61. člen ZKP

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno. Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že i

Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Glede dopustnosti pritožbe oškodovanca A. A. pritožbeni senat pojasnjuje, da pritožnik svoje pritožbe ne vlaga zoper odločitev sodišča, ki bi se nanašala na pravni položaj oziroma procesne pravice oškodovanca kot tožilca, temveč zoper popravni sklep o zapisniku glavne obravnave. Na tej glavni obravnavi pa je bil pritožnik prisoten in zaslišan v svojstvu oškodovanca, zato ima kot oškodovanec tudi pravico do pritožbe zoper popravni sklep o zapisniku te glavne obravnave. Ne drži, da je na podlagi tretjega odstavka 315. člena ZKP v zapisniku možno naknadno popraviti zgolj očitne napake v pisanju, ni pa mogoče dopolnjevati zapisnika. Pritožnik očitno prezre drugo poved te določbe, kjer je jasno navedeno, da sme druge popravke in dopolnitve zapisnika odrediti samo senat. V obravnavani zadevi je stvarno pristojno okrajno sodišče, kjer sodi sodnik posameznik (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1). Skladno s 429. členom ZKP veljajo v postopku pred okrajnim sodiščem posebne določbe, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah pa smiselno druge določbe tega zakona. Glede na to, da poprava zapisnika o glavni obravnavi v teh posebnih določba

Oškodovanec ima na voljo dva različna procesna postopanja - na eni strani pravico do prevzema kazenskega pregona (61. člen ZKP), po drugi strani pa mu sedaj veljavni ZKP daje tudi pravico do pritožbe zoper zavrnilno sodbo (četrti odstavek 367. člena ZKP), česar ne gre enačiti. Oškodovanec je bil na oba procesna instituta opozorjen, že iz dopisa je razvidno, da gre za dve različni pravici, ki predvidevata tudi različno nadaljnje postopanje sodišča, predvsem pa je bil jasno obveščen, kaj mora storiti, če želi prevzeti kazenski pregon (to je vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in izjavo o prevzemu pregona). Oškodovanec s tem, ko je po svoji pooblaščenki vložil napoved pritožbe zoper sodbo, ni prevzel tudi pregona zoper obdolženko.

Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi. Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema: (i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in (ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu. Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen. V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. č

Trimesečni rok predstavlja objektivni rok, ki teče od smrti oškodovanca kot tožilca in ne od dne, ko so upravičenci izvedeli, da na pobudo pokojnika teče kazenski postopek, pri čemer sodišče ni dolžno poizvedovati, ali obstajajo osebe iz šestega odstavka 60. člena ZKP, niti jih poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka. Kadar upravičenci rok zamudijo, je zato potrebno obtožni predlog zavreči, kot to predvideva drugi odstavek 277. člena v zvezi s 437. členom ZKP.

ZKP torej določa, kako ravna oškodovanec, ki ga sodišče ni obvestilo o tem, da je državni tožilec odstopil od pregona. Svojo izjavo za nadaljevanje pregona mora podati pred pristojnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel, da je državni tožilec odstopil od pregona, sodišče pa v tem primeru smiselno uporabi določbe, ki urejajo institut vrnitve v prejšnje stanje. Pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče o odstopu od pregona obvestilo napačno družbo in da je ta sodišču sporočila, kdo je lastnik lokomotive in prava oškodovanka v obravnavani zadevi, a navedeno ne spremeni dejstva, da prava oškodovanka ni sodišča obvestila, da nadaljuje pregon.

Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti,

Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona. Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zak

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Oškodovanec namreč ni vedno tisti, ki poda kazensko ovadbo ali uveljavlja premoženjsko pravni zahtevek. V konkretnem primeru bi lahko kazenski pregon na podlagi zavržene kazenske ovadbe nadaljeval dolžnik iz izvršilnega postopka.

Umik obtožnega akta je nepreklicen in vsebina obtožnega akta, ki je bil umaknjen, ne more "ponovno oživeti."

