naprtiti objektivno odškodninsko odgovornost.

Glede višine odškodnine je bilo odgovorjeno že zgoraj in se sodišče druge stopnje tudi tu v celoti sklicuje na gornje razloge, glede na pritožbene očitke dodaja le to, da je sodišče obrazložilo v zadovoljivi meri tudi višino odškodnine in zato ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni očitek, da bi morale teči obresti najprej v višini revalorizacijskih obresti, od izdaje sodbe pa v višini zakonskih zamudnih obresti, nima podlage v zakonski ureditvi kot tudi ne v ustaljeni sodni praksi. Z dnem 28.6.2003 je namreč pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1; Ur. list RS, št. 56/2003), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela in zato ni podlage za zmanjševanje z zakonom določene enovite obrestne mere po tem datumu.

Pač pa je utemeljena pritožba v zvezi z očitkom o začetku teka zamudnih obresti, ki ga je sodišče prve stopnje določilo s trenutkom vložitve tožbe. Ker rok za izpolnitev obveznosti za plačilo nepremoženjske škode ni določen, je potreben prejem opomina, da zaide povzročitelj škode v zamudo s plačilom tovrstne škode (2. odstavek 299. člena OZ, prej 324. člen ZOR) (4). Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je petotoženec prejel tožbo dne 17.5.2004 (glej vročilnico pripeto na list štev. 9) in bil tako šele tedaj prvič seznanjen z opominom na plačilo škode. Šele tedaj so torej začele teči zamudne obresti (prejemna teorija). Zato je moralo v tem delu sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugoditi pritožbi in v navedenem obsegu spremeniti izpodbijano sodbo, v preostalih delih pa ob zgoraj obrazloženem zavrniti pritožbo ter potrditi v ostalih izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje, saj v preostalih delih ni izkazanih (5. alinea 358. člena ZPP in 353. člena ZPP).

Stroškovna odločitev

Spremenjena odločitev o tožbenem zahtevku tožnika S. P. in drugo do četrtotoženk terja tudi spremembo stroškovne določitve v zvezi s stroški prvostopnega postopka. Prvotoženec in petotoženec sta dolžna tako tožniku S. P., ki je v celoti uspel s svojim tožbenim zahtevkom, plačati vse njegove stroške prvostopnega postopka, pravilno odmerjene že v prvostopni sodbi na znesek 10.362,91 EUR z zamudnimi obrestmi. Po drugi strani pa morajo vse tri tožeče stranke drugo do četrto toženkam, ki so po opravljenem pritožbenem postopku prav tako v celoti uspele v pravdi, plačati njihove pravdne stroške prvostopnega postopka, ki so skupaj pravilno odmerjeni na 7.940,90 EUR, tako da odpade na tožnika 65% (takšen je namreč že v prvostopni sodbi pravilno ugotovljeni delež njegovega tožbenega zahtevka v skupni višini – 166.917,04 EUR napram zahtevku tožnic – 58.420,96 EUR), to je znesek 5.161,58 EUR, na tožnici pa torej 35% - to je znesek 2.779,31 EUR. Glede na nespremenjen uspeh v razmerju med tožnicama in prvo in petotožencem nadalje ostaja nespremenjena stroškovna odločitev med njimi in morata torej tožnici plačati prvotožencu – 2.317,03 EUR, petotožencu pa 2.409,84 EUR stroškov prvostopnega postopka.

Kar zadeva pritožbene stroške mora upoštevaje že zgoraj pojasnjene uspehe posameznih strank v pritožbenem postopku: tožnik S. P. plačati toženim strankam M. S., L. S. in S. S.2.614,05 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh po izdaji sodbe, toženi stranki Dr. M. in D. D. plačati nerazdelno tožeči stranki S. P. 812,42 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh po izdaji sodbe, tožeči stranki Si. P. in S. L. ter toženi stranki D. M. in D. D. pa same nosijo vse svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici sta namreč s pritožbo v celoti propadli, toženca pa sta uspela v sorazmerno majhnem delu (le glede paricijskega roka in glede začetka teka zamudnih obresti, zaradi česar niso nastali posebni stroški). Tožene stranke M. S., L. S. in S. S ter petotoženec pa sami nosijo pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Sodišče druge stopnje je namreč tudi ocenilo, da nobeden od odgovorov na pritožbo ni pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča o pritožbah. Stroškovna odločitev temelji na določbah 154. člena, 155. člena in 158. člena ZPP, pri odmeri pravdnih stroškov pa sta upoštevani Taksna tarifa in Odvetniška tarifa.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej na primer Sodbo VS RS II Ips 495/96, ko je bilo oškodovancu – tetraplegiku prisojeno 375 povprečnih neto plač; in nadalje glej tudi Sodbo VS RS II Ips 339/2004, kjer je bilo oškodovancu – paraplegiku prisojeno 215 povprečnih plač; (obe sodbi objavljeni v bazi NEGM).

(2) Sicer pa je v sodni praksi v tovrstnih primerih uveljavljen institut enotne odškodnine, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (glej na primer Sodbo VS RS II Ips 55/2002, z dne 21.11.2002).

(3) Glej več o predvidljivosti negativne posledice ravnanja kot merila protipravnosti v Dr. N. Plavšak: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1.do 189. člen; GV Založba, Ljubljana 2003, stran: 702 do 707; v tem delu avtorica komentarja: dr. N. Plavšak.

(4) Glej tudi razloge v načelnem pravnem mnenju občne seje VS RS z dne 26. junij 2002; objavljeno v Pravnih mnenjih I/2004, stran 13, obr.