VSL sodba I Cpg 1122/2008

Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana vmesna sodba se deloma spremeni tako, da se v II. točki izreka zavrne za glavnico 128,30 EUR (prej 30.745,81 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 25.3.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 26.4.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 27.5.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 24.6.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 1.8.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 27.8.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 26.9.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 27.10.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 28.11.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 27.12.2005 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 26.1.2006 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 24.3.2006 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 24.3.2006 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 26.4.2006 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 26.5.2006 dalje;

8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT) od 28.6.2006 dalje do plačila;

v preostalem nespremenjenem delu (1.315,44 EUR, prej 315.232,04 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov v točki II. izreka prvostopenjske sodbe) se pritožba zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

O pritožbenih stroških pravdnih strank bo odločeno v poznejši sodbi.

:

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 116,63 EUR (prej 27.949,24 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od datumov zapadlosti, navedenih v točki I. izreka prvostopenjske sodbe in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 008 Ig 2007/00147 z dne 19.1.2007 v 1. točki razveljavilo.

Z vmesno sodbo pa je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen za glavnico 1.443,74 EUR (prej 345.977,58 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dnevov zapadlosti, navedenih v točki II. izreka.

Proti vmesni sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je deloma utemeljena in deloma neutemeljena.

V skladu s 6. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) je sodišče druge stopnje, ker je bila odločba v prvostopenjskem postopku izdana pred začetkom uporabe ZPP-D (1.10.2008) odločalo po dosedanjih predpisih.

O utemeljenem delu pritožbe:

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni upošteven, saj je v skladu s 1. odst. 458. člena ZPP sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Utemeljenost dela pritožbe se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka glede stroškov upravljanja (pod oznako 31, v 16. računih v znesku 8,01 EUR (prej 1.921,71 SIT).

Uvodoma je treba pojasniti, kakšna je pravna narava dela, ki ga opravljajo upravniki v večstanovanjskih stavbah z vidika zaračunavanja stroškov upravljanja kot nagrade za njihovo delo. Upravniki praviloma opravljajo upravniške storitve daljše časovno obdobje, saj praviloma sklepajo pogodbe za izvajanje storitev upravljanja (obratovanja in vzdrževanja objektov) za nedoločen čas ali pa za daljše časovno omejeno obdobje. Že vnaprej je znano, s kakšnimi posli se upravniki ukvarjajo, saj je pojem upravnika in upravljanja opredeljen v Stanovanjskem zakonu (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/03). Pri upravljanju večstanovanjskih zgradb bi lahko za posameznega lastnika stanovanjske enote v smislu splošnega pravila, predpisanega v 199. členu Obligacijskega zakonika (OZ) šteli, da če upravnik ne bi opravljal svojega dela, bi bila zamujena očitna korist zanj. Vendar je za razumevanje posega nepooblaščenega upravnika brez posebnega pravnega naslova (pogodbe) v tujo sfero (lastnika, v konkretnem primeru poslovnega prostora) treba razumeti nadaljnjo ureditev obveznosti poslovodje brez naročila (200. člen OZ). Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj. Ta določba namreč opredeljuje gestijske dolžnosti, da v primeru dopustne gestije (kar velja tudi za koristno gestijo, za kar bi lahko v konkretnem primeru šlo) mora gestor brž, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti dominusa, da se lahko odzove na ravnanje poslovodje brez naročila in zaščiti svoje interese. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese dominusa, ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled. Kot je bilo ugotovljeno, je tožeča stranka kot upravnik v daljšem časovnem obdobju (25.3.2005 do 28.6.2006) zaračunavala toženi stranki stroške upravljanja, za katere uveljavlja povračilo iz naslova nujne gestije. Kot je bilo pojasnjeno, pa že pojmovno pravilo o nujni gestiji v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Nujna gestija pomeni namreč izjemo od načelnega nevmešavanja v tuje zadeve, zato mora biti presoja o danih pogojih za uporabo pravil o nujni gestiji zožujoča. Po mnenju drugostopenjskega sodišča, torej pojem stroškov upravljanja, katere tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi v pojem nujne gestije. Zaradi materialnopravne neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje, pritožbi tožene stranke deloma ugodilo, in zato, ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen po temelju in v posledici tudi po višini, spremenilo sodbo v izpodbijanem delu tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede vtoževanih stroškov upravljanja v celoti zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Iz razloženega sledi, da sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z izglasovano konstruktivno nezaupnico z dne 10.5.2006, ki se nanaša na drug abstrakten zakonski dejanski stan in sicer na opravljanje tujih poslov kljub prepovedi v smislu 204. člena OZ.

