VSL sklep II Cp 2155/2009

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo kupnine po kupoprodajni pogodbi št. 1/08 v znesku 7.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, postopek ustavilo (1. tč. izreka) in dopustilo objektivno spremembo tožbe (2. tč. izreka). S sodbo je obdržalo v veljavi 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi istega sodišča I 406/2007 z dne 10. 7. 2007, in sicer tako, da je toženka dolžna tožniku plačati glavnico v znesku 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki tečejo od zneska 600,00 EUR od 1. 6. 2007 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 7. 2007 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 8. 2007 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 9. 2007 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 10. 2007 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 11. 2007 dalje do plačila in od zneska 600,00 EUR od 1. 12. 2007 dalje do plačila) ter izvršilne stroške v znesku 166,88 EUR z zamudno posledico, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Toženko je nadalje zavezalo k plačilu glavnice 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki tečejo od zneska 600,00 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 2. 2008 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 3. 2008 dalje do plačila; od zneska 600,00 EUR od 1. 4. 2008 dalje do plačila ter od zneska 500,00 EUR od 1. 5. 2008 dalje do plačila), presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. tč. izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti 995,45 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico (5. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo (očitno zgolj v njenem obsodilnem delu) in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Kot je razbrati iz obširnih in mestoma ponavljajočih se pritožbenih razlogov, pritožnica sodišču uvodoma očita, da je odločilo o delu zahtevka, ki je bil umaknjen. V tem je tudi nasprotje med delom izreka, ki se nanaša na omenjeni umik, in njegovim vsebinskim delom (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Očitno nasprotje je tudi med zneskom umaknjenega zahtevka (7.200,00 EUR) in pogodbo 1/08, na katero se umik nanaša (ta se glasi le na 4.200,00 EUR), kot tudi med drugimi zahtevanimi zneski in pogodbami, iz katerih le-ti izhajajo. Nadalje ni jasno, na podlagi katerih kupoprodajnih pogodb je tekel izvršilni postopek z verodostojno listino (4.200,00 EUR; 3. tč. izreka), in tudi ne, katere izmed teh pogodb utemeljujejo glavnico 2.900,00 EUR (4. tč. izreka). Toženka se posledično o svojih plačilih ni mogla izjasniti, kar je izpostavljala ves čas postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Dodatni vzrok njene nemožnosti izjave vidi v postopanju sodišča, ki sprva ni dopustilo spremembe tožbe, nato pa jo je na zadnjem naroku za glavno obravnavo nepričakovano dopustilo. Toženka tako ni mogla predložiti vseh dokazov v zvezi s tem zahtevkom. Ker bi po spremembi zahtevka (15.000,00 EUR) prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča, takšna sprememba ni smotrna (1. odst. 185. čl. ZPP). Ponavlja ugovor litispendence, ki ga sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Svojo odločitev je oprlo le na pavšalne in nedokazane trditve tožnika, ni pa vpogledalo celotnega spisa prej začete pravde pred Okrožnim sodiščem v Kranju (I P 347/2006). Slednja namreč teče o tožnikovem zahtevku za plačilo vrednosti istih strojev in orodij, katerih kupnina je predmet tukajšnje pravde. V nadaljevanju pritožnica graja dejanske ugotovitve sodišča in mu očita, da ni upoštevalo blagajniškega izpiska, ki dokazuje njeno plačilo v višini 2.000,00 EUR (B 17). Izpisek dokazuje tudi njeno trditev glede dogovora strank o plačilu, da bo namreč obroke toženka plačevala, ko bo imela denar. Posledično so napačni izračuni, sklepanja in dokazna ocena v zvezi z njenimi plačili. Napačna je tudi ugotovitev neobstoja dogovora pravdnih strank o plačevanju dela kupnine toženkini materi (tožnikovi bivši ženi), saj sodišče ni izvedlo toženkinih dokaznih predlogov (zaslišanje prič R. S. in I. Sv.), ki so se nanašali na omenjeno okoliščino. Opozarja še, da je sodišče v nasprotju z določbo 286a. čl. ZPP upoštevalo tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2009, kar je toženka nemudoma uveljavljala.

(3) Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Pri tem priglaša stroške.