Na naroku za glavno obravnavo je državna tožilka umaknila obtožbo zoper obtoženca. Na tem naroku pravilno vabljena oškodovanka, ki svojega izostanka ni opravičila, ni bila navzoča. Navzoči odvetniški kandidat, ki ni imel pooblastila oškodovanke, pa je kljub temu prevzel pregon. Zaradi izostanka oškodovankinega pooblastila je šteti, da na naroku za glavno obravnavo tedaj, ko je državna tožilka umaknila obtožbo, oškodovanka ni bila navzoča, zato upoštevaje določbo prvega odstavka 61. člena ZKP tudi pregona ni prevzela.

S tem, ko je obdolženec porezal vrhove cipres v sosedovi živi meji, jih je poškodoval in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Vendar je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo kaznivega dejanja, praktično izostanek škodljivih posledic ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno) in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila.

Predstavnika organizacijske enote oškodovanca je mogoče šteti zgolj kot pričo in ne kot predstavnika oškodovanca, zato njegov izostanek z glavne obravnave ne more imeti za posledico presumpcije umika predloga za pregon. Določba tretjega odstavka 306. člena ZKP predpostavlja, da gre za primere, ko oškodovanci nimajo interesa, da vztrajajo pri predlogu za pregon in da takšen negativni interes za končanje kazenskega postopka izkazujejo z neudeležbo na naroku za glavno obravnavo, ko so vabljeni kot priče. Navedena določba predvideva možnost, da lahko oškodovanec svoj izostanek opraviči, zato je izostanek oškodovanca z naroka za glavno obravnavo potrebno presojati z vidika, ali je izkazal interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženega. Oškodovanec ima možnost prositi za vrnitev v prejšnje stanje v roku 8 dni po prejemu sodbe prvostopenjskega sodišča. Dokler sodba oškodovancu ni bila vročena, rok, v katerem ima oškodovanec možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, še ni začel teči.

Zakonski opis kaznivega dejanja ponarejanja listin ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa drugemu, konkretno določeni osebi, zaradi kaznivega dejanja ponarejanje listin, lahko nastane škoda in je lahko njena osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Iz opisa kaznivega dejanja mora biti jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Delodajalka A. T. ne more biti oškodovanka in tudi ni upravičena tožilka, zaradi zamude prekluzivnega roka po 204. členu ZDR, ker je po zakonu izgubila procesno pravico do sodnega varstva pravic iz delovnega razmerja, še preden naj bi obdolžena z namenom dokazovanja prenehanja delovnega razmerja uporabila spremenjeno (ponarejeno) listino. Z očitanim kaznivim dejanjem A. T. niso bile prekršene ali ogrožene premoženjske ali osebnostne pravice.

Oškodovanec kot tožilec lahko v primeru, ko okrožni državni tožilec odstopi od pregona, sam nadaljuje kazenski pregon. Vendar pa lahko tudi državni tožilec ponovno prevzame pregon nazaj od oškodovanca kot tožilca, a samo pod pogojem, če je bil le-ta upravičeni tožilec.

Oškodovanec nima pravice zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, če je zamudil rok, v katerem bi po zavrženju ovadbe lahko začel kazenski pregon. Ob pogojih iz drugega odstavka 61. člena ZKP sme oškodovanec zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, da bi nadaljeval kazenski pregon le, če se brez svoje krivde ni udeležil glavne obravnave, na kateri je državni tožilec odstopil od pregona, pa tudi v takšnem primeru zgolj odsotnost z dela zaradi bolezni, ne da bi bile navedene okoliščine, ki so preprečevale tudi procesno dejanje, ne morejo biti razlog, da se zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

Ker iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je predsednica senata zapisala le, da je oškodovanca (ki je tudi starejša in pravna neuka oseba) po umiku obtožbe s strani državnega tožilca pozvala, če bo nadaljeval kazenski pregon, ni pa ga poučila o pravici do prevzema pregona in na kakšen način to lahko stori, oškodovanec o svoji pravici ni bil ustrezno poučen.

Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi umaknila obtožni predlog, pooblaščenec oškodovanke pa je izjavil, da prevzema kazenski pregon. V takem primeru, ko je izjava podana v skladu s 1. odstavkom 61. člena ZKP, ni potreben nov obtožni akt, ampak se postopek nadaljuje v stadiju, v katerem je prišlo do umika.