VSRS Sklep I Up 511/2008

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožnikovo tožbo v zvezi z zahtevo za sklenitev sporazuma za dodelitev nadomestnega zemljišča v postopku denacionalizacije ter na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 v zvezi z zahtevo za varstvo ustavnih pravic.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik s tožbo postavlja dva tožbena zahtevka. Tožbo je zavrglo, ne da bi se spuščalo v presojo, ali so izpolnjeni pogoji iz 35. člena ZUS-1 za tako tožbo. V delu, ki se nanaša na dodelitev nadomestnega zemljišča, je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker sporazum iz tretjega odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ni oblastveni enostranski akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. V delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, je tožnika najprej pozvalo, da tožbo dopolni v smislu tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 in ga hkrati opozorilo na posledice. Ker tožnik niti v postavljenem roku niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožbe ni dopolnil, je tožbo v temu delu zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je sporazum o dodeliti nadomestnega zemljišča 15 k.o. ... upravi akt, saj je v tej zadevi tožena stranka nosilec javnih pooblastil, saj enostransko oblastno odloča o svoji obveznosti, ki jo ima kot zavezanec v tej zadevi, in pravni koristi pokojnih upravičencev v smislu denacionalizacije v obliki nadomestnega zemljišča. Trdi, da je tožena stranka vodila postopek dodelitve nadomestnega zemljišča po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in izdala več upravnih aktov. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker je tožbo najprej zavrglo, potem pa se je spustilo v obravnavo tožbenega zahtevka po ZUS-1 in ZDen, ne da bi izvedlo predlagane dokaze in se o njih izreklo. Meni tudi, da bi sodišče moralo samo ugotoviti nezakonito ravnanje Upravne enote Ptuj, ker ta ne izda odločbe o denacionalizaciji, ter da ta denacionalizacijski postopek traja že 17 leto, torej nerazumno dolgo.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v tej zadevi ravnalo pravilno in tožnikovo tožbo zavrglo. Tožnik je s tožbo v obravnavani zadevi sicer postavil dva tožbena zahtevka, prvega na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 (molk prvostopenjskega organa, če zoper njegovo odločbo ni pritožbe), drugega pa izrecno na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 (ugotovitev kršitve ustavnih pravic). Ker pa je sodišče prve stopnje glede obeh ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje, je ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

7Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Tožnik sme vložiti tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 le, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

8Tožnik je s tožbo najprej postavil zahtevek za dodelitev nadomestnega zemljišča v denacionalizacijskem postopku, ki ga opira na tretji odstavek 28. člena ZUS-1 in navaja, da Sklad ni izdal dokončnega upravnega akta, čeprav je od vložitve zahtevka na Sklad preteklo že več kot tri leta. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sporazum iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, na katerega se nanaša obravnavani tožbeni zahtevek, ni upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku, v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot to zmotno meni tožnik. Sporazum je namreč po svoji pravni naravi dvostranski akt, ki je sklenjen, ko udeležene stranke dosežejo soglasje volj o njegovih bistvenih sestavinah. Takšno pravno naravo ima tudi sporazum iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, in sicer ne glede na to, da je ena od strank sporazuma pravna oseba, ki po določbi 3. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – SKZS (tožena stranka) posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na drugačno presojo pravne narave sporazuma zato ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na siceršnji javnopravni status in pooblastila tožene stranke ter njeno postopanje po določilih zakona, ki ureja upravni postopek. Bistveno je namreč, da se morata po določbi tretjega odstavka 42. člena ZUS-1 upravičenec in tožena stranka o odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine sporazumeti (doseči soglasje volj). Ker torej sporazum iz tretjega odstavka 42. člena ZDen ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

9Pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožbo zavrglo v obrazložitvi sklepa spustilo v njeno obravnavanje po vsebini, nimajo podlage v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje se je namreč v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje pritožba, na določbe ZUS-1 in ZDen oprlo v okviru preizkusa obstoja procesnih predpostavk v smislu 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in tožniku v tem delu v okviru razlage pravnega inštituta sporazuma iz 42. člena ZDen zgolj pojasnilo, da o denacionalizaciji v obliki izročitve nadomestne nepremičnine lahko pristojni organ odloči le v primeru, če se upravičenec in zavezanec, to je tožena stranka, o tem sporazumeta. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni spustilo v obravnavanje tožbe po vsebini.

10Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrženje tožbe zaradi varstva ustavnih pravic. Tožba zaradi varstva ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 mora namreč vsebovati sestavine, predpisane v 30. členu ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi tožnik kljub pozivu sodišča v postavljenem roku tožbe ni dopolnil s sestavinami, predpisanimi v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo tudi v temu delu zavrglo.

11Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s 83. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.