VSL sodba in sklep II Cp 3659/2009

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino zaradi kršitve njenih ustavnih pravic in zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izključitev javnosti glavne obravnave.

Zoper sodbo in sklep se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku - ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. V obrazložitvi pritožbe zoper sodbo najprej izpodbija sklep o izločitvi dela tožbenega zahtevka v pravdni zadevi I P 509/2004, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju. Sklep je nepravilen in nezakonit, ker ga je sprejela pristranska sodnica. Pri predodeljevanju zadeve I P 509/2004 pri Okrožnem sodišču v Kranju. je bil prekršen sodni red in je zato tudi sklep o izločitvi dela zahtevka nezakonit. Te navedbe je tožeča stranka podala že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, vendar se sodišče v obrazložitvi sodbe do tega ni opredelilo, čeprav gre za bistveno dejstvo. Če bi v zadevi sodil zakoniti in nepristranski sodnik, odločitev o izločitvi dela tožbenega zahtevka ne bi bila sprejeta in v zadevi ne bi sodila sodnica VG, ki je zato nezakonita sodnica. Dvom v nepristranskost sodnice I vzbuja tudi okoliščina, da je ta sodnica med postopkom kandidirala za državno pravobranilko in je bila za to tudi imenovana. Sodišče ni odločilo o tožničinem predlogu za prekinitev postopka. O tem predlogu se sodišče ni opredelilo in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Z izločitvijo dela tožbenega zahtevka je poseženo v tožničino pravico do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega varstva. Tožnici so s tem nastajali dodatni stroški, obremenjujeta jo dva postopka. Sodnica I ni bila pooblaščena predlagati delegacije pristojnosti in je posegla v pristojnost predsednika sodišča. Tožnica ni imela možnosti, da se izjavi o predlogu za delegacijo in je bilo s tem prekršeno načelo kontradiktornosti. Tožnica ni imela možnosti izjaviti nezaupanja do Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sklep Vrhovnega sodišča o delegaciji je nezakonit, ker temelji na Zakonu o sodiščih in Sodnem redu, ki sta neustavna. Tožnici je bila kršena pravica do zakonitega sojenja iz 2. odst. 23. člena Ustave Republike Slovenije in s tem pravica do nepristranskega ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče bi moralo škodo, ki je tožnici nastala zaradi kršitve pravice do izključitve javnosti, obravnavati skupaj s škodo, ki se obravnava v zadevi I P 509/2004, pri Okrožnem sodišču v Kranju, saj gre za enotno obliko škode. Ločeno obravnavanje predstavlja kršitev ustaljene sodne prakse sodišč, da se vsa nepremoženjska škoda, ki je posledica odvzema prostosti, obravnava kot ena oblika škode. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da posameznik, ki uveljavlja odškodnino zaradi nezakonito odvzete prostosti, prostovoljno izstopi iz sfere zasebnosti, ker kot stranka izpoveduje pred sodiščem in odgovarja na vprašanja v postopku, v katerem javnost ni izključena. Stališče sodišča predstavlja resno grožnjo za posameznika, da pravice do odškodnine ne bo uveljavljal, ker mu v postopku ne bo zagotovljena pravica do zasebnosti. Nerazumljivi so zaključki sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja sodišča, ker naj bi tožnica prostovoljno in brez prisile izpovedovala. Tožnica je na glavni obravnavi izpovedovala zaradi uresničevanja učinkovitega pravnega varstva, saj bi sicer trpela negativne posledice v postopku, če bi sodišče odločitev sprejelo zgolj na podlagi drugih izvedenih dokazov. Povzročena škoda ne bi bila nič manjša, ker bi se tudi pri izvedbi drugih dokazov obdelovali občutljivi osebni podatki o izvršenih prisilnih hospitalizacijah. Stališča, zavzetega v sodbi, tožeča stranka ne more razumeti drugače kot grožnjo, naj v podobnih primerih ne uveljavlja pravnega varstva, če noče, da se njeni podatki, ki predstavljajo osebno skrivnost, ne bodo javno objavljali. Sodišče neutemeljeno poudarja, da so bili na glavni obravnavi le sodnik, zapisnikarica in državna pravobranilka in da sta sodnica in zapisnikarica že v okviru službe opozorjeni, da ne smeta raznašati podatkov, do katerih prideta v postopku. Sodišče očitno ne pozna posledic javnosti glavne obravnave. Sodnica je vodila javno glavno obravnavo, kar pomeni, da bi v sodno dvorano lahko vstopil kdorkoli, tudi novinar, ki bi v medijih objavil potek in vsebino glavne obravnave. Pooblaščenke tožene stranke ne veže dolžnost varovanja osebnih podatkov tožnice, prav tako pa tudi ne sodnice in zapisnikarice. Tožeča stranka, zaradi opustitve izdaje sklepa o izključitvi javnosti, kazenskega varstva v primeru kršitve ne bo uživala. Zaradi ravnanja sodišča je osebna varnost tožnice močno ogrožena, saj se podatki o glavni obravnavi lahko kadarkoli objavijo. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen, zato bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze v zvezi z višino zahtevka. Sodišče ni zavzelo stališča do navedbe tožnice, da pospešitvena sredstva, predvidena z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ne bi bila učinkovita, ker je bila tožnici v postopku I P 509/2004, pri Okrožnem sodišču v Kranju, kršena pravica do zakonitega sodnika. Sodišče se ni opredelilo niti do trditve, da slovenska zakonodaja do uveljavitve ZVPSBNO ni zagotavljala učinkovitega pravnega varstva, predvsem ne v upravnem sporu. Tudi sicer se je varstvo v upravnem sporu zagotavljalo le subsidiarno, v primeru, ko ni bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, v katerih je tožnica opozarjala na odločitev ESČP, v katerih je bila priznana bistveno višja odškodnina, kot jo je uveljavljala tožnica, tudi v primerih, ko postopek pred domačimi sodišči ni bil zaključen. Sodišče tudi ni utemeljilo odstopa od sodne prakse ESČP v podobnih primerih. Ob ugotovitvi, da naj bi bila tožba preuranjena, je nepravilna odločitev sodišča, saj v tem primeru sodišča tožbe zavržejo. Sodišče je sprejelo meritorno odločitev, pri čemer ni ugotavljalo dejstev, s katerimi tožnica utemeljuje tožbo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. 162. člen Zakona o pravdnem postopku izključuje uporabo Zakona o državnem pravobranilstvu, po katerem si Državno pravobranilstvo obračunava nagrado po Odvetniški tarifi, saj izrecno določa, da državni organ nima pravice do nagrade. Odločitev, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki nagrado po Odvetniški tarifi, predstavlja nezakonit poseg v pravico tožeče stranke do dostopa na sodišče in do enakega varstva pravic v postopku. Nasprotuje tudi sklepu o zavrnitvi predloga za izključitev javnosti. V predmetni zadevi se obdeluje podatek o prisilni hospitalizaciji, ki je po zakonu tajen. Ker sodišče v obravnavanem postopku javnosti ni izključilo, je tožnica bila prisiljena na glavni obravnavi izpovedovati o dejstvih, povezanih s posledicami izvršenih hospitalizacij. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nezakonito poseglo v pravico tožnice do zasebnosti in osebnega življenja.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da ji toženka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v pravdnem postopku, vodenim pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod opr. št. I P 509/2004. Tožbeni zahtevek je tožnica oprla na trditev, da je zatrjevana škoda posledica nedopustnega ravnanja oziroma opustitev sodnikov Okrožnega sodišča v Kranju.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v tožničine osebnostne pravice (ker razpravljajoča sodnica v pravdni zadevi I P 509/2004 ni izdala sklepa o izključitvi javnosti glavne obravnave), presojalo po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ in pojasnilo, da bi morala tožnica dokazati, da ji je nastala škoda, ki je posledica protipravnega ravnanja sodnice. Materialnopravnemu izhodišču tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Prav tako tudi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da razen tožnice, sodnice, zapisnikarice in zakonite zastopnice toženke na obravnavi ni bil prisoten nihče drug. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila dejanska situacija na obravnavi povsem enaka, kot če bi sodnica javnost glavne obravnave izključila s sklepom. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da neizdaja sklepa o izključitvi javnosti, ni imela nikakršnega vpliva na potek postopka, saj po določbi 1. odst. 295. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izključitev javnosti ne velja za stranke in njihove zakonite zastopnice, sodnico in zapisnikarico pa veže dolžnost varovanja poklicne skrivnosti.

