VSL sodba II Kp 933/2009

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper

obtoženega J. H. in obtoženo I. F.

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a ,

da je J. H. kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, I. F. pa mu je naklepoma pomagala pri izvršitvi tega kaznivega dejanja s tem,

da je J. H. kot pooblaščeni minister Veleposlaništva Republike Slovenije v Zagrebu, na sedežu Veleposlaništva, Savska cesta 41 v Zagrebu, Republika Hrvaška, z namenom, da I. F. pridobi protipravno premoženjsko korist v višini davka na dodano vrednost pri nakupu računalnika in ostale računalniške opreme po specifikaciji in ponudbi družbe O. S. z datumom 18.5.2001, dne 23.5.2001 na sedežu Veleposlaništva Republike Slovenije podpisal in s pečatom potrdil obrazec Državni protokol Republike Hrvaške za oprostitev plačila davka na dodano vrednost, ki ga uživajo diplomatska in konzularna predstavništva Hrvaške in njihovo diplomatsko in konzularno osebje v Republiki Hrvaški, klasa 410-19/01/31 št. 01-62, v katerega je I. F. lažno vpisala, da III. tajnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije na Hrvaškem P.G. kupuje za lastne potrebe računalnik po priloženi specifikaciji, pri tem pa sta oba vedela, da P. G. ne kupuje tega računalnika, da se nakup vrši brez njegove vednosti ter da je računalnik za osebne potrebe I. F., ki kot administrativna referentka zaposlena na Veleposlaništvu ni upravičena do oprostitve plačila davka na dodano vrednost v Republiki Hrvaški pri nakupu blaga in je tako J. H. omogočil F, da si je brez plačila davka na dodano vrednost dne 25.5.2001 kupila računalnik ter ji je tako pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.278,82 hrvaških kun oziroma 67.749,50 SIT,

s čimer naj bi storila obtoženi J. H. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena Kazenskega zakonika, obtožena I. F. pa pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika.

Na podlagi 1. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtožene F, proračun.

:

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženega J. H. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obtoženo I. F. pa je oprostilo obtožbe za pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtožene F. bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da oba obtoženca spozna za kriva očitanih jima kaznivih dejanj in jima izreče pogojni obsodbi ter stranski denarni kazni.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odst. 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 383. člena ZKP preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon in ali so bile storjene tiste bistvene kršitve procesnega zakona, ki so taksativno določene v 1. točki 1. odst. 383. člena ZKP (med drugim tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odst. 371. člena ZKP, ki je zagrešena, če ni podana obtožba upravičenega tožilca).

Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena KZ je kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je tako državni tožilec upravičeni tožilec, ki začne kazenski pregon. Državni tožilec pa lahko odstopi od kazenskega pregona do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (51. člen ZKP). V takem primeru sodišče to sporoči oškodovancu in ga pouči, da lahko začne pregon sam (1. odst. 61. člena ZKP). V postopku, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca, ima državni tožilec pravico, da do konca glavne obravnave sam prevzame pregon in zastopanje obtožbe (2. odst. 63. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje na podlagi zahteve državnega tožilca z dne 15.7.2003 (list. št. 1) uvedlo preiskavo dne 29.4.2004 (list. št. 69) zoper obtoženega H. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena ZKP in zoper obtoženo F. zaradi pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po 3. odst. 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Po zaslišanju prič v preiskavi je okrožni državni tožilec dne 10.3.2005 podal izjavo, da odstopa od kazenskega pregona, ker ni dokazov, da sta obtoženca storila kaznivo dejanje (list. št. 113). Nato je sodišče P. G. pozvalo, da v roku osmih dni sodišču sporoči, ali bo kot oškodovanec sam nadaljeval kazenski pregon zoper oba obtoženca (list. št. 114). P. G. je nato v osemdnevnem roku z dopisom zahteval dopolnitev oziroma razširitev preiskave (list. št. 115). Nato pa je dne 7.9.2005 okrožni državni tožilec izjavil, da na podlagi 2. odst. 63. člena ZKP prevzema pregon zoper oba obtoženca, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca (list. št. 129). Po tem je okrožni državni tožilec vložil obtožbo, sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo in nato oba obtoženca z izpodbijano sodbo oprostilo obtožbenega očitka.

Glede na zgoraj navedene zakonske določbe lahko oškodovanec kot tožilec v primeru, ko okrožni državni tožilec odstopi od pregona, sam nadaljuje kazenski pregon. Vendar pa lahko tudi državni tožilec ponovno prevzame pregon nazaj od oškodovanca kot tožilca, a samo pod pogojem, če je bil le-ta upravičeni tožilec. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da P. G. ni bil upravičeni tožilec. Pojem oškodovanca je opredeljen v 6. alineji 144. člena ZKP. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakšna njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Oškodovanec je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Iz opisa kaznivega dejanja, ki se očita obema obtožencema, izhaja, da naj bi obtoženi H. s svojim ravnanjem obtoženi F. omogočil nakup računalnika brez plačila davka na dodano vrednost v višini 2.278,82 hrvaških kun. S takšnim ravnanjem se je torej obtoženka izognila plačilu davka na dodano vrednost, ki bi ga morala plačati Republiki Hrvaški. Res se sicer v opisu kaznivega dejanja tudi navaja, da je obtožena F. na obrazec protokola lažno vpisala, da kupuje računalnik P.G. za lastne potrebe in se je nakup vršil brez vednosti P. G., vendar pa kljub temu P. G. ni oškodovanec v smislu 6. alineje 144. člena ZKP saj z očitanim kaznivim dejanjem ni bil neposredno oškodovan. Kazenski pregon lahko prevzame le neposredni oškodovanec, to pa je bila v konkretnem primeru Republika Hrvaška, ki je bila prikrajšana za davek na dodano vrednost v višini 2.278,82 kun. Ker torej P.G. ni bil oškodovanec, to pomeni, da tudi ni bil upravičeni tožilec (torej ni mogel prevzeti kazenskega pregona od okrožnega državnega tožilca), zato tudi državni tožilec ni mogel prevzeti pregona nazaj od G.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana kršitev po 5. točki 1. odst. 371. člena ZKP, ker ni podana obtožba upravičenega tožilca, in je zato na podlagi 1. odst. 394. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena ZKP obtožbo zoper oba obtoženca zavrnilo (ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon). O stroških kazenskega postopka, potrebnih izdatkih obtožencev ter potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika pa je odločilo skladno z določbo 1. odst. 96. člena ZKP.

Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbe okrožnega državnega tožilca.