(4) Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Navaja, da so zneski, na katere se glasijo posamezne kupoprodajne pogodbe, nepomembni. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka tožniku za v pogodbah navedene stroje plačala skupno kupnino (36.000,00 EUR) v 60 obrokih po 600,00 EUR, kar sta tudi potrdili v svojih izpovedbah. Tožnik je zato štel, da je na vsako posamezno pogodbo (1/04, 1/05, 1/06, 1/07 in 1/08) odpadlo 12 obrokov, torej 7.200,00 EUR. S tem, ko je priznal plačilo toženke po pogodbah 1/04 in 1/05, je torej priznal plačilo v znesku 14.400,00 EUR (24 obrokov) in ne 18.100,00 EUR, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Izračun sodišča nasprotuje tudi dokazilom v spisu.

(5) Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

(6) Pritožbi sta utemeljeni.

(7) Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno povzelo njegove navedbe in zato napačno sklepalo na znesek toženkinega plačila dolga iz pogodb 1/04 in 1/05, ki naj bi ga tožnik priznaval. Izračunalo ga je tako, da je seštelo pogodbene zneske iz navedenih pogodb (11.000 EUR + 7.100,00 EUR), čeprav je sledilo tožnikovim navedbam o dogovoru skupne vsote, ki se plačuje v mesečnih obrokih po 600,00 EUR (str. 6 obrazložitve izpodbijane odločbe) in se tako ujema z njegovim izračunom dolga v višini 7.200,00 EUR po vsaki posamezni pogodbi. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre zgolj za kršitev razpravnega načela (7., 212. in 214. čl. ZPP), temveč tudi za protislovno obrazložitev (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Enako je mogoče reči za izpodbijani sklep, ki – drugače kot sodba – očitno temelji na tožnikovem izračunu dolga po posameznih pogodbah. Omenjeno protislovje je razvidno iz samega izreka sklepa, saj omenja umik tožbe, ki se nanaša na kupnino po kupoprodajni pogodbi št. 1/08 v znesku 7.200,00 EUR (torej v smislu tožnikovih navedb in ne v znesku 4.200,00 EUR, ki izhaja iz te pogodbe). Opisane nedoslednosti so botrovale nadaljnjim nerazumljivostim v izpodbijani odločbi, med drugim tudi v obrestnem delu. Ta z navedbo teka obresti v letu 2008 res nakazuje, da je sodišče odločalo o umaknjenem delu, kot utemeljeno opozarja pritožnica. Če je sodišče ugotovilo, da je prvi od šestdesetih zaporednih mesečnih obrokov zapadel v plačilo konec januarja 2004 (str. 8 obrazložitve izpodbijane odločbe), potem so vsi obroki, glede katerih je tožnik tožbo umaknil (in glede katerih je sodišče ustavilo postopek), zapadli v letu 2008 (4. tč. izreka pa v obrestnem delu navaja prav to letnico), obroki, o katerih naj bi odločalo sodišče, pa pred tem. Glede na povedano je končno vse prej kot očitno, da je dne 1. 12. 2006 zapadel šele štiriindvajseti obrok, kot sicer nerazumljivo zaključuje sodišče prve stopnje.

(8) Razlogi dokazne ocene potrjujejo pritožničin očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega dokaza, ki izkazuje plačilo v znesku 2.000,00 EUR (B 17). Že sama vsebina navedene listine razkriva možnost, da bi bila sodba ob njenem upoštevanju za pritožnico ugodnejša, zato je takšna dokazna ocena nepopolna (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 8. čl. ZPP). Pritožnica nadalje utemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ji ni verjelo, da je tožnik za prejemnico izpolnitve določil njeno mamo (svojo bivšo ženo). Gre za trditev o odločilnem dejstvu, saj bi se toženkina obveznost s tovrstnimi plačili zmanjšala (1. odst. 270. čl. in 1. odst. 280. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami). Toženka je v zvezi s tem substancirano predlagala zaslišanje svoje mame in R. S., vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, saj se je o nasprotnem prepričalo že na podlagi tožnikove izpovedbe. Omenjeni zaključek, ki ga pritožnica utemeljeno izpodbija, predstavlja t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki načeloma ni dovoljena (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže (1). Ker pritožnica do seznanitve z izpodbijano odločitvijo ni mogla vedeti, ali bo sodišče prve stopnje z obravnavanim postopanjem zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ji ni mogoče očitati njenega prepoznega uveljavljanja (286b. čl. ZPP).

(9) Prav tako niso prepozni istovrstni pritožničini očitki v zvezi z dovoljeno spremembo tožbe. Ker je spremembi nasprotovala že od vsega začetka pravde, bi ji moralo sodišče omogočiti ustrezen čas za obravnavanje (5. odst. 185. čl. ZPP) oziroma pojasniti, čemu tega ni storilo (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). V času, ko je odločalo o spremembi tožbe, le-ta ni bila smotrna, saj bi glede na zatrjevan in tudi ugotovljen dogovor o skupni kupnini povzročila spremembo stvarne pristojnosti (1. odst. 185. čl. ZPP), kot pravilno zaključuje toženka.