Predpostavka za izrek odškodninske sankcije je nastanek škode. Zgolj možnost nastanka škode za prisojo odškodnine ne zadostuje. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da bi zaradi neizdanega sklepa o izključitvi javnosti lahko v sodno dvorano vstopil kdorkoli, tudi novinar, ki bi o tem poročal v medijih. Do tega v obravnavanem primeru ni prišlo, če pa bi, bi lahko sodnica z naknadno izdanim sklepom njegovo navzočnost izključila. Za prisojo odškodnine tudi ne zadostuje, da naj tožnica ne bi bila upravičena do morebitnega kazenskega pravnega varstva, saj do kršitve tajnosti v obravnavanem postopku ni prišlo. Neupoštevne so tudi vse pritožbene navedbe o možnostih, da bi se naknadno, po obravnavi, kdo od nepoklicanih seznanil z vsebino njene izjave.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zavrnilo, ker za ta zahtevek ni našlo potrebne materialnopravne podlage. Tožnica je v obravnavanem pravdnem postopku zatrjevala, da ji je škoda nastala pred 1.1.2007, ko se je pričel uporabljati ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da je bilo pred uveljavitvijo ZVPSBNO, v zadevah, ki niso bile pravnomočno zaključene, sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zagotovljeno v upravnem sporu (glej Ustavno sodišče RS, Up-152/96, U-I 65/05, predvsem točka 11). Ker je tožnica tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine oprla na predolgo trajanje postopka pred 1.1.2007, bi pravno podlago za prisojo odškodnine lahko predstavljala splošna pravila odškodninskega prava, določba 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v povezavi s 26. členom URS, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bo škoda, ki je predpostavka za prisojo odškodnine, znan šele po zaključenem postopku. Ker za prisojo odškodnine za še vodeni pravdni postopek ni pravne podlage, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno pravno odločitev, ko je tožbeni zahtevek po obeh zatrjevanih pravnih podlagah zavrnilo. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravo uporabilo pravilno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o storjenih procesnih kršitvah v postopku. Glede vseh dejstev, ki so, glede na zatrjevana dejstva in uporabljeno materialno pravo, odločilnega pomena, obrazložitev sodbe vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge, ki odločitev utemeljujejo in omogočajo preizkus njene pravilnosti. Pritožnica precejšnji del pritožbene graje namenja sklepu procesnega vodstva, ki ga je izdala sodnica v pravdni zadevi I P 509/04, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju, s katerim je odločanje o zahtevkih, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo, izločila v poseben postopek, nato pa Vrhovnemu sodišču RS predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (67. člen ZPP). Kot je razvidno iz podatkov v spisu je sodnica sklep po 3. odst. 300. člena ZPP izdala, ker je tožnica tožbeni zahtevek izvajala iz nedopustnega ravnanja sodnice Okrožnega sodišča v Kranju. Glede vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Kranju. je obstajal izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, kar predstavlja utemeljen razlog za ločeno obravnavanje teh zahtevkov in podajo predloga za delegacijo pristojnosti. Tožnica kršitev postopka vidi v tem, da je izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP obstajal tudi pri izdaji sklepa o izločitvi postopka, vendar pa ta očitek ni utemeljen. Gre namreč za procesni sklep, ki je posledica dejstva, da je glede vseh sodnikov sodišča obstajal izločitveni razlog, ki je onemogočal vsebinsko odločanje v zadevi. ZPP ne predpisuje, da mora predlog za delegacijo pristojnosti Vrhovnemu sodišču podati predsednik sodišča, niti ni predpisano, da bi imele stranke pred podajo predloga pravico do izjave. Ker sklep o ločitvi obravnavane zadeve, ni bil izdan v nasprotju s 3. odst. 300. člena ZPP, in predlog za delegacijo pristojnosti ni v nasprotju z določbo 67. člena ZPP, so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da sodnica, ki je odločala v obravnavani pravdni zadevi, ni bila zakonita sodnica. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavano zadevo voditi skupaj z zadevo, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Pritožbeno sodišče se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso o enotnih oblikah škode. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o povsem samostojnih zahtevkih tožnice, ki temeljita na povsem drugi dejanski podlagi, kot odškodninski zahtevek, ki ga obravnava sodišče v Kranju.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo določbo 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra), ki v 1. odst. določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišču obračunavajo po Tarifi o odvetniških storitvah. Ta določba je specialna določba v razmerju do 162. člena ZPP in ne obratno.

Po določbi 1. odst. 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe ni vsebinsko odgovorilo.

O pritožbi zoper sklep:

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 21.5.2009 izdalo sklep, s katerim je predlog tožeče stranke za izključitev javnosti glavne obravnave zavrnilo. Ugotovilo je, da razlogi iz 294. člena ZPP niso podani. Pritožbeno sodišče z ugotovitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Izključitev javnosti glavne obravnave je predpisana le iz razlogov, ki so navedeni v zakonu. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni obravnavalo okoliščin iz osebnega življenja tožnice in zato za izključitev javnosti ni imelo nobene podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v obravnavanem postopku ni vpogledalo niti spisa Okrožnega sodišča v Kranju, iz katerega tožnica izvaja odškodninsko odgovornost toženke.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena in 2. odst. 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.