O neutemeljenem delu pritožbe:

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se je res prenehal uporabljati z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, ki je pričel veljati 1. januarja 2003. Sodišče prve stopnje je v točki 7 razlogov le povzelo celotno ureditev glede upravljanja večstanovanjske stavbe, ki je veljala že po določilu 15. člena ZTLR ter kasneje v SZ. Sodišče prve stopnje torej ni oprlo svoje odločitve na predpis, ki v obdobju vtoževanja plačila spornih stroškov ni več veljal. V točki 13 je namreč prvostopenjsko sodišče navedlo pravno podlago, ki je veljala v času od 25.3.2005 dalje, torej Stanovanjski zakon (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/03) in Stvarnopravni zakonik (SPZ).

SZ-1 med drugim v 1. členu ureja upravljanje v večstanovanjskih stavbah. Vrste stanovanjskih stavb so opredeljene v 2. členu SZ-1. Le, če so v stanovanjski stavbi tudi poslovni prostori in je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, je takšna stavba po tem zakonu stanovanjsko-poslovna stavba. Ker so v T. L. le poslovni prostori, se določila III. poglavja SZ-1, ki se nanaša na upravljanje večstanovanjske stavbe za razmerja med tožečo in toženo stranko ne morejo uporabljati.

Ne glede na to, se lahko za lastninskopravna razmerja tedaj, ko so v stavbi samo poslovni prostori uporabljajo za lastninskopravna razmerja določbe SPZ (primerjaj 115. – 119. člen SPZ).

Enoletni zastaralni rok začne v skladu z 2. odst. 355. člena OZ teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Najstarejša terjatev tožeče stranke po računu št. 4380246 je dospela v plačilo 25.3.2005. V skladu z 2. odst. 355. člena OZ je zastaranje začelo teči 1.1.2006. Predlog za izvršbo je bil vložen 21.2.2006, zato zastaranje še ni nastopilo.

Izpisek št. 642916 iz knjigovodskega stanja na dan 31.8.2006 ustreza pojmu izpiska iz poslovnih knjig, kot je določen v 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Sploh pa je ta postopek nadaljevan kot pravdni postopek, kjer pravdni stranki v dokaz svojih trditev predlagajo še dodatne dokaze. Zato je v pravdnem postopku očitek, čeprav je že neupravičen v smislu pravil, predpisanih v 23. členu ZIZ, v pravdnem postopku neutemeljen. Sodišče druge stopnje torej ni kršilo postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

V zvezi s stroški porabe hladne vode po števcih se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi (točka 14). Iz predloženih dokazov v spisu (plačane vode za poslovno stavbo T. L.) izhaja, da so bili ti stroški plačevani na podlagi popisanega stanja števcev. Tožeča stranka pa je pojasnila razdelilnik stroškov (primerjaj III. v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 6.6.2008, list. št. 36).

Sporno dejstvo različnih kvadratur poslovnega objekta T. L. bo predmet odločanja o višini tožbenega zahtevka, zato za odločitev v tem pritožbenem postopku, glede pravilnosti in zakonitosti izdane vmesne sodbe, niso pravno odločilnega pomena. Zato nanje sodišče druge stopnje ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je bila odločitev o stroških postopka pridržana za končno odločbo, je enako odločitev sprejelo drugostopenjsko sodišče tudi za pritožbene stroške (164. člen ZPP).