(10) Zaradi ugotovljenih in na drugi stopnji neodpravljivih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi je obremenjen tako izpodbijani sklep, kot tudi sodba (v obsodilnem in zavrnilnem delu), je bilo treba obema pritožbama ugoditi, izpodbijano odločbo v celoti (posledično tudi v stroškovnem delu) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na novelirano določbo 1. odst. 30. čl. ZPP (v zvezi z določbo 130. čl. ZPP-D) bo okrajno sodišče pristojno tudi za odločitev o spremenjenem zahtevku, kot izhaja iz tožnikove prve pripravljalne vloge z dne 8. 1. 2009. Slednja ni omejena z določbami o prekluziji, kot zmotno meni pritožnica. Pogoji za spremembo tožbe se namreč presojajo le po določbah 184.-187. čl. ZPP. Preostala vsebine te vloge, ki je bila toženki vročena pred prvim narokom (vročilnica, pripeta na list. št. 19), ni terjala preložitve naroka v smislu 4. odst. 286a. čl. ZPP, saj ni obsežna in je zgolj pojasnilne narave. Sodišče prve stopnje naj jo torej v ponovljenem sojenju upošteva, odpravi ugotovljene kršitve in strankam ustrezno omogoči pravico do izjave v postopku, predvsem z izvedbo predlaganih dokazov, ki so bili neutemeljeno oziroma neobrazloženo zavrnjeni. Izvedene dokaze naj oceni skladno z metodološkim napotkom proste presoje dokazov – ta naj bo vestna in skrbna, vključuje pa naj oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP). Razlogi nove odločbe bodo morali omogočati preizkus njene celotne vsebine, tako da v samem izreku in razlogih, kot tudi med izrekom in razlogi ne bo nasprotij. Drugi napotki logično izhajajo iz že podanih razlogov k posameznim ugotovljenim kršitvam (glej zgoraj, tč. 7-9).

(11) Končno gre pritrditi sodišču prve stopnje, da tožbeni zahtevek iz te pravde ni vsebovan v tistem, ki ga tožnik zoper toženko uveljavlja v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kranju (I P 347/2006). V obeh primerih gre za denarna zahtevka, za identifikacijo le-teh pa je (poleg tožbenih predlogov) treba primerjati njuno dejansko tožbeno podlago. Ta razkriva, da sta obravnavana zahtevka različna: zahtevek iz konkretne pravde tožnik opira na dejanski stan sklenitve kupoprodajne pogodbe in njene izpolnitve s strani tožnika, ki zahteva nasprotno spolnitev, medtem ko zahtevek iz pravde I P 347/2006 temelji na povrnitvi tožnikovih vlaganj, za katera je toženka obogatena. Po večinskem mnenju teorije sta sicer pogodbeni in obogatitveni zahtevek identična takrat, ko tožnik zahteva plačilo dobavljenega blaga na podlagi pogodbe, če pa se izkaže, da ta ni veljavna, pa iz naslova neupravičene pridobitve (2). Tu obravnavana zahtevka nista v takšnem razmerju, saj toženkine obogatitve tožnik ne izvaja iz morebitne neveljavnosti kupoprodajne pogodbe, temveč (sprva iz razveze darilne pogodbe, kasneje pa) iz položaja, ko njegova vlaganja v toženkino nepremičnino ne bi imela za posledico pridobitve solastnine (48. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002). Zahtevka torej nista v razmerju podrejenosti – tožnik bi se lahko v isti pravdi že od vsega začetka skliceval na oba predstavljena dejanska substrata in tako hkrati uveljavljal oba denarna zahtevka. Za presojo visečnosti konkretne pravde (189. čl. ZPP) je bistveno, da tožnik ne trdi, da je predmet kupoprodajnih pogodb, ki jih toženka priznava, enak predmetu darilne pogodbe oziroma vlaganj (to izrecno zanika, celo v obeh pravdah). Možnost, da se tožnikove trditve izkažejo za neresnične, je pri tem nepomembna; če bi se udejanjila, bi to pomenilo le, da je zahtevek iz pravde I P 347/2006 (zaradi nedokazanosti dejanske podlage, na katero se opira) neutemeljen.

(12) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj: Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 228 in 229.

(2) Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 200.